S solidarnostjo do pravičnejše družbe

Le lučaj stran od ene izmed najlepših mestnih avenij, Avenue Louis Bertrand, ki jo krasijo meščanske hiše različnih arhitekturnih slogov, je turška četrt. Tu je vzdušje drugačno kot drugje v mestu. Na ulicah je vedno živahno, iz restavracij diši po orientalskih začimbah, v tej četrti so na prodaj najboljše baklave.

Družbene razlike so v Schaerbeeku velike. Zato morda ni naključje, da prav v tem delu mesta deluje kar nekaj socialnih projektov, ki poskušajo zadovoljiti lokalne potrebe. Navdušenci, ki te projekte vodijo, računajo na solidarnost ljudi in vsak od teh projektov s svojo izvirno idejo ter poslanstvom prispeva k boljši in pravičnejši družbi, kakovostnejšemu življenju ljudi ali bolj zdravemu okolju.
 

Kupci izbirajo med tremi cenami kruha

Majhna aktivistična pekarna Le Pain Levé ponuja kakovosten kruh po sistemu diferenciranih cen, da si ga lahko privošči čim več ljudi. Kupci lahko izberejo ceno, ki jo bodo plačali za kruh, narejen iz lokalnih sestavin in v majhnih količinah, zato je njegova cena nekoliko višja. 

Na steni pekarne visi velika črna tabla, na kateri si kupci lahko preberejo razlago sistema. Izbirajo lahko med tremi cenami – vijolična je prava cena kruha, modra je za 20 odstotkov nižja, oranžna pa za 10 odstotkov višja in jo po navadi izberejo kupci, ki želijo podpreti projekt. S plačilom najvišje cene ljudje izražajo solidarnost do tistih, ki si sicer takšnega kuha ne bi mogli privoščiti.

»Doseči želimo, da cena ne bo omejitev za nakup kruha. Z načinom prodaje, ki smo ga izbrali, ga želimo približati čim več ljudem. S tem, ko nekateri lahko plačajo nekoliko več za kruh, omogočijo drugim, ki si te cene ne morejo privoščiti, da zanj plačajo nekoliko manj. Tako se cene uravnotežijo. Prodajamo namreč kakovosten kruh, ki je nekoliko dražji, in na ta način poskušamo omogočiti tudi ljudem z manj denarja, da dostopajo do njega,« je razložila Léa Smeesters, ena izmed štirih pekaric in pekov, ki so skupaj odprli pekarno pred približno enim letom.

Léa, Louise, Colin in Sylvain, stari od 22 do 35 let, so za svojo idejo od bruseljske regije dobili zagonska sredstva. Zdaj skupaj sprejemajo odločitve in pečejo kruh z drožmi. Delajo s štirimi vrstami biološko pridelane in lokalne moke, ki jo kombinirajo in ji dodajajo različna semena. V pekarni tako ponujajo deset vrst kruha, imajo pa tudi kvašen sladki kruh in pecivo. 

Približno 50 odstotkov kruha in drugih izdelkov prodajo po normalni, srednji ceni, 40 odstotkov izdelkov po višji ceni in 10 odstotkov po najnižji ceni. »Vsak dan imamo v naši pekarni ljudi, ki plačajo kruh po nižji ceni. Zakaj se tako odločijo, ne sprašujemo, vsak ima za to svoj razlog, ki nas pravzaprav ne zanima,« je dejala Léa Smeesters. 

Ljudje so pekarno odlično sprejeli. »Nekatere stranke pridejo k nam, ker želijo podpreti naš projekt, druge zato, ker želijo dober kruh. Najprej smo morali sistem diferenciranih cen precej razlagati, zdaj ga že poznajo in samo izberejo ceno, ki jo želijo plačati.«

Podobnih pekarn, pravi Léa Smeesters, ne poznajo. »Vemo le za pekarno v Parizu, ki ima običajne cene, stranka pa lahko prosi za nižjo, če si običajne ne more privoščiti. Smo se pa pri svojem projektu zgledovali tudi po mobilnih pekarnah in kantinah v Belgiji in Franciji, ki delujejo na podlagi svobodne izbire cene – stranka se v tem primeru sama odloči, koliko bo plačala za izdelek, morda je na voljo le indikativna cena. To je bilo z računovodskega vidika za nas preveč zapleteno, zato smo se odločili za nov, inovativni sistem diferenciranih cen,« je dodala Smeestersova. 

Léa Smeesters rada opravlja pekarsko delo in izdeluje kruh po tradicionalnem postopku. »To delam v kolektivu in v soseski, kjer sem odraščala. Tu se počutim doma. Pekarna je socialni projekt, z njo širimo idejo diferenciranih cen in dostopnosti kakovostnega kruha. Zdaj se vse pogosteje govori o uvedbi diferenciranih cen tudi v drugih prodajalnah.«

Pekarna Le Pain Levé pa izstopa tudi po tem, da poskuša čim bolj spoštovati poklic peka. »Odločili smo se, da ne bomo delali ponoči in ob vikendih. Kruh pečemo zjutraj in ga prodajamo popoldne, samo med tednom. Za peka sta nočno delo in delo ob koncu tedna še vedno nekaj običajnega, sploh v mestu. A dolgoročno je težko delati le ponoči, tudi mi bi radi imeli dobre delovne razmere in več časa za družino,« je še povedala Léa Smeesters.
 

Restavracija, namenjena usposabljanju

Nedaleč stran, ob majhnem parku Rasquinet, je restavracija Sésam’. Znana je po tem, da ponuja okusna kosila po zelo ugodni ceni, in njenih nekaj miz, v toplejših mesecih postavljenih ob vhodu v park, je vedno polnih. A nekateri izmed gostov najbrž ne vedo, da je ta restavracija pravzaprav nekaj posebnega.

Restavracija namreč sodeluje z lokalnim centrom za socialno delo in pomaga pri vključevanju ljudi v družbo in pri njihovem zaposlovanju. Prav tako omogoča prakso šolarjem v gostinstvu, privablja mlade iz lokalnega mladinskega centra in prostovoljce iz tujine. V okviru alternativnega prestajanja zaporne kazni zaposluje tudi mladoletne prestopnike, ki lahko v restavraciji opravljajo delo skupnega interesa. Vsi ti se trudijo, da gostom postrežejo lokalno in biološko pridelano hrano s poudarkom na pravični trgovini.

»Glavni namen projekta Sésam’ je ponovna vključitev ljudi v delovno okolje. Pri nas se ljudje usposobijo za delo. Prav tako pa si prizadevamo, da bi delovanje restavracije postalo vzdržno, da bi dvignili kakovost hrane, ki jo ponujamo, in bi k nam ljudje prihajali zaradi okusnih obrokov,« je razložila Adeline Gazan, koordinatorka socialnoekonomskega sektorja, pristojna tudi za restavracijo Sésam’. Restavracija ima namreč tudi ekonomsko nalogo, saj s svojim dohodkom sofinancira krovno organizacijo Bouillon de CultureS, ki za otroke in odrasle iz soseske organizira različne delavnice in dejavnosti.

»V tem delu mesta delujemo, ker je kulturno zelo mešan. Tu so velike turška, albanska in maroška skupnost, precej je ljudi z Vzhoda. Otroci tu velikokrat ne znajo dobro jezika okolja in po šoli potrebujejo učno pomoč. Družine, ki živijo v soseski, so številne, doma ni veliko prostora, zato je takšna organizacija, kot je Bouillion de CultureS, pomembna, saj ponuja otrokom varno okolje, kjer se lahko družijo. Projekti, kot je naš, želijo delovati v okolju, ki jih potrebuje,« pravi Isabelle Cassart, ki že deset let vodi restavracijo Sésam’ in v kuhinji podaja kuharsko znanje.

Zdaj poleg vodje kuhinje v restavraciji dela pet ljudi. Kandidati, ki pridejo k njim, včasih že imajo nekaj kuharskih izkušenj ali pa jih delo zanima in bi radi te izkušnje pridobili. Po končanem učnem obdobju v restavraciji večinoma brez težav najdejo službo. 
Mnogim ta izkušnja spremeni življenjsko pot. »Spomnim se šestnajstletnega fanta, ki se je izobraževal za mehanika, a se nikakor ni videl v tem poklicu. Pri nas je pripravljal sladice in bil pri tem izredno dober. Pogovarjala sva se, zakaj se raje ne izobrazi za slaščičarja. Čez nekaj let nam je prišel povedat, da obiskuje že drugi letnik slaščičarske šole,« z navdušenjem razlaga Cassartova.

Dan se v restavraciji začne ob 8.30 in konča ob 16.30. »Ponujamo multikulturne jedi. Zanje uporabljamo biološko in lokalno pridelane sestavine, kar je kar velik izziv. Pri nas stane kosilo 7,5 evra, kar je za Bruselj zelo ugodno. Da zagotovimo kakovost, smo se povezali s trgovinami z biološko pridelano hrano in od njih brezplačno dobimo neprodano sadje in zelenjavo, ki ju uporabimo za jedi. Vse te trgovine podpirajo naš projekt. S preostalim denarjem lahko potem kupimo še druge sestavine,« je povedala Adeline Gazan.

Z obiskom restavracije so zadovoljni. K njim prihajajo stalne stranke. »To so pogosto starejši ljudje, ki pridejo k nam vsak dan na kosilo. Zanje je to druženje. Pri nas je vzdušje domačno, osebje se z njimi pogovarja. Ljudje se tukaj dobro počutijo. Prav tako k nam prihajajo zaposleni v bližnjih podjetjih,« je dejala Gazanova. Pristavila je, da je njihova največja težava nestabilnost, ki je najbrž v teh časih značilna za celoten gostinski sektor. »Včasih moramo za delo poprijeti čisto vsi. Prav tako moramo kdaj goste, če se pritožujejo, opomniti, da hrano pripravljajo ljudje, ki se poklica šele učijo. A večinoma so naši gosti zadovoljni.«

Isabelle Cassart je poudarila, da lahko v restavraciji Sésam’ svoj poklic kuharice združuje s socialnim delom. »To je tisto, kar sem si vedno želela početi. Tudi sama sem se za kuharico izučila z delom in šele nato pridobila diplomo, šla sem po podobni poti kot ljudje, ki pridejo k nam. Svojim učencem to tudi povem in razložim, da je takšna poklicna pot povsem možna,« je zaključila.
 

Člani so lastniki, kupci in zaposleni v zadrugi

BEES coop je bruseljska participativna trgovina, ki se razlikuje od klasične, masovne distribucijske mreže. Zadruga, ki ne temelji na zaslužku, deluje na podlagi participacije svojih članov, ki so obenem njeni lastniki, kupci in zaposleni v njej.

Vsak zadružnik vloži v zadrugo določen znesek in s tem postane njen lastnik, ki sodeluje pri njeni organizaciji in lahko vpliva na smer, v katero želi, da bi se zadruga razvijala. ¬Priporočeni vložek je 100 evrov, člani se lahko odločijo tudi za nižji znesek v vrednosti najmanj 25 evrov ali za višjega do 5000 evrov. V trgovini so na voljo kakovostni izdelki po ugodnih cenah. Dobri so tako za človeka kot za planet.

»Ideja o participativni trgovini prihaja iz New Yorka, kjer podobna zadruga deluje že od leta 1973 in ima 16 000 članov. Mi smo idejo nekoliko prilagodili. V Evropi smo tovrstno zadrugo odprli drugi, leto pred nami so jo v Parizu,« razlaga Geneviève Boxus, zaposlena v zadrugi, pristojna za komuniciranje in organizacijo izmen.

Geneviève Boxus se je BEES coopu pridružila leta 2016, čisto na začetku, ko je sto članov skupaj uradno ustanovilo zadrugo, od leta 2018 pa je v njej zaposlena. »Zadrugi sem se pridružila iz več razlogov. Takrat v drugih trgovinah nisem dobila hrane, ki sem si jo želela. Vse je bilo zelo industrializirano. Prav tako sem želela jesti sezonsko hrano, ker je bolj okusna. Prijatelj mi je povedal za ta projekt in zdel se mi je zanimiv. Všeč mi je bila ideja, da nekaj naredim, namesto da se samo pritožujem nad sistemom.« 

V zadrugi je lahko navezala stike z ljudmi, s katerimi se po navadi ne povezujemo. V običajnih trgovinah preostale kupce namreč komajda opazimo, medtem ko ti v BEES coopu tvorijo skupnost. »Všeč mi je občutek pripadnosti tukajšnji skupnosti mladih in starejših, ljudi, ki so dejavni na področju hrane in se ukvarjajo z vprašanji, kaj vse je mogoče z njo narediti,« je pojasnila Boxusova.

Trgovina ni odprta za splošno javnost, pač pa v njej lahko po ugodnih cenah nakupujejo le njeni člani. BEES coop ima zdaj 1500 aktivnih članov, ki v zadrugi tudi brezplačno delajo, saj se tako znižajo stroški delovanja. Vsak se mora zavezati, da bo vsake štiri tedne v trgovini na voljo tri ure.

»Veliko članov prihaja na delo isti dan v tednu ob isti uri in tako tvorijo stalne ekipe ljudi, ki se sčasoma zelo dobro spoznajo. Na začetku vedno vprašamo, kaj bi kdo počel. Nekatere naloge bi vsi z veseljem opravljali, drugih ne bi nihče, a je treba za to, da trgovina deluje, poprijeti za vsako delo,« je dejala Geneviève Boxus.

V trgovini se v dnevu izmenja šest ekip. Prva ekipa je v trgovini uro pred odprtjem, da jo uredi za prihod strank, sprejme dostavo, postavi kruh na police, ob 8. uri začne sprejemati stranke, takrat se odprejo blagajne. Dostava poteka ves dan in stvari je treba sproti postaviti na police. Trgovina zapira svoja vrata ob 19.30, potem jo je treba še počistiti in urediti. Prav tako so v trgovini ves čas tudi dva do trije zaposleni, ki usklajujejo ekipe in prenašajo informacije od ene ekipe do druge. 

Geneviève Boxus pravi, da so profili njihovih članov zelo različni. »Starši z majhnimi otroki si morda težje vzamejo tri ure za delo v trgovini, čeprav so tudi ti med našimi člani. Vse se da, gre le za to, kam kdo usmeri svoj čas in energijo. Veliko je tudi upokojencev, saj so lahko bolj fleksibilni. Nekateri člani si včasih enkrat na mesec celo vzamejo dopust, da lahko delajo v trgovini.«

Prednost kupovanja v participativni trgovini je zagotovo cena, saj je tu ceneje kot v drugih trgovinah z biološko pridelano hrano. »V zadrugi je samo osem redno zaposlenih, kar ni veliko, saj smo odprti sedem dni v tednu. Skupnost v zadrugi je prijetna, tu uživam v nakupovanju. V trgovini je mirno, ni oglaševanja, poznaš pa tudi ljudi,« razlaga Boxusova.

Hrana, ki je naprodaj v BEES coopu, je velikokrat biološko in lokalno pridelana, del pravične trgovine in poceni. Nekateri izdelki izpolnjujejo le enega izmed teh pogojev, saj jim je v zadrugi pomembno, da so na voljo različni izdelki in da kupci lahko izberejo, katerega bodo kupili.

Pristavlja, da članom niso želeli omogočiti, da bi se lahko odločali, ali delajo in kupujejo ceneje, ali ne delajo in kupujejo dražje. »Tako bi tisti, ki so bogatejši, lahko kupovali dražje, revnejši pa bi za nižjo ceno morali delati. Pri nas morajo vsi delati. Člani se morajo pri nas resno zavezati. Naš glavni cilj namreč je, da ima čim več ljudi dostop do kakovostne hrane, ne glede na njihov ekonomski položaj.«

Kot pravi Geneviève Boxus, bi radi v prihodnje trgovino še razširili. »Na tem področju smo v Bruslju mi tisti, ki oblikujemo trend. Ko smo začeli, v mestu skoraj ni bilo ponudbe, kot jo imamo mi. Zdaj delujejo štiri podobne zadruge, ki pa so za zdaj še majhne. To pomeni, da se je naša ideja v okolju prijela in se širi.«

Ti projekti so le trije primeri izvirnih idej, ki utirajo pot v boljši jutri. Dokazujejo, da vse več posameznikov razmišlja, kako bi s poslovnimi idejami prispevali tudi k uravnoteženemu razvoju okolja, v katerem delujejo, tesnejšemu družbenemu povezovanju in medsebojni pomoči ljudi.
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >