Zeleno zlato Bolivije

Na najvišji točki stoji znamenje, gomila kamnov in železen križ. Šofer za hip ustavi, skoči iz kombija in zemljo pokropi z alkoholom. Iz zelene polivinilaste vrečke izbere štiri lističe koke, jih poravna, zloži drugega na drugega in prepogne po dolžini. To je kintu, simbolična daritev višjim silam – svetim goram, materi zemlji, očetu soncu in devici Mariji, ki, ne boste verjeli, tudi rada žveči koko. Kar je dobro za človeka, je dobro tudi za bogove. Šofer na hitro zmoli za srečno vožnjo in kintu položi pod enega od kamnov. Zdaj nas Pačamama varuje na poti. 

Varstva smo tudi potrebni: v dobri uri vožnje se bomo s 4500 metrov visokega prelaza spustili za več kot tri tisoč metrov. Ponekod so serpentine vklesane v navpično steno: spodaj prepad, zgoraj skala. Turistične agencije spust s kolesi po »cesti smrti« oglašujejo kot adrenalinski spektakel, ampak takih cest je več, pravzaprav se z Visoke planote sploh ne moreš spustiti drugače kot po ozkih serpentinah. Za domačine, ki živijo pa vaseh, razsejanih po dolinah, je to samo nevarna, utrujajoča pot, ki se ji, če je le mogoče, odrečejo. To je glavni razlog, da nikoli prej nisem šla pogledat nasadov koke, »tisočletnega lista«, ki je simbol kulture andskih staroselcev in njihovega boja za obstanek.
 

Zdravilne lastnosti

Njeno staro ime je inal mama – mama koka. Ljudi povezuje z bogovi in je zaščitna rastlina šamanov in zdravilcev, podobno kot je pri severnoameriških in amazonskih ljudstvih tobak. Njena uporaba in načrtno gojenje segata tako daleč v preteklost, da se je divji praprednik izgubil. Liste koke so našli pri mumijah svečenikov, ki so jih pokopali v grobnicah pred tri tisoč leti. Stara ljudstva Visoke planote so poznala anestetične učinke njenih alkaloidov (kokaina) in izvleček so njihovi zdravilci uporabljali pri kirurških posegih, izvajali so celo trepanacijo glave. Včasih vidiš kako babico na tržnici z listkom koke na čelu ali na sencih: verjetno ima glavobol.

Po drugi strani kokain poživlja. Dokler se uživa v naravni obliki, tj. z žvečenjem listov, je učinek podoben kavi: zbistri um in izboljša osredotočenost. Šele s predelavo v beli prah, čisti kokain, postane droga. V svoji naravni obliki rastlina vsebuje vrsto dragocenih zdravilnih lastnosti: povečuje absorpcijo kisika v kri, zato pomaga pri višinski bolezni, regulira raven glukoze v krvi, vsebuje več kalcija kot mleko in vrsto vitaminov. Verjetno je pri andskih ljudstvih zato tako cenjena: tradicionalna prehrana je izjemno enolična – krompir in koruza, čebula, malo boba, malo sira; sadje in zelenjava v hladnem podnebju ne uspevata, mesa je malo. Z žvečenjem koke telo dobi, kar še potrebuje. 
 

Aqullicu

Španščina nima pravega prevoda za besedo aqullicu (izg. akuljiku, uživanje koke). Rečemo, da se koko »žveči«, kar je natanko to, česar z listi koke ne smemo početi. Pravi andski staroselec liste v ustih samo obrača z jezikom, dokler ne izgubijo okusa, potem pa kepico odstrani in si v usta naloži novo zalogo listov in koščkov lejille (izg. lehilja), paste iz pepela določenih rastlin, kar v ustih ustvari bazično okolje. To pospešuje izločanje alkaloidov v slino.

Dolgo sem mislila, da koko potem pogoltnejo, ker nikoli nisem nikogar zalotila, da bi jo izpljunil. Nekoč sva žvečila s kallawayskim zdravilcem donom Aureliem in sem prav prežala, da vidim, kaj naredi. Jaz liste nagonsko zgrizem in potem se mi drobci lepijo za zobe in lezejo v sapnik. Nisem poosebljenje kake posebne elegance.

»Ne smeš je žvečiti,« mi dopoveduje don Aurelio. »To ni žvečilni gumi.« Belci smo zanje kot otroci, ki jim ne moreš dopovedati, da se trdih bombonov ne grize. Kar nerodno mi je, ker potrjujem indijanski stereotip o belcih, ki da smo nespoštljivi in slabo vzgojeni. Ko hoče Indijanec koko zamenjati, to naredi, ko nihče ne gleda. Požvečeno kepico zakoplje v zemljo ali položi pod kamen. V mestu jo skrivaj izpljune v vrečko – na tleh nikoli ne vidiš niti požvečene koke niti pljunkov, čeprav je polno drugih smeti. Tega se preprosto ne počne.
 

Povezovalka

Koka je povezovalka skupnosti, simbol medsebojne pomoči in odpora indijanskega ljudstva proti tuji nadvladi, sinteza celotne kozmovizije andskega avtohtonega ljudstva. Obred aqullicu primerjajo z obredom zelenega čaja na Japonskem. Prisotna je ob vsakem pomembnejšem dogodku, obisku, na zasedanjih vaške skupnosti, kokine liste se daruje za rodovitnost zemlje – pred začetkom dela na polju na vsak vogal njive zakopljejo štiri listke. Don Aurelio na avtobusu štiri listke vrže skozi okno kot daritev vetru, za srečno pot. Njegova žena, mama Justina, koko podari ognjišču, kjer pripravlja hrano – koka posveti vse, česar se staroselec dotakne. 

Od nekdaj je veljala za most do višjih sil in je še zdaj tesno povezana s staroandskim obredjem in duhovnimi nazori. Je nujna sestavina vseh ritualov, šamani pa lističe koke »berejo« kot karte tarota. S koko diagnosticirajo, ugotavljajo, kakšen naj bo postopek zdravljenja, pregledujejo preteklost, stanje odnosov, denarne zadeve, napovedujejo prihodnost in celo iščejo izgubljene predmete.

Zgodilo se je, da sem med vračanjem z nekega izleta izgubila fotoaparat. Vedela sem, da sem še tik pred vstopom v avtobus fotografirala; najbrž sem ga pozabila na avtobusu? Kot nora sem klicala sem in tja, da bi dobila številko šoferja, bil je ravno praznik in ni vozil, vozilo je imel parkirano nekje drugje in je nejevoljen pristal na to, da pogleda, ali je fotoaparat ostal tam. Za nami avtobusa ni uporabljal nihče, upala sem, da ga dobim nazaj.

Tisti dan sem se srečala s kallawayskim zdravilcem in sem ga prosila, naj pogleda, kaj pravi koka – ali šofer govori resnico, res ni nič našel? Je mogoče, da fotoaparat dobim nazaj? Don Aurelio je vzel prgišče koke in ga nasul v tari (ročno tkan volnen prtič), ga zložil v »paketek«, trikrat sem morala pihniti svoj »dih«, potem pa je blago razprl in pogledal, kako so lističi razporejeni. 

»Izgubila si ga, preden si šla v avtobus,« je rekel, kar je potrdilo, kar mi je zatrjeval šofer – da je avtobus prazen, da ni ostalo nič.
»Je možno, da ga najdem, če se vrnem na tisti kraj? Če ga ni že kdo pobral ...« Bili smo v naravi, ne čisto na samem, ampak prav dosti ljudi pa tam tudi ne hodi. Mogoče imam srečo?

Don Aurelio je s prsti usmerjal moje oko po listih koke: »Nekdo ga je videl, ampak ga ni pobral. Še vedno je na tistem mestu.« 
To se mi je zdelo nadvse čudno. Kdo bi našel fotoaparat, nekje na samem, in ga ne bi vzel? Ampak še preden sem našla prevoz nazaj na tisti kraj, mi je nekdo omenil, da je noč po našem odhodu deževalo. To bi lahko stvar pojasnilo: fotoaparat zjutraj ni več deloval. Če ga je kdo našel, ga je pogledal, preizkusil in vrgel stran.
 

Inkvizicija 

Kronisti iz prvih desetletij kolonije se razhajajo: nekateri obsojajo »vsesplošno žvečenje«, zaradi katerega so Indijanci videti kot »beštije«, po drugih virih pa so koko uporabljali samo svečeniki in zdravilci. Pot iz subtropskih krajev, kjer raste, je dolga več dni hoda in koke nekoč niso gojili tako na veliko kot danes. Prvi španski misijonarji so takoj ugotovili, da jih ovira pri pokristjanjevanju – dokler bodo ljudje uporabljali koko in jo imeli za sveto, bodo v srcu ostali pogani. Cerkev si je zadala nalogo, da to »satanovo seme« s starimi verovanji vred izkorenini z obličja te zemlje. 

Ironično je španski kralj Filip II. hitro prepoznal koristi te »demonske« rastline. V tistem času so v gorah nad Potosijem našli ogromne količine srebra. Sprva so za delo v rudnikih uporabljali afriške sužnje, a so ti zaradi mraza in višine (Potosi je na 4000 metrih, rudniki pa še višje) cepali kot muhe. Črnce so potem prestavili v subtropske kraje, kjer so morali delati v nasadih kave in koke, za delo v visokoležečih rudnikih pa so pripeljali indijanske fante. Vsak staroselski mladenič je moral opraviti obvezno šest mesecev prisilnega dela v rudnikih.

Kolonialni lastniki so izračunali, da se jim bolj splača, da jih pitajo s koko in s tem prihranijo pri hrani. Indijanci manj počivajo, bolje delajo, manj pojedo in sploh zdržijo več. Njeno izginotje bi kralju pokvarilo posel, zato je papeža prepričal, da cerkev prohibicijo prekliče. Še več, za nekaj časa je sploh prevzela pridelovanje koke. Toliko polj koke kot pod Španci prej ni bilo.
 

Prerokba koke

Iz teh časov izvira poetična »prerokba koke«, ki govori o starem yatiriju (šamanu ljudstva Aymara), bojevniku za svobodo svojega ljudstva, ki se je ranjen zavlekel v hribovje. V smrtni agoniji je bogovom potožil, da mu ni uspelo. Takrat se mu je v viziji prikazala babica koka.

»Več stoletij bo trpelo tvoje ljudstvo, preden se reši jarma. Do takrat bom tvojemu bratu vlivala upanje, ga tolažila in hranila. Zbujala mu bom lažno iluzijo sreče, da zdrži trpljenje. Belca, ki vas je podjarmil, bom kasneje zasužnjila jaz: kar vas ohranja pri življenju, bo zanj postalo strup.«

Beli prah z Andov

Vsako zdravilo se lahko spremeni v strup, če ga uživaš narobe, je rekel že Hipokrat. Ta podvig je uspel nemškemu kemiku Albertu Niemannu, ki je leta 1859 iz listov koke izoliral kokain. Kemični proces je podoben še danes. Kokain je alkaloid, odgovoren za poživilni in anestetični učinek uživanja koke. Konec 19. stoletja so ga zdravniki uporabljali kot anestetično sredstvo, kmalu pa je postal priljubljeno poživilo množic kot danes kava. »Beli prah z Andov« so kot poživilo jemali kraljica Viktorija, Jules Verne, Thomas Edison, Alexander Dumas in Abraham Lincoln. 

Vino mariani, ki je vsebovalo kokain, so oglaševali kot »poživilni napitek za mladost«. Za etiketo na steklenici je svojo podobo posodil sam papež Leon XIII. Stvaritelju recepture je podaril zlato medaljo, češ da »pomaga pri duhovnem umiku njegove svetosti«. Sigmund Freud je kokain preizkušal kot antidepresiv in napisal vrsto strokovnih člankov o tej substanci. Ko je za prevelikim odmerkom umrl njegov osebni prijatelj, ga je nehal uporabljati. V svoja zbrana dela teh člankov ni vključil.
 

Iluzija sreče

Kokain vzbuja občutek evforije, od tod »iluzija sreče«, ki jo omenja prerokba. Čisti kokain deluje približno stokrat močneje od žvečenja listov. Ko učinek po slabi uri izzveni, možgani zahtevajo nov odmerek, kar lahko pripelje v odvisnost. Pri žvečenju koke v naravni obliki, se pravi listov, se to ne more zgoditi iz preprostega razloga, ker človek v usta ne more strpati take količine listov, tudi če bi žvečil brez premora.

Za primerjavo: z žvečenjem večje količine listov dobi človek v enem dnevu 200 mg kokaina. Priporočen dnevni odmerek vina, ki ga je pil papež Leon XIII, je vseboval okrog 450 mg tega alkaloida. Tipični odvisnik, ki uživa kokain v odmerkih po 50 mg, vsake pol ure, uro, lahko dnevno zaužije cel gram (1000 mg). 

Kokain je vsebovala tudi izvirna receptura kokakole. Malo sem računala: kozarec kokakole (2 dl) je vseboval 100 mg kokaina. Z dvema kozarcema te pijače je bil Američan na istem, kot je andski staroselec, ki žveči. Z dvema litroma pa bi bil na istem kot odvisnik od kokaina.
 

Kokakola in presežek kokaina

Leta 1912 je večina držav prepovedala rekreativno uporabo kokaina. Od 1929 ga tudi v kokakoli ni več: liste, ki jih v ZDA v gromozanskih količinah uvažajo iz Peruja, v laboratorijih Stepan Company očistijo alkaloida. Ta se še vedno uporablja v očesni kirurgiji, ker ima poleg anestetičnega učinka tudi učinek konstrikcije žilic.

Neodvisni raziskovalci trdijo, da odkar se v medicini uveljavljajo sintetični anestetiki, verjetno prihaja do presežkov kokaina, se pravi, da iz listov, ki so namenjeni za proizvodnjo kokakole, legalno izolirajo več kokaina, kot ga legalno porabijo v zdravstvu. Kam gre? Številke so poslovna skrivnost. Bolivijski avtorji ta kanal imenujejo »klub legalnega kokaina«. 
 

Bolivijska zgodovina se bere kot kriminalka

Grmiček koke je trajnica, ki lahko raste 30 do 50 let. Listje se pobira trikrat letno, odkar uporabljajo listna gnojila in škropiva, jo lahko prisilijo še na četrto obiranje. Listje se obira ročno, zato pridelovalci koke razen škropiv in gnojil nimajo posebnih stroškov, se pravi, nobene strojne opreme, obirajo jo tako kot že tisočletja in so na to zelo ponosni.

»Tisočletni list, pa ja! Sama poglej, kaj se dogaja,« se je razburila Yvette in mi v naročje naložila kup knjig. Filozofinja in raziskovalka starih kultur živi blizu Irupane v Yungas, v samem srcu nasadov koke, in ima tudi sama majhno njivico, ki je ne škropi. Ekoloških nasadov koke skoraj ni več; za prodajo se ne splača, ker vse požre gosenica neke vešče (v Boliviji ji pravijo hula, v Kolumbiji pa malumbia) – videla sem take grmičke, niti listka ne pusti. Škropijo v takih količinah, da sami pridelovalci te koke ne žvečijo: za lastno uporabo si pustijo kako njivico brez uporabe kemije.

V Boliviji je pridelovanje in prodajanje koke legalizirano in urejeno s koncesijami, čeprav je jasno, da gre za tradicionalno uporabo koke komaj desetina pridelka – ta prihaja iz subtropskih Yungas, kjer sadijo staro, domorodno, odporno sorto, ki pa ima manjše liste. Za predelavo v kokain so pred desetletji uvedli kolumbijsko koko, ki zahteva več kemije. Te se staroselec sploh ne dotakne, pravijo, da je grenka.
 

Projekt »bela žila« 

Spravila sem se torej nad knjige – bolivijska zgodovina se bere kot kriminalka. Dežela od nekdaj živi od rudnih bogastev. V času kolonije je s srebrom in zlatom zalagala špansko kraljevino. Ko se je osamosvojila, so oblast prevzeli kreolski lastniki rudnikov in veleposestniki, ki so, kot prej kralj, izkoriščali poceni delovno silo (kreoli so v Latinski Ameriki rojeni potomci Špancev). Življenje rudarjev je bilo bedno, živeli so v skrajni revščini in niso zaslužili dovolj niti za to, da bi nahranili svoje družine. Še vedno je bilo glavno živilo koka, ki so jo prodajali v pulperijah (trgovinicah z osnovnimi živili).

Obdobju srebra sledi obdobje kositra (uporablja se za pločevinke), ko pa se do začetka 70. let prejšnjega stoletja tudi zaloge kositra izčrpajo, mora stara rudarsko-fevdalna oligarhija najti drug vir zaslužka, da se obdrži na oblasti. Fašistični diktator Hugo Banzer je državo z nesmiselnimi gospodarskimi odločitvami, podkupovanjem aristokracije in zadolževanjem spravil na kolena in v popolno odvisnost od ZDA. V 60. letih so imele tu močnejši vpliv kot v kateri koli južnoamerški državi. ZDA je vdrla v praktično vse državne institucije in diktirala bolivijsko politiko. Banzerjeva oblast je spominjala na kolonialno administracijo okupirane države.

Da bi se obdržal na oblasti, je moral najti nov vir prihodka. Sredi 70. let je proizvodnja kokaina postala državni projekt, »bela žila« (bela kot kokain, žila kot žila žlahtne kovine v rudniku). Zaslužek s prodajo kokaina je bil tako velik kot celoten BDP bolivijske države, z vsem rudnim bogastvom in plinom, kar ga premorejo vred. Bolivija je postala narkodržava. Kritiki trdijo, da je tako še danes; med pandemijo so majhna tovorna letala nemoteno letala v Chapare (tropsko regijo, kjer gojijo koko) in nazaj. Koka je v nekaterih regijah popolnoma izpodrinila sadovnjake in nasade kave in se širi v pragozd; kriva je za požiganje gozda in izginjanje rib (zaradi pesticidov v vodi).
 

Kdo dobi

Iz listov najprej izdelajo osnovno pasto, ki ima še precej nečistoč, strupene substance, ki so ostale pri predelavi koke (žvepleno kislino). V Južni Ameriki se kadi, ker je cenejša, a lahko povzroči smrt. Končni izdelek, beli prah, je rezultat nadaljnjega čiščenja v laboratoriju. Kemične spojine, potrebne za to, so v neomejenih količinah brez posebnega dovoljenja na prodaj samo v nekaterih mestih Kolumbije, zato je ta dežela postala glavni proizvajalec kokaina in nujna postaja osnovne paste pred izvozom na trg. 

Mali kmetje, ki živijo od pridelovanja koke, končnega izdelka nikoli niso poskusili, niti ga najbrž ne bi prepoznali, če bi ga videli. Beli prah je za gringe, sami še naprej žvečijo koko. Jorge je pripadnik maloštevilne črnske skupnosti. (Zakaj v Boliviji skoraj ni črncev, ni jasno, glede na to, koliko jih je v drugih državah Južne Amerike – verjetno je res krivo to, da niso zdržali razmer v visoko ležečih rudnikih. Tropske dele Bolivije pa je belec udomačil šele pred manj kot dvesto leti, ko se je obdobje trgovanja s sužnji že iztekalo.) Dan za dnem se ubija nad svojim poljem, kadar ne obira, puli plevela in z mačeto seka goščavje, ki si skuša njivo, ki mu jo je iztrgal, vzeti nazaj. Dela, kot bi ga navil. V ustih ima vedno ogromno kroglo koke, sploh se ne spomnim, da bi ga videla brez. 

Ima majhen telefon, hreščeč tranzistor, hiško iz ilovice. Želi si motor, a ga še dolgo ne bo dobil. Manjka mu več zob – vedno ista pesem. Ne gre k zobozdravniku. V bližnji Irupani se je rentgen pokvaril, če je sploh kdaj delal, in bi moral v Chulumani, iz vasi, kjer živi, ni dobrih povezav in bi izgubil cel dan. Tega si na vrhuncu obiralne sezone ne more privoščiti.

»Mislijo, da jim gre dobro, da zaslužijo,« pravi Yvette. »Pa živijo v hišah, ki nimajo niti stranišča niti tekoče vode, če si lahko priviščijo avto, je to rabljen, brez registracije, kupljen na črno, ki se ves čas kvari in ga odplačujejo dolga leta.« Yvette je preračunala, kolikšen del končne cene kokaina dobi kmet.

Jorge ima tri hektare polja, na mesec zasluži kakih 150 dolarjev, potem ko odšteje stroške najetih delavcev, prevoza in škropiv. Ima vrt, večino hrane si pridela sam, nima otrok, s to plačo je več kot zadovoljen (minimalna plača v Boliviji je 100 dolarjev). Mnogi kmetje shajajo s precej manj. 

Za kilogram osnovne paste je potrebnih osem »bobnov« koke iz Chapare oz. deset bobnov yungaške (boben oz. taque tehta približno 25 kg), se pravi: za 1 kg osnovne paste je potrebnih 230 kg listov koke. Kmet proda en boben za 300 do 400 dolarjev, od česar mora plačati mezdnim delavcem in za škropiva in prevoz; ostane mu približno polovica. V procesu rafiniranja iz 1 kg dobijo 800 g klorohidrata kokaina z 90-odstotno čistostjo, kar v Kolumbiji prodajo za 18.000 dolarjev, do končnih porabnikov v ZDA pa cena za to količino zraste na tja do 30.000 dolarjev. Koliko od tega dobi Jorge? Pol odstotka!

»Zato zagovarjam legalizacijo kokaina. Kdor ga hoče uporabljati, ga bo tako ali tako dobil. Vse skupaj je čista hipokrizija,« se jezi Yvette. »Naj proizvajalci in trgovalci plačajo davek! Naj se s tem davkom popravi ceste, naj zgradijo v Yungas zdravstvene domove!« 

Malo verjetno je sicer, da bi z davkom od kokaina karkoli popravili, tudi če bi ga res uvedli. Najbrž bo razmere v prihodnosti spremenil razmah sintetičnih drog, ki za preprodajalce na zahodu pomenijo manjše tveganje, ker jih ni treba tihotapiti iz držav tretjega sveta. Mogoče bodo nekoč na terasah v Yungas sadili kavo ali pomaranče. Ceste bodo še zmeraj slabe, ampak dolina bo ob času cvetenja spet dišala kot pred stoletjem, ko se je koka uporabljala samo za žvečenje in so Yungas zalagale La Paz s sadjem in rožami.
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >