Ukažite si: k**c gleda!

Ja, odgovarja John C. Parkin, sin anglikanskega pridigarja, ki je več kot dvajset let preučeval različne verske nauke in prakticiral vzhodnjaške filozofske sisteme. Nazadnje je rekel k**c gleda dobro plačani službi v Londonu, se preselil v Italijo in tam ustanovil holistični center The Hill That Breathes. V duhu svoje filozofije je napisal knjigo K**c gleda, deluje pa tudi v programu seminarjev, sprostitvenih vaj, joge in drugih alternativnih metod. 
 

V čem je modrost metode K**c gleda?

• V tem, da jo imamo že vsi v sebi, samo prepogosto jo izključujemo, namesto da bi jo postavili v sprednji možganski reženj in uporabljali vsak trenutek, ko je potrebno.
• Včasih se je dobro samo spomniti, da ne smemo zapasti vsakodnevnemu drvenju, ampak se ustaviti in ločiti bistveno od nebistvenega. Nekdo, ki izve, da je hudo zbolel, nenadoma ne more razumeti, zakaj se je prej sekiral zaradi toliko nepomembnih stvari: zaradi zaostankov v službi, plačevanja zemljiškega davka, petih odvečnih kilogramov. V trenutku vse te stvari, ki so se nam zdele pomembne, izgubijo precej pomena, če jim ga sploh še kaj ostane.
• Če se povzpnete nad drobnarije vsakdanjika, ki niso življenjskega pomena, nad »drevesa«, kot rečemo, zagledamo bistvo – »gozd«.
• Zato v resnici v položajih in trenutkih, ko po navadi izgubimo živce, se nam dvigne srčni utrip, požene kri v možgane, poglejmo z višje perspektive in recimo stop. A to recimo energično, čustveno, z vsem svojim telesom – izgovorimo čustveno krepki besedi: k**c gleda.
• Pridušajmo se ter kanalizirajmo slabo energijo in misli iz telesa. Recimo k**c gleda vsakdanjim skrbem, ki nas tarejo v življenju. In nam bo odleglo. Poskusite in recite: K**c gleda, pa kaj sem se tako sekiral? K**c gleda, več moram živeti, ne pa da se kar naprej zapletam v malenkosti. Res, zakaj bi se tako sekirali?
• Smo eden od posameznikov v množici 6,5 milijarde ljudi, kolikor jih ta trenutek živi na Zemlji. Res majhen delček. S perspektive osončja, v katerem je tudi Zemlja majhna kroglica, pa še pikica ne. Zakaj bi dovolili, da nam para živce avtobus, ki zamuja deset minut, ali šef, ki je vstal z levo nogo? Če nismo sami, neslišno zamomljajmo v sebi »k**c gleda«, če smo sami, pa kar zavpijmo, in nam bo bolje.
   

Kje in kdaj uporabimo filozofijo K**c gleda?

• Pravzaprav vsakič, ko želimo nehati delati nekaj, česar nočemo, nas ne zanima ... Ko se nehamo truditi biti nekaj, kar nismo.
• »K**c gleda« recimo tudi zato, da bomo storili nekaj, kar si doslej nismo upali. Zato da stopimo do človeka, ki nam je všeč, in mu razkrijemo svoja čustva. Ko prvič v svoji delovni dobi vzamemo v bolniško, končno povemo prijatelju ali družinskemu članu, kar mu gre, ležemo na travo in buljimo v nebo in ne počnemo ničesar ...
• Filozofija K**c gleda nam pride izredno prav, kadar se v življenju znajdemo na točki, ko ne vemo več kam. Ko se nam zdi, da so se stvari zarotile proti nam in smo do zdaj pogosto sprejemali napačne odločitve. Ko uvidimo, kako je bilo vse naše šolanje, službena pot, partnerstvo, ustvarjanje družine … prepreženo z nenehnim doseganjem ciljev. Ko je postala tapiserija smislov in pomenov vse gostejša, mi pa vse večji ujetnik v njej.
• Tudi celotna družba nas utrjuje v prepričanju, da so vse stvari pomembne, mi pa ne smemo omagati na poti uresničevanja teh ciljev. Ne smemo biti niti predebeli, niti presuhi, niti premladi, niti prestari, niti premajhni, niti previsoki. Redno moramo plačevati račune, ne zamujati v službo, imeti dober avto, biti zanesljivi in pošteni …, seznama ni konca.
   

In potem se zgodi »karambol«

Napetosti lahko postanejo neznosne, odnosi v službi ali doma se »pregrejejo«, ne dosežemo tistega, za kar smo si tako močno prizadevali … Znajdemo se na križpotju, mrtvi točki. Polni smo jeze, bolečine, obupa, muči vas tesnoba … In ko se ozremo nazaj in dojamemo, kaj vse smo počeli za dosego ciljev, izgubili pa občutek svobode in veselje nad življenjem, imamo vse možnosti, da vzamemo krmilo življenja v svoje roke. K**c gleda.

Filozofija K**c gleda obsega pet tehnik, ki pomagajo živeti po načelih, ki človeku pomagajo, da najde pot k sebi, začne uživati življenje, se dobro počuti v svoji koži. Življenje sprejme takšno, kot je, kajti v resnici lahko žal pogosto le malo ali nič vplivamo na stvari, ki nam gredo na živce: zamujanje avtobusa, delovanje teroristov, nekulturno vedenje drugih, vojne, ki jih zakuhajo mogotci … Torej brez želodčnih krčev in hude krvi za začetek sprejmemo svet, kakršen je: neurejen, kretenski, razdejan od vojne, negotov …

Vzdihnite in izrecite: »K**c gleda hrano. K**c gleda odnos. K**c gleda bolezen in slabo počutje. K**c gleda denar … Saj kdo pa ga je »še vzel s sabo«, ali ni tako?«
 

Ko rečete K**c gleda, se življenje odzove

Val življenja zajezdimo, ko se mu predamo. V nasprotju s prepričanjem, da se je treba za vse truditi in trdo delati. Če zberemo pogum in spustimo stvari iz rok, si nehamo stvari tako močno želeti, se zgodi čarovnija. Samo če bomo poskusili, bomo lahko ugotovili, da je resnica morda ravno nasprotna in da bo morda šele po zasuku našega mišljenja samo od sebe začelo prihajati vse, kar smo si želeli.

Ko pomembne stvari izgubijo pomen, se svet nenadoma odpre.

Za vse to se ni treba učiti zapletenih tehnik ali napredovati iz začetniškega tečaja v nadaljevalnega in potem izpopolnjevalnega. Kaj nas stane, če to preizkusimo?