Hana Stupica

Hana Stupica: Še vedno najraje rišem zajce

Ena najbolj izvirnih in prepoznavnih ilustratork mlajše generacije o svojem delu in ljubezni do ilustracije.

Hana Stupica ima rada kavo in zajce in svojo babico.

Njena babica je znana ilustratorka Marlenka Stupica, Hanina mama je bila Marija Lucija Stupica. In čeprav bi kdo rekel, da je bila Hani ilustracija položena v zibko, je starši niso silili, naj postane ilustratorka.
 

Pravljica Anje Štefan Zajčkova hišica z vašimi ilustracijami žanje vsesplošno navdušenje. Čigave pohvale ste bili najbolj veseli?

Ogromno mi pomeni čisto vsaka pohvala, ne glede na to, od koga pride. Me pa zelo veseli, da je knjiga všeč tudi babici. Sama sem zadovoljna in prijetno presenečena nad končnim rezultatom, ker dolgo nisem vedela, katero smer ubrati pri ilustriranju in nekako nisem imela končne vizije o knjigi. Oblikovanje in tisk sta super, pa tudi detajli na naslovnici v UV-laku naredijo svoje.

 

Najraje rišete živali, kajne? 

Tako je, živali so mi bližje že od nekdaj. Kot otrok sem sicer veliko risala princeske, ampak ko sem dobila svojo kunko pri devetih letih, je ta postala glavni model mojih risbic. Tako je ostalo. Še vedno najraje rišem zajce in so nekako postali »moje« živali. Med mojimi prvimi objavljenimi deli so bili stripi o Zajcu Lucijanu, ki sem jih objavljala v reviji Cicido. Njegovo ime izhaja iz maminega imena, tudi mama je včasih sama sebe risala kot zajca. 
 

Katero pravljico bi si še želeli ilustrirati? 

Pri pospravljanju ateljeja, ki je bil prej atelje moje mame, sem odkrila njene delovne zapiske. Želela si je ilustrirati Lepotico in zver. Tudi sama bi jo zelo rada ilustrirala. Iz otroštva imam zabavne spomine na Disneyjevo celovečerno risanko, saj sem na koncu filma, ko se je zver spremenila v princa in mi princ ni bil všeč, začela sredi kina jokati, da želim zver nazaj. Všeč so mi tudi Andersenovi Rdeči čeveljci. 

»Zelo me veseli, da je Zajčkova hišica všeč tudi babici Marlenki.«

Kaj sta vam kot otroku prebirali vaša mama in vaša babica? 

Brata Grimm v originalni izvedbi, Andersena, Hoffmanna in pravljice Wilhelma Hauffa. Pa Ostržka, zbirko Beatrix Potter ... Vsak večer so mi morali, poleg že prebrane pravljice, prebrati še Zmajčka razgrajačka Nika Grafenauerja z ilustracijami Kostje Gatnika. 
 

Se z babico Marlenko pogosto vidite? Kako se drži?

Babica je od lanskega poletja v domu za ostarele, pred tem je bila nekaj mesecev po bolnicah, saj je padla, nato pa so ji odkrili še covid. Še zdaj ne vemo, kako ga je dobila, saj smo se držali stran od nje in tudi nikamor ni hodila. Zdaj so obiski spet dovoljeni, in ker so oskrbovanci v domu cepljeni, je vse skupaj postalo bolj sproščeno in se počasi vrača v normalne tirnice.
 

Že kot otrok ste veliko risali. Čeprav izhajate iz zelo umetniške družine, pa starši z risanjem niso preveč pritiskali na vas, kajne?

Res je, kot otroka me nikoli niso usmerjali ali silili ustvarjati. Mama me je malo podučila o pravilih šele pred sprejemnim izpitom na gimnazijo.
 

Kako pa je bilo v šoli in pri likovnem pouku? 

Zvezke sem imela seveda precej porisane, in če se prav spomnim, so morali zaradi tega starši celo na pogovor v šolo. Pri likovnem pouku žal niso ravno negovali ustvarjalne žilice. Najbolj mi je v spominu ostala grafika. 
 

Kaj bi svetovali staršem, ki se jim zdi, da so njihovi otroci nadvse nadarjeni, bodoči vrhunski slikarji ali drugi umetniki?

Ne priporočam poveličevanja. Ni vsaka packa na papirju abstraktni ekspresionizem. Tudi otroka je treba naučiti samokritičnosti; se mi zdi, da tega v današnjem času na sploh primanjkuje.

Menu