Koliko lahko prenesemo, preden izgorimo?
Da bi razumeli mehanizme izgorelosti, moramo najprej poznati svojo lastno sposobnost, kako nosimo določeno »težo« obremenitev v svojem življenju.
Danes je vedno več govora o izgorelosti, najpogosteje v povezavi s pretirano obremenitvijo na delovnem mestu. Gre za resno stanje, ki zahteva dolgotrajno okrevanje. Izgorelost (angleško burnout) je postala tista tegoba sodobnega sveta, zaradi katere je vsako leto tudi v Sloveniji vedno več dolgotrajnih bolniških odsotnosti.
Zato je izjemno pomembno, da prve znake izgorelosti ne le čim prej prepoznamo, pač pa jih vzamemo skrajno resno in se ustavimo, dokler je še čas. Dobrodošlo je, da se o tej temi čim več piše in govori, saj s tem ozaveščamo javnost tako o vzrokih in znakih kot tudi o posledicah, kar vsakemu izmed nas lahko pomaga pri preprečevanju izgorelosti.
Obremenitve, ki jih prenašamo
Da bi razumeli mehanizme izgorelosti, moramo najprej poznati svojo lastno sposobnost, da nosimo določeno »težo« obremenitev v svojem življenju.
Kolikšna je teža te obremenitve, je odvisno od vsakega posameznika in od:
- njegove psihične odpornosti,
- obdobja v življenju,
- kakovosti podpornega okolja,
- značaja,
- drugih življenjskih dejavnikov.
Vsak od nas ima na podlagi teh dejavnikov svojo »optimalno težo«. Recimo, da govorimo o človeku, ki lahko vsak dan dvigne 10 kilogramov. To je meja, ki jo zmore nositi brez sopihanja in brez večjih težav – brez bolečin v hrbtenici, utrujenosti ali zasoplosti.
Ko se pojavijo nepričakovani dogodki (ko se na primer zaostrijo odnosi z bližnjimi ali v službi), se ta obremenitev zelo hitro poveča na 12, 15 ali celo 20 kilogramov.
Ko težave minejo, se obremenitev tudi hitro zmanjša. Dokler obremenitve niso zares velike in dolgotrajne, so neprijetne, a za nas in naše zdravje niso problematične.
Kratkočasna preobremenjenost ne vodi v izgorelost
Ko se torej krajše obdobje ukvarjamo s težavami, nas varujejo naše prirojene sposobnosti in takrat zmoremo več obremenitev kot običajno. Te težave so:
- selitev,
- težave s partnerjem,
- priprava poroke,
- smrt v družini,
- problemi v službi,
- obremenjujoče situacije.
Takrat potrebujemo nekaj dni odmora, da si odpočijemo in se napolnimo z energijo. V takih obdobjih se zaradi padca adrenalina in hkratne utrujenosti tudi pogosto zgodi, da zbolimo, a praviloma za krajši čas. Po nekaj dneh ali tednih si povrnemo moči.
Ko nam zdravje odpove zaradi velikih, a krajših obremenitev, še ne govorimo o izgorelosti. Temu stanju pravimo preobremenjenost (overwork) in se praviloma reši z daljšim počitkom (z nekaj prostimi dnevi, dopustom ali krajšo bolniško odsotnostjo).
Po počitku se brez težav vrnemo k vsakodnevnim opravkom in ohranimo sposobnost nošenja »teže« kot pred preobremenitvijo.
Ko predolgo nosimo preveč
Pri izgorelosti ne gre za velike obremenitve, ki bi jih nosili kratek čas, kot ljudje pogosto zmotno mislijo, temveč za malenkost večje obremenitve od tistih, ki jih sicer zmoremo nositi (npr. 12 kg na običajnih 10 kg), a jih nosimo predolgo (nekaj mesecev, leto, ali celo več let).
To se najpogosteje zgodi, kadar se na različnih področjih našega življenja nabere (pre)več »malenkosti«, ki jih sicer obvladujemo, a ker trajajo predolgo, začnejo sčasoma slabo vplivati na naše počutje in zdravje.
To so lahko poleg zahtev vsakdanjega življenja še:
- slabi odnosi v službi,
- preobremenitev z delom,
- preobremenitev s skrbjo za otroke,
- visoka pričakovanja do sebe,
- nezadovoljstvo s partnerskim odnosom,
- skrb za ostarele starše,
- napeti odnosi v družini in z okolico.
Po navadi gre za kombinacijo več dejavnikov oziroma za splošno preobremenjenost na poklicnem in zasebnem področju. Ko nekaj »kil viška« nosimo (pre)dolgo, nekega dne naše telo pod težo preprosto »odpove«.
Izgorelost se najpogosteje pokaže v hipu, spremljajo pa jo:
- občutki depresije (nezmožnost čutenja navdušenja, sreče ali tudi drugih čustev),
- telesna izčrpanost (nimamo energije za nič),
- impulzivnost (nimamo več potrpljenja, hitre čustvene reakcije),
- težave s koncentracijo (pozabljivost, težave s fokusom, težko se zberemo),
- težave s spanjem (pretirana potreba po spanju ali pa težave s spanjem, kot so zbujanje sredi noči, nespečnost, ne moremo zaspati ...),
- fizične težave.
Najpreprostejša opravila postanejo ogromni dosežki
Glavni problem izgorelosti je v tem, da gre za končno stanje doslednega izčrpavanja telesa, kar pomeni, da smo telo dejansko in dokončno izčrpali. Zato problema izgorelosti ne moremo rešiti s kratkim ali malo daljšim počitkom, temveč le z dolgotrajnim okrevanjem, med katerim moramo telesu in umu povrniti v mesecih ali letih izčrpavanja izgubljeno energijo. Praviloma zato okrevanje traja več mesecev, celo let.
Mnogi »izgorelci« poročajo o tem, da so imeli težave že s tako preprostimi aktivnostmi, kot je odhod do stranišča ali vsakodneven pogovor z ljudmi. Odveč jim je bila vsaka skrb zase ali interakcija z drugimi, saj za to preprosto niso imeli energije.
Ta situacija je za posameznika, ki je pred tem funkcioniral na visokih obratih in brez težav, lahko še posebej frustrirajoča, kar prinaša dodatne težave na poti do okrevanja.
Takšni ljudje se pogosto nočejo ustaviti niti takrat, ko je že zares hudo, saj si nočejo priznati, da ne zmorejo opravljati niti preprostih opravil.
Problema izgorelosti ne moremo rešiti s kratkim ali malo daljšim počitkom, temveč le z dolgotrajnim okrevanjem.
Med okrevanjem je zato zelo pomembno, da ob prepoznanju izgorelosti vzamemo svojo situacijo skrajno resno, si priznamo, da ne zmoremo, in se pravočasno ustavimo.
Na začetku so izziv že najpreprostejši opravki, kot je vstajanje iz postelje in skrb zase. A sčasoma, ko si človek nekoliko povrne energijo, se situacija začne izboljševati.
Vendar pa je davek, ki ga terja izgorelost, na dolgi rok tako velik, da tudi po okrevanju ne moremo nikoli več delovati na enaki stopnji obremenjenosti kot pred tem.
Razlog tiči v tem, da po izgorelosti postanemo manj odporni proti stresu in se zato težje spopadamo s stresnimi situacijami. Naša kapaciteta za obremenitve se tako drastično zmanjša – če smo prej zmogli 10 kilogramov, jih zdaj le še 8, 7 ali celo manj.
Kaj povzroča izgorelost?
Poznamo 4 glavne dejavnike (dva na osebnem in dva na profesionalnem področju), ki lahko pripeljejo do izgorelosti. Ti so:
- trenutno stanje v življenju posameznika,
- osebnost posameznika,
- količina dela,
- vzdušje na delovnem mestu.
Do izgorelosti pogosto pride zaradi kombinacije dveh ali več dejavnikov. Včasih je dovolj že en sam. Kadar posumimo, da gre za izgorelost, moramo zato nujno preveriti stanje na omenjenih področjih v našem življenju ali v življenju posameznika, za katerega nas skrbi.
Ta stanja so lahko hkrati opozorilni znak, ki napoveduje izgorelost, a tudi pojasnilo, zakaj je do izgorelosti prišlo, ko se z njo spopadamo.
Dejavniki izgorelosti od blizu
Ko strokovnjaki preverjamo stanje na posameznih področjih bolnikovega življenja, smo pozorni predvsem na dejavnike, ki lahko prispevajo svoj delež k izgorelosti.
Na osebnem področju preverjamo trenutne življenjske razmere in odnose z bližnjimi. Pozorni smo na to, ali:
- se človek dobro razume s svojo družino in sorodniki,
- skrbi za otroke ali za ostarele starše,
- je s kom v konfliktu,
- se lahko pogovarja s partnerjem,
- sta s partnerjem v dobrem odnosu,
- mu je pred kratkim kdo umrl,
- ga okolica podpira,
- kakšno je njegovo finančno stanje.
Bolj impulzivni in perfekcionistični ljudje, ki imajo visoka pričakovanja, so bolj nagnjeni k težavam in stresu in zato bolj ogroženi kot tisti, ki so bolj flegmatični, z manjšimi pričakovanji in bolj preudarni. Zato smo pozorni predvsem na osebne značilnosti, ki kažejo na to, da si posameznik bolj in hitreje jemlje stvari k srcu, ga dogodki hitreje prizadenejo in čuti večjo odgovornost do drugih.
Najpogosteje se burnout pojavi pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, imajo velika pričakovanja in nase prevzemajo veliko odgovornosti, na drugi strani pa slabo skrbijo zase (dajejo drugim prednost).
Izgorelost se najpogosteje pojavi pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu.
Ko spremljamo posameznikove delovne obremenitve, smo pozorni na dejanski obseg dela pa tudi na vsebino samega dela. Vsi namreč vemo, da večjo količino dela lažje opravimo, če nas delo zanima ali se ga celo veselimo, in obratno, da že manjše naloge opravimo z večjim odporom, če nam njihova vsebina ni v veselje. Zanima nas torej, ali je posameznik preobremenjen z delom količinsko in tudi ali ga delo veseli in zanima ali zgolj obremenjuje.
Zadnje, a prav tako pomembno je vzdušje na delovnem mestu. To skupaj z obilico delovnih nalog (ali nezanimivo vsebino), ob pomanjkanju pohval, motivacije in dobrih odnosov zelo pogosto vodi do izgorelosti. Zato smo vedno pozorni tudi na to, v kakšnem okolju dela »izgorelec«.
Od vzrokov do okrevanja
Razumeti vzroke, ki so pripeljali do izgorelosti, je ključnega pomena za okrevanje. Pomembno je:
- da prepoznamo, katera šibka področja moramo okrepiti, da ne bo prišlo do ponovne izgorelosti (npr. pretirana samokritičnost, velika pričakovanja, pretirano prevzemanje odgovornosti, slaba organizacija dela, iskanje primernejšega dela, učinkovitejše reševanje težav ...);
- da se okrepimo (npr. da nehamo prevzemati nase tujo odgovornost, lažje sprejemamo kritiko, se manj obremenjujemo z mnenjem drugih, začnemo jasno komunicirati o svojih mejah ...);
- da se naučimo pravočasno prepoznati znake utrujenosti in izčrpanosti;
- da lahko uvedemo spremembe na posameznih področjih, če je to za naše dobro počutje potrebno (se pogovorimo z nadrejenim glede odnosov v službi, preobremenitve z delom, zamenjave delovnih nalog, zamenjamo zaposlitev, se pogovorimo s partnerjem glede prerazporeditve gospodinjskih opravil, tudi glede razhoda, ločitve ...);
- da se ne vrnemo v okolje, ki je do izgorelosti v prvi vrsti pripeljalo.
Dopust, hobiji in čas zase
Za človeka, ki okreva po izgorelosti, je pomembno, da si vzame dovolj časa zase, za spanec ter za dobro in kakovostno prehrano. Poišče naj si aktivnosti, ki ga zanimajo (hobiji), hodi na sprehode, se odpravi na dopust ali počitnice.
Če razlog za izgorelost izvira iz delovnih razmer, je najbolj zdravo, če se »izgorelec« odmakne od vsega, kar je povezano s službo oziroma s tistim, kar ga je do izgorelosti pripeljalo. To pomeni, da nima stikov s sodelavci in nadrejenimi (četudi dobronamerno) in da ni obveščen o dogodkih v službi. Je pa pomembno, da človek, ki preboleva izgorelost, čuti podporo nadrejenih in sodelavcev.
Pomembno pa je tudi, da se po vrnitvi na delo z zadolžitvami obremenjuje počasi. Če delo to omogoča (seveda v dogovoru z nadrejenimi), naj gre najprej na kavo, nato kakšno uro dela, nato v nekaj tednih počasi napreduje do polovičnega delovnega časa ter čez čas do polnega delovnega časa. To je glede na našo zakonodajo bolj iluzija kot realnost, a če ta možnost obstaja, jo velja izkoristiti, saj močno pripomore k okrevanju.
Ko so na poti v izgorelost svojci
Kaj storiti, ko v vlogi partnerja, sorodnika ali prijatelja spremljamo človeka na poti v izgorelost? Ljudje, nagnjeni k izgorelosti, so pogosto prepričani, da okolica pretirava in da oni že niso »skurjeni«. Njihovo početje jim zato težko preprečite, še preden se dejansko do konca izčrpajo in kolapsirajo.
Neredko taki posamezniki končajo na urgenci zaradi sesutja imunskega sistema, včasih pa gre zadeva celo tako daleč, da jim začnejo odpovedovati organi. Šele takrat vzamejo svoje stanje resno.
Zato je pomembno, da partnerja, prijatelja ali sorodnika, ki vztraja pri tem, da je ok, čeprav vsi vidijo, da ni tako, ne podpirate pri njegovi norosti. Če mu boste takrat pomagali reševati težave, se bo samo še naprej izčrpaval, ne da bi poiskal pomoč.
Ko pa se tak človek enkrat ustavi in si prizna težave, je pomembno, da ga razumete, podpirate pri okrevanju in nanj ne pritiskate, saj je že tako močno pod pritiskom samega sebe in situacije, v kateri se je znašel.
Preberite knjige o izgorelosti
Če bi si o temi izgorelosti želeli izvedeti več, preberite osebno izkušnjo izgorelosti kolumnista in kreativnega direktorja marketinške agencije Aljoše Bagole. Popisal jo je v knjigi Kako izgoreti. Tina Bončina, priznana slovenska zdravnica in psihoterapevtka, pa je v knjigi z naslovom Izgorelost, si upate živeti drugače strnila teoretično razlago izgorelosti, smernice za njeno prepoznavanje, nasvete za preprečevanje in okrevanje, najpogostejše miselne in vedenjske vzorce, ki vodijo do stresa in izgorevanja, ter tudi izkušnje iz prakse in odgovore na najpogostejša vprašanja klientov v zvezi z izgorelostjo.
Kako se stresu lahko še postavite po robu? MBSR oziroma na čuječnosti zasnovan program za zmanjševanje stresa je strategija, s katero lahko urite eno od najpomembnejših »zdravil« proti stresu – čuječnost. V knjigi Čuječnost vas Robert Križaj korak za korakom vodi do bolj zavestnega življenja z manj stresa.
Skratka kvalitetno, poučno in zanimivo branje za vse, ki nam spopadanje s stresom in izgorelostjo ni tuje, in vse, ki bi se jima želeli izogniti!
O avtorici
Socialna pedagoginja, geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka deluje v zasebni praksi. Več na www.psihara.si.