Kako živeti srečno – po pasje

Knjigo je naslovila Modrosti starih psov, saj se vsi lastniki psov prej ali slej zavedo, da se njihovi ljubljenčki starajo. Oni pa z njimi. Kljub temu lahko polno uživamo življenje, iz vsega srca ljubimo družino, otroke in prijatelje, smo zadovoljni in uživamo notranji mir. Psi nam kažejo, kako nam to in še marsikaj lahko uspe.

»Ob psih začutimo duhovno povezanost z njimi, saj govorimo isti jezik in se razumemo brez besed. Povezani smo s pogledom v njihove oči in božanjem njihovega kožuha. Živali nas naučijo, kako živeti onkraj besed, prisluhniti drugim oblikam zavesti, se naravnati na drugačne ritme in kako videti s srcem,« zapiše Radingerjeva.

Ljudje se pogosto naprezamo, da bi dosegli zastavljene cilje, prizadevamo si biti vsestranski, popolni, uspešni, izjemni, ženemo se za materialnimi dobrinami, nekega dne pa presenečeno ugotovimo, da sta nam sreča in notranje zadovoljstvo spolzela med prsti. Kar pomeni, da se je treba bolje zavedati, kaj nas v resnici osrečuje?

Avstralka Bronnie Ware, lahko preberemo v knjigi Modrosti starih psov, je napisala prodajno uspešnico 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo. Spremljala je umirajoče, ki so se ozrli po svojem življenju in ji zaupali, kaj obžalujejo, kaj bi lahko naredili bolje oziroma drugače.

Najpomembnejših pet spoznanj:

1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel tako, kot so si drugi želeli.

2. Želim si, da ne bi toliko delal.

3. Želim si, da bi si upal izraziti svoja čustva.

4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.

5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.

Tudi te preproste modrosti se lahko učimo vsak trenutek, vsak dan. Njihova najljubša žoga lahko postane središče vesolja, a ko se odkotali, je čez nekaj sekund popolnoma pozabljena in posvetijo se čemu drugemu. Zakaj?

Psi ne živijo v glavi, ljudje pa smo v mislih nenehno nekje drugje, tuhtamo o preteklih dogodkih in sanjarimo o tem, kaj nas še čaka. Pes je zadovoljen tam, kjer je, in si ne želi drugam. Ne sanja o tem, kako na obali lovi frizbi, medtem ko preganja veverice po gozdu. Pes preprosto JE. V celoti in neposredno diha s svetom okrog sebe.

Stari psi nas lahko med drugim naučijo:

• vsak dan je darilo,
• ne obžaluj ničesar,
• poskrbi za svoje krdelo,
• ugotovi, kaj je res pomembno,
• sprejmi tisto, česar ne moreš spremeniti,
• odpuščaj, dokler si živ,
• nikoli nisi prestar za učenje.

Vsi bi bili radi ljubljeni in sprejeti takšni, kakršni smo. Nobeno živo bitje nam ne more pričarati tega občutka tako prepričljivo kot pes. Njemu je vseeno, kakšni smo, koliko zaslužimo in kakšen je naš družbeni status. Želi si le biti z nami. Ta enkratna naklonjenost je neverjetno zdravilna in vsi jo potrebujemo.

Zato pes dviguje človekovo samozavest in mu govori:

• Ne morem govoriti, znam pa poslušati.
• Ni me težko razveseliti: sprehod po gozdu, pa sem nadvse srečen.
• Zaradi mene se ti ni treba pretvarjati, tako kot se jaz ne zaradi tebe.
• Ko bom vesel, žalosten ali živčen, ko se bom dolgočasil ali me bo sram, če me bo kaj bolelo, boš to opazil.
• Sem odprta knjiga. Ne morem skriti, kaj se mi podi po glavi, ko ob tvojem prihodu domov glasno lajam. Preprosto ne morem krotiti svojega veselja.
• Strah in ljubezen zavoham z absolutno natančnostjo.
• Vedno vem, kaj čutiš, in se znam temu kar dobro prilagoditi.
• Ko si žalosten, te poližem po obrazu.
• Objamem te, ko si to zaslužiš.
• Dam ti tačko, ko jo potrebuješ.
• Ostalo povedo moje oči.
• Vedno bom na tvoji strani, da ne boš nikoli sam.
• Takšna je pasja ljubezen.

V knjigi Modrosti starih psov lahko preberemo tudi veliko zanimivih zgodb o ljubezni med pasjimi štirinožci in njihovimi lastniki, med drugimi o umetniku Hunecku iz Vermonta, ki je svojemu poginulemu psu postavil čisto poseben spomenik.

Huneck je nekaj let pred tem doživel klinično smrt, nato pa je bil dolgo v komi. Med rehabilitacijo na kliniki so ga pogosto obiskali službeni psi in veliko pripomogli k njegovemu okrevanju. Takrat jih je močno vzljubil, rekoč, da imajo v sebi posebno moč.

Začel je izrezovati lesoreze svoje črne labradorke Sally, z njimi opremil knjige, ki jih je napisal, ustvaril »rajski« Pasji grič, za zvonik domače cerkvice pa izdelal črnega labradorca s krili, ki se je potem vrtel namesto angela, kot je v navadi …

»V življenju so pomembne le sledi ljubezni, ki jih zapustimo, ko odidemo,« je napisal Albert Schweitzer, veliki popotnik, zdravnik, pisatelj in nobelovec. Psi poosebljajo brezpogojno ljubezen, zato se lahko resnično učimo od njih!