Za dober začetek vrtičkarske sezone

Da bo šlo vse kot po maslu in da ne bi postali sužnji svojega vrta, naj vas spomnim na nekaj pomembnih dejstev. Delo na vrtu si lahko zelo olajšate že samo s tem, da oponašate preizkušene vzorce iz narave in upoštevate zahteve posameznih vrtnin.

Če se le da, tla pred setvijo in sajenjem pripravimo tako, da jih zrahljamo z vilami. Že res, da z lopatanjem, po domače štihanjem, prst hitro zrahljamo, vendar samo za kratek čas. Naslednjo pomlad, ali že celo pred sajenjem naslednjega posevka v isti sezoni, je treba spet poprijeti za lopato ali motiko, kar pa roko na srce, res ni prijetno opravilo.

Z rednim obračanjem zemlje rušimo ustaljeni red, ki vlada v podzemnem svetu, domovanju neštetih organizmov, ki rahljajo tla ter predelujejo organski material v hranila, ustvarjajo humus. Svoje pomagače, ki poskrbijo, da so tla rahla in rodovitna, uničujemo, namesto da bi z njimi sodelovali in si olajšali delo.

Odkrita, gola tla so v mojih očeh kot rana. Tako dolgo že zastiram tla na svojem vrtu, da je vse drugo postalo nesprejemljivo. Gola tla so izpostavljena zunanjim dejavnikom, ki jim škodujejo. Sonce jih izsušuje, veter odnaša dragoceno prst, močni nalivi jo zbijajo. V naravi so tla vedno pokrita. Narava poskrbi za to, da so zaščitena.

To se zgodi tudi na naših vrtovih – spomladi, ko je med mladimi sejančki in sadikami še veliko praznega prostora, ga nemudoma zapolnijo rastline. Pravimo jim plevel in se nad njimi neizmerno hudujemo ter jih hitimo odstranjevati.

Da bomo zaščitili gola tla, preden se posajene in zasejane vrtnine razrastejo, jih zastremo s slamo, senom, listjem, miskantom in na pol predelanim kompostom. Tam, kjer so težave s polži, bo kompost najboljša izbira. Tla bodo z zastirko zaščitena. Ostala bodo rahla, tako da prekopavanje ne bo več potrebno, in vlažna, zato bo potreba po zalivanju veliko manjša.

Naložen organski material bodo živalice predelale v humus, količine gnojil bomo lahko zmanjšali, hkrati pa bo ta material preprečeval vznik plevela. Torej z enim samim posegom – zastiranjem tal, poskrbimo za rahla, vlažna in s humusom bogata tla brez plevela.

Umetna gnojila so kemične snovi, ki pobijejo ves živi svet v tleh. Živali v tleh pa sodelujejo pri tvorbi humusa, ki tvori grudičasto strukturo tal, ki si jo želi vsak vrtnar, saj so tla rahlejša in mnogo lažje jih je obdelovati. Zato gnojimo samo z organskimi gnojili, s kompostom, uležanim hlevskim gnojem iz ekoloških kmetij, vermikompostom in z rastlinami za zeleno gnojenje.

Z gnojenjem ne pretiravamo. Čezmerna uporaba dušikovih gnojil vodi v neodpornost rastlin. Rastline namreč hitro zrastejo, njihova tkiva so zato mehka, celične stene tanke. Večji porabniki hranil so kapusnice in plodovke in le tem jih tudi dodajamo. Za druge vrtnine bo dovolj le nekaj komposta. Preveč ali premalo hranil; posledice so lahko enake.

V naravi ne bomo nikjer videli rasti na enem kosu zemlje samo ene vrste rastline ali dveh. Na enem kvadratnem metru je pisana množica rastlinskih vrst, ki se med seboj podpira in dopolnjuje v rasti, si deli vodo, hranila, svetlobo in prostor. Zelo premišljeno.

Tudi na vrt sadimo mešane posevke. Na gredah združujemo zelenjadnice s cvetjem in dišavnicami. Druga drugi bodo pomagale v rasti, se dopolnjevale in branile pred boleznimi in škodljivci. No, nekatere se med seboj tudi ne marajo, zato pobrskajmo v vrtnarskih priročnikih, kjer so preglednice z dobrimi in slabimi sosedi.

Zadnja leta je sonce zelo močno že konec marca in aprila. Kljub temu, da se temperature čez dan dvignejo tudi do 20 stopinj Celzija, pa je vse skupaj zelo varljivo. Ponoči je namreč še zelo hladno in tudi tla za marsikatere rastline še niso dovolj ogreta. V mislih imam predvsem vrtnine, ki prihajajo iz toplih krajev, kot so paradižnik, paprika, jajčevci, kumare, bučke.

In prav s presajanjem paradižnika na prosto tako radi pohitimo. Počakajmo raje na sredino maja, ko bodo razmere zares ugodne in se rastlinam ne bo treba mučiti zaradi raznih stresnih situacij. Prezgodaj presajene rastline bodo kasneje ves čas kilave in bodo potrebovale veliko naše nege.

Res pa je, da z nekaterimi vrtninami ne smemo zamuditi. Redkvica je že ena od teh. Če s setvijo spomladi predolgo odlašamo, redkvica ne bo oblikovala gomoljčkov, ali pa bodo ti puhli. Velikokrat se zgodi, da požene v cvet, še preden oblikuje gomolje. Redkvica namreč ne prenaša vročine, ljubi pa so ji tudi krajši dnevi. Zato setve v maju niso več primerne. Ponovno jo lahko sejemo konec avgusta in septembra, ko so temperature prijetnejše, dan pa spet krajši.

Tudi grah mora na grede zelo zgodaj. Če ga sejemo prepozno, bo ravno v tisti fazi rasti, ko bi moral cveteti, že zelo vroče. Vročina in suša pa zavirata nastanek cvetov in tudi oprašitev. Pogosto ga napade tudi pepelasta plesen. Sama ga konec februarja posejem v lončke in ga, ko se tla dovolj osušijo, presadim na prosto. Tako nič ne zamudim, če je v začetku marca na gredah še sneg ali pa so tla premokra.

Pa še en nasvet: pred začetkom del vzemimo v roke vrtnarski priročnik slovenskega avtorja in poiščimo podatke, kdaj sejati in presajati določene vrtnine. Ne ozirajmo se na sosede ali na vrtnarije, ki pod pritiskom vrtičkarjev popustijo in ponujajo določene vrtnine v času, ko za njih še ni nastopil primeren čas.