Pomlad – najbolj očarljiva poročna slika na svetu

Sandro Botticelli je živel v času t. i. zlate dobe florentinskega slikarstva in ustvaril najdragocenejši opus tega obdobja. Navdihovale so ga nove humanistične ideje, žuborenje umetniških slogov je odsevalo tudi v njegovi umetnosti.

Brezčasna dela

Velja celo za najbolj avtentičnega interpreta renesanse v času Lorenza Veličastnega v drugi polovici 15. stoletja, v kolektivni zavesti pa živi tudi kot avtor brezčasnih del, med katerimi prav posebno mesto zavzema slika Pomlad. 
Njegov posmrtni sloves je zrasel v poznem 19. stoletju, njegovi umetnini Pomlad in Venerino rojstvo pa sta postali kultni deli likovne umetnosti sploh in najbolj znani mojstrski dosežek florentinskega slikarstva.

Zgodba ene najslavnejših slik

Kot izvemo v prestižni izdaji Sijajni Botticelli, ki bo izšla konec leta 2020 (več o tej ekskluzivni knjigi, ki jih bo v Sloveniji na voljo samo 150, preberite TU), je Pomlad pravzaprav poročna slika. Najverjetneje jo je naročil Botticellijev največji mecen Lorenzo di Pierfrancesco de’ Medici za svoje zasebne prostore. Naročnik je bil morda celo njegov mogočni in precej starejši varuh Lorenzo Veličastni. Pri premožnih florentinskih družinah je bilo namreč v navadi, da je ženinov oče, včasih tudi boter, naročil sliko kot poročno darilo.

Lorenzu mlajšemu je zgodaj umrl oče, pri devetnajstih letih pa se je leta 1482 na željo svojega varuha poročil s Semirado d’ Appiano, katere oče je vladal mestu Piombino. Slika Pomlad je visela kot okras nad posteljo v njegovi sobani v Medičejski palači, kamor je pripeljal nevesto Semirado. Sliko danes hrani galerija Uffici v Firencah.

Očarljiva upodobitev ljubezni in poroke

Pomlad, ki je nastala okoli leta 1480, je bila zaradi svoje velikosti – velika je kar 204 x 314 centimetrov – neobičajna za posvetno slikarstvo. Glavni temi slike, naslikani s tempero na lesu na mavčni podlagi, sta ljubezen in poroka, vzeta iz klasične mitologije in predstavljena v skladu s humanističnimi ideali renesanse. V središču tega precej erotično obarvanega dela sta boginja ljubezni Venera in njen sin Amor.

Hlorida in Flora, boginja pomladi

Pomladni vetrc Zefir se približa nimfi Hloridi, ki skuša v strahu zakričati, a se ji iz ust vsipajo samo rože. Ko izgubi svojo deviškost, postane Flora, boginja pomladi. Kot takšna je naslikana v sijajni opravi z nakitom poročene ženske iz takratne florentinske družbe in predstavlja simbol materinstva in dobrih stvari v življenju.

Botticelli je bil očaran nad dekorativnimi in stiliziranimi vzorci. Z rožami posuta trata deluje kot cvetlična tapiserija po vzorcu flamskih tapiserij, priljubljenih v Firencah v tistem času.
Da bi bila dragocenost te umetnine še večja, je rahlo pridvignjen zlati detajl na rokavu Florine obleke izdelan z zdrobljenim zlatom, ki ga je umetnik pomešal z lepilom.

Tri gracije

Tarče Amorjeve puščice so tri gracije, dekleta, ki so že godna za možitev. Vsa so oblečena v ohlapna bela oblačila, ki simbolizirajo deviškost. Kot Venerine spremljevalke gracije utelešajo spolne moči pomladi, hkrati pa vsaka od njih pooseblja svojo vrlino.
Ustvarjene so po modelu lepe Simonette Vespucci. Za to poročeno plemkinjo, ki jo je Botticelli uporabil še na več drugih slikah, velja, da je bila mojstrova neuslišana ljubezen. 

Preberite več