Zakaj trkamo na les?
In zakaj zatikamo za okna šopke travniških rož?
Zakaj rečemo, da nam je padla sekira v med ali pa da je šlo vse rakom žvižgat? V kakšen učinek verjamemo ob tem oziroma čemu vse to služi, če sploh?
Naš vsakdanjik je prepreden z izročilom, starimi navadami in šegami, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. Izrekamo reke in pregovore, zrna resnic in modrosti, ki jih je pretreslo sito stoletij. Ali vsaj vemo, iz kakšnih dogodkov ali položajev izvirajo in kakšen je bil njihov prvotni pomen?
Lipa – od nekdaj sveto drevo
Lipa je že od nekdaj slovensko drevo, drevo življenja in sveto drevo. Že na pečatu iz 13. stoletja so viseli s karantanskega klobuka štirje lipovi listi. Naši predniki so trkali ob les, ker so tako želeli prebuditi starega, dobrega lesnega duha, ki naj bi živel v starodavni lipi. In tudi danes to počnemo zato, ker si na neki način želimo zagotoviti uresničitev nečesa v prihodnosti.
Naši predniki so obešali na lipo tudi darove bogovom, iz njenega lesa so rezljali kipe. Lipa je bila tudi središče javnega vaškega življenja. Pod njeno košato krošnjo so se sestajali hišni gospodarji, ki so se pomenkovali o vsakdanjih stvareh, volili župana, obravnavali vaške spore ipd.
Lipa je tudi največkrat opevano drevo v slovenskih narodnih pesmih. Junakom je dajala senco, Martin Krpan pa si je iz lipe stesal kij, s katerim je premagal strašnega Brdavsa na Dunaju.
O čem pripovedujejo stari reki?
Rek, da nam je padla sekira v med, je povezan z gozdarji in panjem, polnem medu, na katerega so naleteli v gozdu. Lovci na rake pa so le-te resnično privabljali z žvižganjem. Iz kratkih rekov lahko tako pogosto razberemo resnične prizore iz nekdanjega življenja in dela.
Zagotovo poznate tudi splošno znana pregovora: Kdor prej pride, prej melje? in Samo v mlinu se dvakrat pove. Kaj iz preteklosti nam razkrivata?
Pregovora sta povezana z mlinarstvom, ki je v naših krajih eno najstarejših obrti. Kdor je prej pripeljal žito, je bil prej na vrsti, zaradi ropota v mlinu pa je bilo treba govoriti glasno in razločno. Še danes ju uporabljamo v pomensko podobnih situacijah, z mlini pa je povezana tudi modrost: Če je več mlinarjev, je manj moke.
Tudi klobuk je ostanek davnine
V slovensko izročilo spada tudi nošnja klobuka. Klobuk je bil prvič omenjen že z ustoličenjem koroških vojvod v 11. in 13. stoletju. Nemška pravna knjiga Švabsko ogledalo navaja, »da vojvodu med obredom ustoličenja nadenejo siv slovenski klobuk s sivo vrvico in štirimi lipovimi listi«.
Najstarejša znana upodobitev ustoličenja na Gosposvetskem polju iz leta 1479/80.
Od 14. stoletja dalje opažamo klobuke v grbu slovenske marke in na freskah v cerkvah, recimo v Crngrobu in na Križni gori.
Na Kranjskem je bil med kmeti v rabi od konca 17. do srede 20. stoletja za delovne in pražnje priložnosti črn polsten klobuk. S cvetlicami in trakovi okrašen klobuk je bil značilno pokrivalo nekaterih ženitovanjskih oseb, na primer ženina ... In rek, ki se nanaša na to: »Ne prileže se vsaka roža za klobukom.«
To so seveda le drobni ostanki davnine ali polpreteklosti, ki se kažejo na veliko področjih našega življenja, če se le malce ozremo okoli sebe. Če kaj izvemo o življenju in navadah naših prednikov, na neki način tudi začutimo in obudimo svojo vez z bogatim kulturnim izročilom, kar naredi naš dan lepši in tudi bolj zanimiv.
