Vse Stalinove dače

Piše: Polona Frelih

•

Foto: Uroš Hočevar

•

Osem tisoč kvadratnih kilometrov velika Abhazija je stisnjena med Kavkaško gorovje in Črno morje

Vse Stalinove dače

»Osupljiva Abhazija,« je zavzdihnil ruski pisatelj judovskih korenin Isaac Babel in jo opisal kot »ploden in čudovit vrt«.

Obiskal jo je kmalu po državljanski vojni, ki je nekdanji Ruski imperij pretresala od leta 1917 do 1923. Na popotovanju s kočijo ga je spremljal ukrajinski novinar in avanturist Konstantin Pustovski, ki ni bil nič manj navdušen: »Kaj je to, sem se vprašal na svojem pogradu. Privid otoka Tahiti ali nemara nebeška Samoa?« Prvi stik z Abhazijo je prevzel tudi poljskega novinarja in pisatelja Ryszarda Kapuscinskega. »Abhazija je eden najlepših koščkov sveta, druga Azurna obala, drugi Monako,« je kar ni mogel prehvaliti v delu Imperij.

Čeprav sva s fotografom Urošem Hočevarjem tam tavala takoj po sedemdnevni rusko-gruzijski vojni leta 2008, zaradi česar so po obalnih in gorskih cestah občasno še hrumeli tanki, njene očarljivosti ni bilo mogoče spregledati. Nepozabna je bila zlasti turistična vožnja v mahagonijevem čolnu, ki je nekoč pripadal sovjetskemu voditelju Josipu Visarijonoviču Stalinu.

Samostojnost Abhazije so do zdaj priznale Rusija, Nikaragva, Venezuela in Nauru. Za večino sveta pa ostaja sestavni del Gruzije, od katere se je odcepila leta 1992, po krvavih spopadih med abhazijskimi separatisti in gruzijskimi vladnimi silami.

Od ruskega črnomorskega letovišča Soči je oddaljena le pet kilometrov in prav iz Rusije – čez hektični mejni prehod Adler – sva v Abhazijo vstopila tudi midva. Ker sem v separatistično pokrajino vstopila iz Rusije, sem imela pozneje težave z vstopom v Gruzijo, saj gruzijske oblasti takšne obiske interpretirajo kot kršenje svoje ozemeljske celovitosti.

Sovjetska riviera

Komaj osem tisoč kvadratnih kilometrov velika Abhazija je stisnjena med Kavkaško gorovje in Črno morje in je dežela neizmernih naravnih lepot, toplote in izobilja. Obala je porasla s palmovimi drevesi, sadni vrtovi se šibijo pod težo limon, pomaranč in mandarin, v daljavi se vzpenjajo s snegom pokriti vršaci.

Nikita Hruščov je Stalinove dače imenoval »pasje ute«.

Med mojim obiskom pred skoraj dvema desetletjema v republiki ni bilo niti enega bankomata, kulinarična ponudba pa je bila tako skromna, da sem bila vsak dan na isti dieti: »mamaliga«, kot pravijo tradicionalni polenti, prekajeno meso in pečene prepelice.

Zdaj je Abhazija že nekaj let, še posebej pa od izbruha rusko-ukrajinske vojne, ki je Rusom otežila pot v Evropo, ena najbolj priljubljenih destinacij za turiste iz Rusije. V abhaškem jeziku jo imenujejo Apsni, kar domačini prevajajo v »dežela duše«, v dobesednem prevodu pa to pomeni »dežela smrtnikov«.

Že v sovjetskih časih so Abhazijo imenovali raj na zemlji, za državljana Zveze sovjetskih socialističnih republik pa so bile počitnice tukaj velik privilegij. V republiki so namreč zrasli elitna zdravilišča za počitek partijskih delavcev ter dače generalnih sekretarjev Komunistične partije Sovjetske zveze. Vsi sovjetski voditelji so radi počitnikovali v Abhaziji, najbolj razvpiti med njimi, Josip Visarijonovič Stalin, je imel tam kar pet dač, še eno pa si je dal postaviti v bližnjem Sočiju.

Pasje ute

Vse Stalinove dače imajo skupne značilnosti. Prvič, pobarvane so temno zeleno in stojijo na gozdnatih območjih – zaradi kamuflaže. Drugič, imajo podobno postavitev, saj je Stalin želel, da bi se povsod počutil kot doma. Mimogrede, tudi v notranjosti so si zelo podobne, nekatere sobe pa so celo popolnoma enake. Za njihovo zunanjo asketsko dekoracijo so, kar ni presenetljivo, uporabljali najdragocenejše vrste lesa: brezo iz Karelije, oreh, pušpan in kostanj.

In še ena skupna značilnost: vse Stalinove dače so imele več spalnic. Zaradi strahu pred atentatom je legel v eno posteljo in se sredi noči preselil v drugo. V sobah so bila velika ogledala, ta so voditelju omogočala, da je videl del prostora za svojim hrbtom. V vseh dačah naj bi bili tudi bunkerji in podzemni prehodi, vendar vseh še niso našli.

Nikita Hruščov je Stalinove dače imenoval »pasje ute«, zdaj pa imajo zgodovinsko vrednost in nam omogočajo, da dobimo predstavo o Stalinovi osebnosti.

Za njihovo zunanjo asketsko dekoracijo so, kar ni presenetljivo, uporabljali najdragocenejše vrste lesa: brezo iz Karelije, oreh, pušpan in kostanj.

Ob gorskem jezeru Rica

Še danes ne morem pozabiti obiska Stalinove dače ob jezeru Rica – skrivnostne počitniške vile, v kateri je sovjetski diktator daleč od oči javnosti preživljal poletne mesece. Stoji na bregu znamenitega gorskega jezera Rica, v katero se zliva reka Lašpsi, da se njen šum sliši v vsakem kotu počitniške hiše. Približno tri kilometre stran je bila v rekordnem času zgrajena hidroelektrarna, da bi imela dača vedno elektriko. Na parceli so posadili sadno drevje in alejo iz jelk, ob bregu jezera pa so uredili nasip.

Na prvi pogled hiša deluje skromno – enonadstropna kamnita zgradba olivno zelene barve, ki so jo po drugi svetovni vojni postavili nemški vojni ujetniki. V notranjosti je prav vsak detajl podrejen diktatorjevim paranoičnim strahovom. Spomnim se razlage vodnice Elvire: »Stalin se je bal za svoje življenje, zato so vse tri spalnice povezane z balkoni, ponoči pa je hodil iz ene v drugo, da nihče ni vedel, kje dejansko spi.«

Tito in jugoslovansko pohištvo

V prostorih je vladala tema, saj v spalnicah ni bilo luči – Stalin je svojo brazgotinasto podobo skrival tudi pred lastnim osebjem. V spominu so mi ostale njegova skromna, skoraj otroška postelja, posebej izdelana za njegovih 165 centimetrov, ter nizki biljardni mizi. »Vedno je zmagal. Nihče si ni upal doživeti njegove jeze,« je še dodala vodnica. Na hodnikih je vsak korak utišala debela preproga, v jedilnici pa nas je presenetil kristalni lestenec, ki ga spremlja zgodba o njegovem vsakodnevnem ritualu: »Postregli so mu sedem enakih krožnikov hrane. Šele ko so bili vsi postavljeni na mizo, je izbral enega – tako zelo se je bal zastrupitve.«

V eni izmed sob me je presenetil neznan občutek domačnosti, kot da sem del pohištva že nekje videla. Počitniško domovanje je bilo opremljeno v slogu art deco, kosi so bili izdelani v Jugoslaviji, kar je dokazovala tablica, na kateri je bil z ruskimi črkami vgraviran napis: »Jugoslovansko pohištvo.«

Stalin pa ni bil le čudaški in brezkompromisen, ampak je užival tudi v ekstravagantnosti. V masažni kopalni kadi, ki je bila prej menda v lasti glavnega nacističnega propagandista Josepha Göbbelsa, se je kopal v vodi, ki so jo nanosili iz bližnjega zdravilnega vrelca.

»Za Stalinovo varnost je skrbelo štiri tisoč varnostnikov ter 40 psov,« nam je stroge varnostne ukrepe predstavil upravnik posestva Valerij. »Tukaj je gostil Tita, kitajskega voditelja Mao Cetunga in kubanskega voditelja Fidela Castra,« je našteval sivolasi gospod.

Še danes ne morem pozabiti obiska Stalinove dače ob jezeru Rica – skrivnostne počitniške vile, v kateri je sovjetski diktator daleč od oči javnosti preživljal poletne mesece, piše Polona Frelih (na fotografiji). Stoji na bregu znamenitega gorskega jezera

Po ogledu vile smo se vkrcali na mahagonijev čoln in se v tišini zapeljali po mirni gladini modrega jezera Rica. V vodi so se zrcalile zelene stene Kavkaza, okoli nas pa ni bilo skoraj nikogar.

Ko je cvetela glicinija

V ruski poljudnoznanstveni reviji Vokrug sveta (Okrog sveta) so zapisali, da je to nedvomno najlepša Stalinova dača v Abhaziji. Njene številne skrivnosti ostajajo nerešene, saj še vedno nihče ne more najti podzemnih rovov in bunkerjev, ki so bili zagotovo tam. Morda je bilo vse skupaj preprosto prekrito z zemljo, je povedala turistična vodnica Amanda Šakril.

To dačo je Stalin obiskal le petkrat med letoma 1947 in 1953, ostal pa je največ dva tedna, in še to samo poleti. Najraje je prihajal, ko je cvetela glicinija. Za Stalinovo spremstvo je bila ta dača popolna skrivnost in je bila po navedbah zaposlenih namenjena izključno rekreaciji. Na nasprotnem bregu jezera Rica je imel namreč še glavno rezidenco, ki jo je uporabljal za delo, dokler ni zgorela.

Stalinova dača na jezeru Rica je odprta za obiskovalce, najeti pa je mogoče celo hišo ali sobo (v stavbah, kjer je bilo nekoč strežno osebje) in nekaj dni uživati v okoliških lepotah. Jezero Rica je tudi sicer ena od glavnih turističnih znamenitosti Abhazije. Razteza se na nadmorski višini 950 metrov in je z vseh strani obdano z gostimi gozdovi. Vanj se izliva pet rek, edina, ki izteka, pa je Jupšara. Voda v njem ne zamrzne vse leto, njena temperatura pa se niti avgusta ne dvigne nad 20 °C.

Na Hladni rečici

Več časa kot ob jezeru Rica je Stalin preživel v svoji luksuzni dvonadstropni dači Hladna rečica, ki so jo na vzpetini nad Črnim morjem zanj postavili že davnega leta 1930. Z obalo je povezana s posebnim dvigalom. Stoji v abhazijski vasi Bagripsta in je v dokumentih navedena kot Počivališče Centralnega izvršnega komiteja ZSSR v vasi Holodnaja rečka (Bagripsta). Njena gradnja pod nadzorom arhitekta Mirona Meržanova je potekala v najstrožji tajnosti. Objekt na nadmorski višini od 180 do 190 metrov je bil zgrajen v samo šestih mesecih. Za Stalinovo varnost je tukaj skrbelo od 800 do 900 ljudi.

»Objekt je v celoti upošteval preference in okus voditelja ZSSR. Arhitekt M. I. Meržanov je v skladu s patosom obdobja prvih sovjetskih petletnih načrtov dačo zasnoval v obliki morskega plovila, ki pod vodstvom izkušenega kapitana samozavestno pluje v svetlo komunistično prihodnost. Če gledamo od zgoraj, obrisi objekta spominjajo na elegantno oceansko linijsko ladjo. Omeniti velja, da so nekatera okna glavne stavbe izdelana v obliki ladijskih oken,« piše Kiril Ševčenko v svoji brošuri Skrivnosti abhazijske rezidence voditelja ZSSR.

»Tukaj je gostil Tita, kitajskega voditelja Mao Cetunga in kubanskega voditelja Fidela Castra,« je našteval sivolasi gospod.

V prvem nadstropju so vhodna dvorana, dnevna soba, jedilnica, spalnice in kopalnice, kamor so dovajali morsko vodo (Stalin ni rad plaval v morju). Kuhinja je bila ločena. V glavni hiši sta biljardnica s kaminom in kino, kjer si je Stalin ogledal vse nove sovjetske filme in odločal o njihovi nadaljnji usodi. Biljard in kino sta v vsaki dači voditelja.

V Hladno rečico je prihajal od leta 1933 do 1940 dvakrat na leto in ostal povprečno mesec in pol. Med letoma 1940 in 1946 ga na dačo ni bilo, od leta 1946 pa do 1952 pa je spet prihajal.

Avgusta 1935 so zgradili gostišče in Stalin je začel sprejemati številne goste. Katakombe in kleti pod dačo še niso raziskane. Lahko se spustite v klet, vendar je tam vse prekrito z opečnimi zidovi iz poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. Obstajata vsaj dve podzemni poti za pobeg, vendar tudi ti nista raziskani. Obstoj bunkerja ni potrjen, vendar je v nekaterih virih omenjen. Stene so debele 90 centimetrov in povsem možno je, da se za njimi nekaj skriva. Po Stalinovi smrti so dačo nekaj časa uporabljale sovjetske tajne službe in je ohranila tajni status. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so jo uporabljali diplomati, veleposlaniki in voditelji zahodnih držav, ki so jih pripeljali na počitnice. Ko je ZSSR razpadla, je dača postala turistična atrakcija.

Lastovičje gnezdo na Novem Atosu

Dača, imenovana Lastovičje gnezdo, je bila zgrajena v majhni vdolbini v skali. To je edina stalinistična dača, do katere je bila napeljana komunikacijska linija s Kremljem. Poleg tega so prav tu našli podzemne prehode: eden vodi do morja, drugi do železniških tirov. Vendar so zaprti za obiskovalce.

Dača se od drugih razlikuje po tem, da je bež barve, hiša pa je gosto prepletena z rastlinjem, ki jo dobro kamuflira. Nad glavno stavbo je čudovita rotunda s pogledom na morje, vendar je ta del skale zaradi grožnje zrušitve nevaren. Morje lahko občudujete s terase v drugem nadstropju. Pod Nikito Hruščovom je bila tukaj zgrajena nova glavna hiša, ker mu niso bile všeč Stalinove rezidence, vendar je prepoznal dobro izbiro lokacije.

Dača je odprta za obiskovalce, ki se tudi sicer radi odpravijo na goro Atos, da bi obiskali samostan Simon-Kananicki in znamenito podzemno jamo Novi Atos, v kateri si lahko ogledajo bleščeče bele stalaktite in skrivnostna podzemna jezera.

Vse Stalinove dače so imele več spalnic. Zaradi strahu pred atentatom je legel v eno posteljo in se sredi noči preselil v drugo.

Dača v Mjuserju

Dača v Mjuserju je bila prva od voditeljevih abhazijskih rezidenc. Stoji tik ob morju, do plaže se lahko pride po stopnicah. Lokacijo je predlagal predsednik Centralnega izvršnega odbora Abhazije Nestor Lakoba, ki se je zelo trudil ugoditi voditelju. Kmalu po gradnji je Lakoba umrl v skrivnostnih okoliščinah (domnevno je bil zastrupljen po konfliktu z Lavrentijem Berijo).

Dačo so dolgo gradili, saj je Stalin aktivno sodeloval pri načrtovanju objekta in je v neskončnost urejal risbe in načrte, v dokumentih je delal opombe z rdečim svinčnikom. Posebno pozornost je namenil sistemu podzemnih prehodov, ki so zdaj zabetonirani.

Dačo v Mjuserju pogosto imenujejo lovska dača, saj je Stalin s svojim spremstvom v bližini lovil divjad. Leta 1942 so dačo pripravili na miniranje, in če bi jo zavzele nemške čete, bi jo uničili, a tega ni bilo treba storiti. Zdaj je odprta za obiskovalce. Zraven je dača zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova, ki je veliko bolje ohranjena.

Dači v Suhumiju in Sočiju

Stalinova dača v prestolnici Suhumi, ki je ni nikoli obiskal, stoji na ozemlju mestnega arboretuma. Zdaj je to rezidenca predsednika Abhazije, zato turistom vstop ni dovoljen. Vstop v park je prav tako omejen, objavljanje fotografij in videoposnetkov dače v medijih pa je prepovedano.

V Sočiju so Stalinovo dačo zgradili poleg umirjenega letoviškega senatorija Macesta, ki je znan po naravnih, z žveplom bogatih vrelcih in je postavljen na veličastnem posestvu iz sovjetske dobe. V njem se je Stalin kopal zaradi revme. Dačo je zasnoval že omenjeni arhitekt Miron Meržanov, lokacijo zanjo pa so izbrali s pomočjo zdravnikov. Tako vlažen morski zrak kot redek gorski zrak sta bila za Stalina škodljiva, zato so našli točko, kjer se srečajo morski in gorski zračni tokovi, kar ustvarja edinstveno klimo.

Med gradnjo so upoštevali vse voditeljeve muhe. Tako so stopnice nekoliko nižje kot običajno – ravno pravšnje za Stalinovo višino. Vila ima prostoren balkon, s katerega se vidi gora Ahun z znamenitim stolpom, zgrajenim po Stalinovem ukazu. Obstaja domneva, da je stolp naročil zgraditi, potem ko je šel na balkon, pogledal goro in se odločil, da pokrajini nekaj manjka.

V sobah so bila velika ogledala, ta so voditelju omogočala, da je videl del prostora za svojim hrbtom.

Bazen z morsko vodo, biljard in kino – Stalin pri teh stvareh ni spremenil svojih navad. Tu so še šah in gramofon, pa tudi srebrn pisalni set, ki mu ga je podaril Mao Cetung.

Stalin je dačo v Sočiju obiskal približno desetkrat. Od leta 1931 se je vsako leto trudil priti v termalno zdravilišče. Sprva je voditelj prihajal sem z ženo Nadeždo Alilujevo, po njeni smrti pa s hčerko Svetlano in sinom Vasilijem. V vojnih letih je sem poslal vse svoje sorodnike: hčerko, starše svoje žene in tudi Julijo Džugašvili, ženo svojega najstarejšega sina Jakova. Leta 1947 je prvič po vojni obiskal dačo v Sočiju in tukaj preživel tri tedne s hčerko.

Na predvečer voditeljevega prihoda v letovišče so se na ulicah Sočija pojavili mladi s časopisi v rokah. Ker se je njihovo število opazno povečalo, so domačini sklepali, da Stalin prihaja na svojo dačo. Zaposleni v dači pravijo, da arhivsko gradivo omenja podzemni prehod od dače do Maceste, vendar ga ne morejo najti. Prav tako ni znano, ali je tam bunker. Dača je odprta za turiste, na njenem ozemlju je tudi hotel.

Domneva se, da je bila prav na tej dači sprejeta ena od odločitev, ki so pripeljale do povečane represije v Sovjetski zvezi. Od tu je Stalin septembra 1936 poslal telegram v Kremelj, v katerem je govoril o potrebi po imenovanju Nikolaja Ježova za novega ljudskega komisarja za notranje zadeve. Njegovega predhodnika, Genriha Jagodo, so kmalu aretirali in ustrelili. Enaka usoda je doletela tudi Ježova.

Klasična izletniška pot

Klasična izletniška pot po Abhaziji vključuje še rt Picunda, ki ga tvorijo usedline reke Bzipi, največje na črnomorski obali Kavkaza. Morje je tukaj najčistejše zaradi redkih neurij – voda je prosojna do desetih metrov. Na tem območju je na splošno lepo vreme: če temperatura pade pod –2 ºС, je to že zmrzal.

Poleg tega je na Picundi sterilno čist zrak zaradi ogromnega števila prastarih borov, ki imajo zdravilne lastnosti: snovi, ki jih izločajo, ubijajo bakterije. Menda so znanstveniki že v sovjetskih časih izvedli raziskave in ugotovili, da je v prostoru, obloženem z vejami teh borov, mogoče izvajati kirurške posege brez dodatne dezinfekcije zraka.

Ne gre spregledati niti obmorskega letovišča Gagra, ki so ga nameravali spremeniti v rusko Nico. Ker so se konec 19. in v začetku 20. stoletja bogati trgovci in iskalci zlata sproščali na francoski rivieri, kjer so zapravljali veliko denarja, se je knez Aleksander Oldenburški (bližnji sorodnik cesarja Aleksandra III.) lotil gradnje novega letovišča na pobočju grebena Gagra, nedaleč od Hladne reke. Tu se je svež zrak gorskih vrhov, ki je prehajal skozi zdravilni nasad reliktnega dolgoigličastega bora, pomešal z morjem. Toda kraljevi sorodnik je zapravil dodeljena sredstva in načrti za elitno letovišče v Abhaziji so padli v vodo.