Umetnost sobivanja z medvedom

A medved je rastlinojed in praviloma človeku ni nevaren, pojasni biolog, prof. dr. Ivan Kos z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Sam živi v okolici Velikih Lašč, v osrčju medvedje dežele, kjer so se ljudje morali naučiti živeti z medvedom.
 

Velikih mačk pri nas danes ni več, strah pred njimi pa je v naši podzavesti ostal. Ko se odpravimo v naravo, še vedno občutimo nevarnost, ki jo povezujemo z njimi, tako pa se nezavedno odzivamo na vse zveri, tudi na medveda. A za razliko od velikih mačk, je medvedov veliko, pravzaprav vedno več. 

Populacija medvedov šteje okrog 800 osebkov, največ jih je v gozdovih in v bližini naselij na Notranjskem in Kočevskem. Slovenija je zaradi svoje geografije in razpršenosti poselitve, v kateri se izmenjujejo zaplate gozda, travniki, sadovnjaki, njive in majhna naselja, za medveda zelo ustrezen habitat, saj to zanj pomeni ugodne prehrambne razmere. V bližini domov lahko medvedje najdejo veliko več hrane kot denimo globoko v strnjenem dinarskem gozdu, kjer so predvsem odvisni od plodov dreves, osjih gnezd in jagodičevja. 
 

Dovolj so negativne informacije

Na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani se vse do leta 2000 niso profesionalno ukvarjali z raziskovanjem medvedov. »Po napadu medvedke na Stanislava Grudna z Zlatega Repa pri Ortneku leta 1996 so me večkrat povabili, naj kaj povem o medvedih, predvsem ker sem doma iz Velikih Lašč in tako sem se začel z njimi profesionalno ukvarjati,« razloži dr. Kos.

 »V zgodbi o medvedu je zelo pomembno, da se pogovarjamo predvsem o človeku in njegovem strahu pred to veliko zverjo, kajti medved je po letu 1996 postal tudi v Sloveniji pomembna politična žival. Pred vsakimi občinskimi volitvami število negativnih novic o njih naraste.« Strah pred medvedom imamo v genih, čeprav je res, da medved ni človekov evolucijski sovražnik, saj je rastlinojedec, 90 odstotkov njegove prehrane so rastline in človek ni njegov plen. »Medved in volk nista bila nikoli plenilca človeka, človek je prišel v stik z njima šele v evolucijski sedanjosti,« pojasnjuje.

Naše dojemanje medveda je subjektivno, vezano na nevronske mreže v naših možganih. Strahu pred plenilci ne moremo racionalno in zavestno upravljati, saj so ti vedenjski vzorci shranjeni v nižjih možganskih centrih. Ker smo socialna bitja, v času miru prisegamo na individualnost, medtem ko se v nevarnosti povežemo v skupino in smo se pripravljeni podrediti vodenju oziroma je naša reakcijo zelo odvisna od določenih informacij. Danes živimo v informacijski družbi, ki je precej drugačna od družbe, v kateri so ljudje živeli v preteklosti. Informacij, ki v nas sprožajo strah pred različnimi nevarnostmi, je vedno več. Za realizacijo vedenjskih vzorcev strahu pred medvedom tako ne potrebujemo osebne negativne izkušnje, dovolj so negativne informacije, ki nas zlahka dosežejo prek medijev. 
 

Fobije vplivajo na kvaliteto življenja

 »Naš odnos do nečesa se s časom oblikuje v stališče in na podlagi tega tudi reagiramo. Ko se človek počuti ogroženega, je potreben takojšen odziv na podlagi vnaprej oblikovanih stališč, saj v taki situaciji nimamo časa za zbiranje in urejanje informacij, kako naj ukrepamo. Skozi evolucijo se je namreč izkazalo, da je neustrezno oziroma nevarno, da bi v trenutku, ko moramo odreagirati, začeli poglede spreminjati,« pripominja dr. Kos. 

Strah pred medvedom lahko hitro preraste v fobijo. Fobije pred določenimi živalmi so pretiran strah, ki posamezniku lahko zelo poslabšajo kakovost življenja, ker začne zaradi njih spreminjati svoje navade: na primer se pretirano ukvarja s temi živalmi, boji se iti v gozd, doživlja čustvene stiske, izogiba se temu in onemu. 

Dr. Kos: »Če nenehno poslušamo, da je nevarno hoditi v gozd, saj nas bo tam požrl medved, to upoštevamo, čeprav je v resnici malo možnosti, da bi se kaj takega zares zgodilo.« Statistika pravi, da več ljudi umre zaradi vej, ki padejo nanje v gozdu (brez delovnih nesreč ob spravilu lesa) kot zaradi napada medveda. »Že ko pri vstopu v gozd naletimo na tablo z napisom območje medveda, nas prevzame občutek strahu,« ugotavlja dr. Kos. »Kaj pa, če bi ob vstopu v gozd na takšni tabli prebrali: Pozor, veja na drevesu: ali bi tudi bili prestrašeni? Najbrž ne.« Tako je zaradi naše podedovane možganske zgradbe. Ključna razlika med vejo, ki človeku pade na glavo, in medvedom kot potencialno nevarnostjo je v tem, da je medved žival, ki se premika in zato v nas sproži večji občutek nevarnosti. 

»Občutek strahu pred medvedom, ki je v nas zelo zakoreninjen, je večinoma neracionalen,« meni Kos in doda: »V preteklosti naši predniki niso živeli na območju medveda, zato se prirojeni strah pred njim ni mogel razviti. Gre za to, da je naš strah pred medvedom univerzalen strah pred živaljo, ki ima veliko glavo, bele zobe in rdeč jezik.« Pri razlagi tega strahu si pomagamo s primerjavo z nevarnostjo, ki na človeka preži v cestnem prometu. 

»Vsako leto veliko ljudi umre v prometnih nesrečah, vendar ljudje zaradi tega v avtomobil ne sedemo s prirojenim strahom, da bomo morda umrli, če se bomo peljali z avtomobilom, kot to velja za strah pred napadom medveda,« pripomni Kos. »Razlika je v tem, da so avtomobili nov pojav in strah pred nevarnostjo zaradi prometne nesreče v nas ni genetsko vsajen. Vožnje z avtomobilom se ljudje bojimo le, če smo sami imeli izkušnjo fizične ali psihične bolečine ob prometni nesreči.« 
 

Kdaj je varno iti v gozd?

Kdaj so medvedje aktivni oziroma kdaj je teoretično za človeka najbolj varno, da gre v gozd? V Sloveniji imamo cca 800 medvedov, to je 200 medvedk, ki s seboj vodijo mladiče. Ljudje se vsakodnevno gibljemo tudi na razdalji manj kot 50 metrov od medveda. V Sloveniji imamo zelo veliko kontaktov z medvedom, a v povprečju pride le do približno dveh napadov medveda na človeka na leto. Na vprašanje, kdaj je varno iti v gozd, odgovarja: »Medvedje se lahko skrivajo v nepregledni goščavi, v kraški jami itd., to so mesta, ki se jim velja izogibati. Medved je večinoma aktiven proti večeru in ponoči, čez dan pa spi.« Človeku se običajno umakne, ne smemo pa ga presenetiti, ker bi se počutil ogroženega. 

Med potencialno nevarne situacije sodi predvsem zaščitniško vedenje medvedk, ki je zelo intenzivno, saj odrasli samci pobijajo svoje mladiče. Medvedka koti mladiče vsako drugo leto v začetku januarja; prva dva tedna je do mladičev čustveno zadržana, potem pa se na njih naveže in jih začne braniti pred napadom samca (to traja vse od sredine februarja pa do konca leta). Če človek pride med medvedko in mladiče in ta čuti, da so ogroženi, napade. Napad je podzavesten odziv medvedke – je obramba pred medvedom in ne pred človekom! 

»Po ameriških podatkih je sedem metrov tista kritična razdalja, na kateri medvedka ni sposobna ločiti medveda od človeka. Če se ji približamo, bo reagirala z grožnjo ali nas podrla, vendar pa je verjetnost za napad zelo majhna. Če se napad zgodi, je situacija lahko zelo nepredvidljiva. Najbolj se obnese, da napadeni miruje, se naredi negibnega. Tako ne bo sprožil dodatne agresije, saj bo občutek ogroženosti pri medvedki popustil. Seveda pa človek ob bližnjem srečanju z medvedom težko racionalno razmišlja, kaj narediti. Kos: »Ko srečam medveda, mu razmeroma tiho rečem, ej, kam pa greš, pojdi nazaj. Vsekakor je dobro, da opozorimo nase, rečemo kaj umirjenega in pazimo, da ne delamo kakšnih nepremišljenih gibov.«
 

Medved nima obrazne mimike

Tako kot človek je tudi medved navezan na kraj, kjer se je rodil. Če medvedka skoti sto metrov od hiše, kjer živijo ljudje, je to za njene mladiče domače okolje. »Ljudje imamo pogosto popačene in stereotipne predstave o živalih in njihovem življenju. Mislimo, da je medved divja žival, zato živi tam, kjer ni ljudi, kar pa ni res. Samo če domače okolje za medveda postane izrazito neprijetno, bo šel drugam,« poudari dr. Kos. 

Z vidika sobivanja z medvedom njegova prisotnost v naseljenih območjih pomeni, da se prastrah v človeku ob srečanju z njim lažje aktivira, kot če medved živi nekje v globokem gozdu, po drugi strani pa se človek nanj hitreje navadi. »Če medveda pogosto videvamo v svojem okolju, se nanj počasi navajamo, naš strah pred medvedom plahni, vendar ne izgine. Prirojeni strah je v naši podzavesti ves čas prisoten in se spet pojavi, ko naletimo na informacijo o nevarnosti.«

Medved za razliko od volkov, ki živijo v skupinah, nima razvite obrazne mimike in človek na podlagi obraznih potez ne more razbrati njegovega počutja. Dr. Kos pojasni: »V zavetišču za medvede Kuterevo na Hrvaškem je pred leti v obori sedelo dekle in igralo na lutnjo. Medved je nenadoma vstal in udaril po inštrumentu, dekle pa je pri tem padlo s stola. Očitno je šla medvedu glasba, ki jo ustvarja ta inštrument, na živce, vendar tega iz njegovega obraza ni bilo mogoče razbrati.« Podoben, vendar bolj tragičen je primer iz leta 2003, ko je ameriški ljubitelj medvedov Timothy Treadwell, znan tudi kot človek grizli, desetletje živel z medvedom, ta pa ga je nazadnje pokončal. 

»Z živalmi, ki nimajo izrazite mimike tako kot ljudje ali na primer psi, težko komuniciramo. Z njihovega obraza ne moremo razbrati, kako se počutijo, in zato tudi ne vemo, kdaj smo prestopili mejo,« pojasni dr. Kos. »To vidimo šele, ko žival že pokaže agresivno vedenje, zarenči in udari, vendar je takrat lahko že prepozno.«
 

Zavetišče ekonomsko ni vzdržno

Ideja sobivanja z medvedom se zatakne tudi na ravni človeške ideje lastništva. »Če posadim hruško na svoji zemlji, menim, da so drevo in sadeži, ki dozorijo na njem, moji. Ne zavedam pa se, da v naravnem okolju to ne obstaja. Ko medved zavoha hruško, si jo bo z veseljem privoščil, ne glede na to, čigava je ...« Medved je močna in pametna žival, ki ima dober spomin, seveda pa ne zna brati naših zakonov in se jih držati. Podobno je s čebelami. Medved tisočletja pleza po drevesih in razdira dupla, da bi prišel do medu in ličink čebel, odpreti naš panj v čebelnjaku je zanj najmanjši problem. »Tudi če je zaščiten z električnim pastirjem, je pogosto sposoben priti do njega,« pripomni Kos. Predvsem pa ne ve, da je ta naš in da menimo, da bi ga zato moral pustiti pri miru.

V odnosu človek – medved smo mi tisti, ki se morajo prilagajati medvedu, kar velja tudi za situacije, ko medved zaide v mesto, na primer na Rožnik. Meščane to zelo razburi, veliko bolj kot prebivalce na podeželju, kjer je medved stalen gost. »Zaradi panike, ki nastane med ljudmi, ko ti zagledajo medveda, se medved znajde v brezizhodni situaciji, ko ne ve, kam bi se umaknil, in zato postane agresiven,« pripomni Kos. Nekateri medvedi so preveč pogumni, navadijo se vdirati v hleve ali v panje in tako postanejo »problematični«. 

»Z vidika sobivanja in varovanja populacije se v teh primerih zavzemam za zmeren odstrel, saj teh medvedov ni mogoče prevzgojiti. Deset let starega medveda sicer lahko damo v zavetišče, vendar s tem ne bomo veliko naredili, ker bo odrasla žival, vajena svobodnega gibanja, to razumela kot dosmrtni zapor,« pripomni Kos. »Zavetišče je sicer lepa ideja, dokler gre za dva ali tri odrasle medvede in nekaj mladičev, vendar je pri nas zapuščenih in problematičnih medvedov enostavno preveč, cca 30 do 40 na leto, da bi bilo ekonomsko vzdržno tako poskrbeti zanje. Medved lahko namreč v dobrih razmerah živi tudi 40 let.« 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >