Prisežem, da me njun smeh in dobra volja neskončno bolj osrečita kot petice v spričevalu. In tisočkrat raje izberem, da sta zdrava in srečna, kot da ju vpišejo v zlato knjigo najboljših učencev. Častna! Ampak veste kaj? Vseeno pogosto slišim: »Samo šola ti je pomembna, mami!« Ali: »Samo ocene te zanimajo!« In ima me, da bi tistega, ki se je spomnil ocen, pošteno nahrulila.
Kdo si je izmislil presnete ocene?
Kdorkoli je že bil – priznam, da ne vem, zato je moja petica pravkar splavala po vodi – najbrž bi samega sebe »unfriendal« ali »blockal« na Snapchatu, če bi vedel, koliko zoprnij ocene povzročajo. Vsem, otrokom, staršem in celo učiteljem. Toliko razočaranja in stisk, tesnobe, potnih dlani in tiščanja v želodcu. Toliko zaloputnjenih vrat, grdih pogledov in ostrih besed. Pa so navsezadnje samo številke. Nekdo se je enkrat pač odločil, da enica pomeni nezadostno, petica pa odlično, vmes pa si roke podajajo zadostno, dobro in prav dobro. Včasih si mislim, da bi se mogoče bolje obnesla preprostejša semaforska logika. Ups, tole je rdeče, ne moreš naprej, ker je treba usvojiti vsaj osnove, da te ravno »ne prodajo« in da ne bo odmevalo v prazni glavi. Rumena, evo ti roka. Ni najslabše ni najboljše. Počasi greš lahko naprej. Carsko, zelena! Za zdaj znaš vse, kar je treba. Piči daaaalje po novo znanje, kapo dol! Ampak ne. Imamo pač številke.
Ocene = znanje?
O ocenah imam res svoje mnenje. Pravzaprav bolj o tem, da so kar na lepem postale čisto preveč pomembne. Toda preden nadaljujemo, moramo nekaj razčistiti. Ocene niso isto kot znanje. Znanje je pomembno. Zelo pomembno. Ponovim? Znanje je nadpomembno. Včasih so rekli, da je to edino, česar ne moreš izgubiti in kar ti nihče ne more ukrasti. In čeprav se učimo vse življenje, je dvanajst do – čez palec – dvajset let pač namenjenih formalnemu pridobivanju znanja. Osnovni šoli. Srednji šoli. Fakulteti. Je vse, kar se je treba naučiti v šoli, nujno? Je vse uporabno? Je vse potrebno?
Najbolje, da zrecitiram kar tisto, kar odgovarjam svojima mulcema, ko me obstreljujeta: »Pa kaj mi bo to koristilo? Zakaj se moram to učiti, če pa bom že pojutrišnjem pozabil?« Glej, takole je. To bom povedala tako preprosto, da bi mi kak nevroznanstvenik dal komaj zadostno ali čisti cvek. Pri učenju ne gre samo za informacije, ampak za trening možganov, da znajo pozneje v življenju misliti, se prilagajati in reševati probleme.
Kdo pričakuje petice?
Zdaj ko smo dvakrat podčrtali, da je znanje pomembno, pa se vrnimo k ocenam. So ocene vedno odraz resničnega znanja? Seveda ne. Včasih kdo – prisotni so izvzeti – kaj preplonka. Včasih se ravno takrat, ko te matematkarca pokliče k tabli, spomniš na njegov včerajšni snap ali njen novi sol de janeiro. Koga brigajo računi, četudi jih v resnici znaš. Včasih slabo spimo ali nismo v najboljši koži. Včasih bi isto kontrolko dve uri prej ali dve uri pozneje pisali bolje ali slabše.
Verjamem in upam, da je med vami veliko takšnih, ki se zaradi ocen ne vznemirjate pretirano, ker veste, da ste dali vse od sebe. Drugi – kot Kalipso, ki nam je pisala – pa preprosto ne prenesejo slabe ocene in jo jemljejo kot osebni poraz. Tukaj sta možnosti dve – lahko gre za lastna visoka pričakovanja ali pričakovanja nekoga drugega. Največkrat seveda staršev. Predlagam, da se najprej lotimo lastnih pričakovanj.
Če nisem najboljši/a, ni vredno nič
Prav je, da imamo visoke cilje in da si želimo dobrih rezultatov.
Prinese nam nenehno tesnobo in stres ter strah pred porazom. Škodi našemu zdravju in nam zmanjšuje samozavest, predvsem pa nam v življenju ukrade veliko radosti. Če ves odmor premlevaš trojko pri angleščini, hitro zamudiš naklonjen pogled luštnega sedmarja ali sošolčevo zabavno imitacijo nove ravnateljice.
Za starše sem ocena na dveh nogah
Včasih si torej (pre)visoka pričakovanja postavljate sami, pogosto pa vam zaradi ocen za vrat dihajo starši. Poskusimo razumeti, zakaj to počnejo. Da, zavedam se, da če ti nekdo na glavi razbije jajce, je jajce še vedno razbito, tvoji lasje pa umazani od jajčnega zdriza, tudi če razumeš, zakaj je to naredil. Ampak če razumeš, lažje sprejmeš ali ukrepaš. Pa poglejmo, zakaj starši to počnejo.
- Več izkušenj in boljše poznavanje sveta. Starši se precej dobro zavedajo, da smo v našem svetu vse življenje ocenjevani in da ocene vseh vrst – naj bodo poštene ali ne – veliko vplivajo na to, kakšne možnosti imamo: pa naj gre za izbiro srednje šole in fakultete ali službo.
- Skrb glede prihodnosti. Verjemite ali ne, večina staršev bi se odpovedala ledvici za zagotovilo, da boste v življenju našli svojo pot in poslanstvo ter delo, ki vas bo osrečevalo. Pot do tja pa je marsikdaj odvisna tudi od ocen.
- Lastne ambicije in neuresničene sanje. Nekaterim staršem mogoče ni bilo dano, da bi uresničili svoje sanje in ambicije, in želijo, da bi imel njihov otrok boljše možnosti. In včasih jih pri tem zanese nekoliko predaleč.
- Pretirano primerjanje z drugimi. Kaj hočemo, tudi starši smo ljudje. In čeprav se zavedamo, da je primerjanje z drugimi nepotrebno in škodljivo, kdaj grdo čofnemo v to past. Ker praviloma o svojih otrocih mislimo najboljše in vidimo njihove potenciale, se nam zdi naravnost nemogoče, da ima petice sosedova Lučka, ki kljub imenu nikoli ni bila najsvetlejša zvezda na nebu bistrosti, naše zlato sposobno dete pa ne.
- Nerazumevanje otrokovih potreb. Nekateri starši so še vedno preveč prepričani, da so ocene dejanski kazalec znanja, inteligence, marljivosti in potenciala. Spregledajo bistvo svojega otroka, njegove potrebe in močne plati ter ga ocenjujejo po splošno sprejetih normah.
Kaj sploh lahko naredim?
Najprej pri sebi razčisti, ali si visoka pričakovanja postavljaš predvsem sam/a ali dobre ocene od tebe res zahtevajo starši. V prvem primeru se vprašaj, zakaj. Česa te je tako strah? Je to res posmeh sošolcev? Razen če si v razredu s samimi einsteini (mimogrede: pravi Einstein v šoli ni bil noben biser), je velika verjetnost, da ima veliko sošolcev slabše ocene od tebe. Razmisli, zakaj se tako bojiš neuspeha in kaj je najhujše, kar se lahko zgodi.
Če pa je težava zlasti v zahtevah staršev, pa ti priporočam resen in miren pogovor. Brez loputanja z vrati in vreščanja.
- Najprej si izprašaj vest, ali pri delu za šolo vsaj večinoma daš vse od sebe. Ali vsaj skoraj vse.
- Dobro razmisli, kaj želiš povedati staršem.
- Izberi primeren trenutek (ne ravno takrat, ko se mami mudi v službo, očetu pa se je ponesrečila večerja).
- Jasno povej, kako se počutiš. Brez obtoževanja. Brez pretiravanja. Brez kazanja s prstom.
- Bodi spoštljiv/a in miren/rna. Poslušaj starše in jim pusti do besede.
- Dovoli, da skupaj poiščete rešitev.
In če ne zaleže prvič, vajo ponovi. Predvsem pa nikoli in nikdar ne pozabi, da je življenje sestavljeno iz dela in zabave. In da je dobro biti prizanesljiv: tako do sebe kot do staršev.
Mnenja
11-letna Kalipso nam je pisala:
»Živjo! Jaz sem v šoli zelo dobra in imam dobre ocene. Ampak ves čas moram biti popolna in vse vedet. Če ne, se sošolci ves čas norčujejo. Pa še doma starša pričakujeta, da bom imela ves čas same petke, mogoče kakšno štirko. Kaj naj naredim?«
Hej, Kalipso! Jaz imam tudi zelo dobre ocene. Če starši pričakujejo toliko od tebe, jim rei. Če pa jim nočeš rečt, se pa pogovori z učiteljico ali svojo prijateljico. Sošolcem rei, da kakšne stvari včasih tudi ti ne moreš vedeti. Če se starši pričkajo zaradi tega, jim reci na primer: »A lahko jemo?« ali pa: »Mami, a se greš učit z mano?« Probaj jim preprečiti kreganje. Podpiram te in upam, da ti uspe. – Plavalka, 10 let
HEJ!! Važno je, da si ti zadovoljna z ocenami. Vem, da je starše težko ne poslušati, saj nam veliko pomenijo, ampak včasih je treba »dati na tiho« tudi njih. Sošolce poskušaj preprosto ignorirati, reci jim, naj najprej počistijo pred svojim pragom oz. da so tvoje ocene tvoja stvar in naj se oni ukvarjajo s svojimi. Srečno!! – islis, 12 let
Živijo! Vem, bravo. To je res. Če se sošolci norčujejo, ti svetujem, da se umakni, ne jih poslušat, delaj tisto, kar ti učiteljica ukaže. Vem, da starši pričakujejo dobre ocene, jaz pravim, da starša čakata tudi slabo oceno. Ne poslušaj staršev! Zaradi mene lahko dobiš oceno 3 . Ni nujno, važno je, da si dobra. Normalno. – Tamara, 18 let
Hej, ne sekiraj se tolk. Vrzi čez ramo, kaj mislijo drugi, važno je, kaj misliš ti. In staršev ne bo kap, če dobiš še kakšno trojko! Drugi pa se bodo tud navadli na to! – Melisa, 12 let
Oj, moji starši so tud taki. Nočejo slišat za manj kot 5. Če dobim manj, že tečnarijo. Probaj jim povedat, da je to normalno, pa vprašaj jih, če so oni imeli tud same 5 v šoli. Jaz sem svoje, pa so potem manj težili. Sošolcem pa povej, da si samo človek, naj nehajo. Moraš se upret! – TrobenticaX, 13 let
Ej, Kalipso! Ocene niso vse in res ni fajn, če maš sam 5. Verjamem, da se pol sošolci norca delajo. Ni se treba tolk učit, pojdi ven ali pa delaj še kaj druzga, kot se učit, pa bo. Upam, da sem pomagala! – Pasjeljubka, 11 let
To se je v nižjih razredih dogajalo tudi meni. Eni starši res pričakujejo preveč od otrok. Svojim staršem moraš razložiti, da se zelo trudiš za petke in si jih želiš in se učiš (to moraš tudi upoštevati), ampak da kdaj pa kdaj pride tudi kakšna malo nižja ocena. Tako pač je. To morajo razumeti tvoji starši in verjamem da bodo. Razen, če se recimo čisto nič ne učiš in dobiš potem 2, je to slabo, ker zmoreš več, pa si bil len. Če pa se potrudiš, daš vse od sebe in se učiš in potem dobiš 2, je to v redu. Potrudila si se in to je važno. – Svetovalka, 14 let
Poklepetajmo
14-letna Nemorem več! nam je pisala: »Men starši ne zaupajo. Grozno mi je, še posebej ko sem s prijateljicami, me mami pokliče in me vedno sprašuje, kje sem, s kom sem in kdaj MORAM biti doma! Po navadi MAX 1 uro! Helpppppp!!«
Imate tudi vi težave s starši? Kako je pri vas z nadzorom? Kaj storite, če vam starši ne zaupajo? Kaj bi svetovali Nemorem več!?
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
