Neznanec ob vzhodni meji, #93/100

Naša siva pega na (pohodniškem) zemljevidu Slovenije je bil do nedavnega Kozjanski park, eno najstarejših in največjih zavarovanih območij v Sloveniji. Po krivici. 

Ozka, kot presta zavita cesta nas je pripeljala do zaselka Klakoče, ki je del razloženega naselja Vetrnik v vzhodnem delu Posavskega hribovja. Nad hrupom in razgledi se tu res ne morejo pritoževati. Z vrha, ki doseže le skromnih 708 metrov nadmorske višine, se ponujajo bogate panorame Bizeljskega in Sotelskega gričevja, Gorjancev, Posavskega hribovja, Boča in Donačke gore, z malo vremenske sreče pa tudi Kamniško-Savinjskih Alp in Pohorja. 

Na Vetrniku, enem najvišjih predelov Kozjanskega parka, so kmetje s tradicionalno sonaravno obdelavo ustvarili oziroma ohranili suhe travnike z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Tu bi pozno spomladi in poleti lahko našteli kar 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter! Prav temu neverjetnemu  bogastvu je posvečena naravoslovna pot Travnik, ki poteka okrog vrha Vetrnik in čezenj. Za pravi planinski pohod bi se seveda spodobilo začeti nižje v dolini, v Kozjem ali Podsredi, toda naša četverica se je kot vedno prilagodila zmožnostim najstarejše pohodnice, ki jo je v nadaljevanju čakal še vzpon do gradu Podsreda.

Najlepši v času cvetenja

Suhi travniki so zagotovo najlepši v času cvetenja, a nekaj najbolj vztrajnih, trdoživih cvetov v rožnatih odtenkih nas je pričakalo celo v pozni jeseni – poleg gob in debelih preprog ježic pravih kostanjev v okoliškem gozdu. Spomladi ali poleti bi na Vetrniku lahko občudovali kar 25 vrst kukavičevk oziroma divjih orhidej, kot so na primer ogrožene vrste čebelje mačje uho, navadni kukovičnik, piramidasti pilovec ali dvolistni vimenjak, pa kranjsko lilijo, navadni nageljček, endemično opojno zlatico, Clusijev vratič in navskrižnolistni svišč ter številne druge travniške rože z res zanimivimi imeni. 

Na tem območju domuje tudi na stotine različnih vrst metuljev, kot so na primer lastovičar, kranjski ovnič, sviščev mravljiščar in ogroženi travniški postavnež, ter kobilic – murnov, čričkov, bogomolk, travniških plenilk in drugih. Jeseni se na Vetrniku postavijo na ogled še različne vrste gliv vlažnic, ki so ključne za uspevanje orhidej, s katerimi si vzajemno pomagajo: glive oskrbujejo orhideje z vodo in minerali, iz njih pa črpajo organska hranila.

Vetrna harfa

Vrh nam je kljub oblakom, pripravljenim, da nas (ne)prijazno umijejo, velikodušno postregel z razgledi, ponudil klopco in daljnogled, veter pa je ubrano zaigral na svojo harfo, katere strune so vpete med dlani, ki objemata kozjansko jabolko. Njegova posebnost je, da raste v visokodebelnih travniških sadovnjakih, ki so med najpomembnejšimi habitati v Kozjanskem parku, saj dajejo življenjski prostor nekaterim vrstam ogroženih ptic, kot so pivka, veliki skovik, vijeglavka, pogorelček, zelena žolna, rjavi srakoper in čuk. Morda kdaj zapojejo celo ob nežni spremljavi vetrne harfe? To čisto posebno glasbilo, ki ni bilo deležno samo mojega občudovanja, pač pa je poželo precej zanimanja tudi pri obeh štirinožnih pohodnicah, je pred dvema letoma izdelal glasbenik in raziskovalec zvoka Primož Oberžan. 

Po uspešni vrnitvi na izhodišče se moja pametna ura nikakor ni strinjala s predvideno dolžino krožne poti, ki naj bi merila zgolj poldrugi kilometer, višinska razlika pa naj bi bila slabih 90 metrov. Sicer pa to ni bilo nič novega, nam nemalokrat uspe razdalje vsaj podvojiti, če ne z radovednostjo, pa s kakšnim zgrešenim ali še raje namernim ovinkom. 

Krajši odmor v avtomobilu je prijal vsem. Cestno presto smo odvili po vzhodnem pobočju vse do doline Bistrice in se ob njenem levem bregu zapeljali do Podsrede, kjer je v nekdanji Sotoškovi trgovini tudi sedež Kozjanskega parka. 

Sramotilni steber

Skrbno obnovljeno strnjeno naselje, ki je ohranilo tradicionalno trško zasnovo (osrednja ulica – nekdanji tržni prostor – je z obeh strani obdana s hišami, katerih daljše stranice so obrnjene proti trgu, konča pa se s cerkvijo), ima status kulturnega spomenika. Kot trg se prvič omenja leta 1377. Med trškimi pravicami je bila poleg prodajnih sejmov tudi pravica do sodstva – njegova priča je pranger ali sramotilni steber z letnico 1667, ki še danes stoji na trgu v Podsredi. 

Naselje je zraslo pod gradom, ob pomembni prometnici, kar je privabljalo obrtnike, ki so oskrbovali mimoidoče prevoznike in tovornike (kovači, kolarji, jermenarji, sedlarji, vrvarji itd.). Na nekoliko dvignjeni terasi nad rečno strugo je bila Podsreda varna pred poplavami, največjo nevarnost pa so predstavljali požari – pogorela je dvakrat. Današnje stavbe, vključno s cerkvijo, so bile zgrajene po prvem požaru leta 1798. Na bližnji Javerškovi domačiji, v rojstni hiši Marije Javeršek (1864), matere nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, so ob koncu 70. let starejši del hiše uredili kot muzej z ohranjenim originalnim pohištvom, črno kuhinjo, »hišo« in »kamro«.

Bolj kot temačni prostori, ki bi si jih z veseljem ogledala ob kakšni drugi priložnosti, nas je na sončno jesensko popoldne mikal še en hribček – Orlica, natančneje v njegovo severno pobočje vpeti grad Podsreda, katerega veličina se nam je odstrla šele ob koncu vzpona. Cilj se je s trga zdel kar malce skrb vzbujajoče visok in strm. A če bi se izkazalo, da je pot v obe smeri za Jagi prehud zalogaj, se je kot zasilni izhod ponujal prevoz po cesti. 

Kot načrtovano, smo jo pomirjeni mahnili po grajski poti. Najprej med hišami, mimo izvira Štok, ki je v preteklosti služil kot vir pitne vode in za pranje perila, kosmatinkama pa ponudil osvežitev in zabavo. Kolovoz nas je pripeljal v gozd. Udobna in kljub obilnemu deževju »čista«, z listjem mehko postlana steza je vse do cilja opremljena tudi z interaktivnimi informativnimi tablami, na katerih se zlasti mali radovedneži lahko naučijo marsikaj o gozdu, drevesnih in drugih (zavarovanih) rastlinskih vrstah, gozdnih živalih itd., izvedo zgodbo o žarečem konju, ki je pregnal Turke, ki so napadali grad, pa tudi zanimivosti o grajskem ribniku, ki je bil najbližji izvir pitne vode za prebivalce gradu, obenem pa so v njem gojili rake in različne vrste rib za prehrano. Kraj naju je spomnil na podobno »lužo« pri izviru Vroček tik pod vrhom Velikega Gradišča nad Lokvijo na Krasu, čeprav razen vode nimata veliko skupnega. Od ribnika do grajskih vrat nas je ločil le še kratek klanec.

Živi tako trg kot grad

Grad Hörberg ali Herberch, kot se je nekoč imenoval, sodi med najpomembnejše spomenike romanske arhitekture na Slovenskem z odlično ohranjenim srednjeveškim jedrom. Pozidan je bil sredi 12. stoletja, v virih pa je prvič omenjen šele leta 1213. V prvi polovici 13. stoletja ga je kupil Friderik Žovneški; Celjski grofje so ostali njegovi lastniki vse do izumrtja. Nasledili so jih Habsburžani, ki so grad oddajali. V 17. in 18. stoletju je zamenjal več lastnikov, pred letom 1848 pa je posest kupil knez Weriand Windischgrätz, ki je odgovoren za današnjo podobo gradu. Njegovi dediči so bili lastniki stavbe do konca druge svetovne vojne, ko je bila podržavljena.

Tako kot srednjeveški trg je tudi mogočni, lepo obnovljeni grad Podsreda danes presenetljivo živ. Žal ni ravno običajno, da se nekdaj propadajoča srednjeveška stavba takega formata ponovno postavi na noge in postane pomembno središče kulturnih, družabnih, izobraževalnih in turističnih dogodkov oz. ogledov. V Podsredi je to uspelo. 

Za kaj več kot kavo pod mogočnimi kostanji na grajskem dvorišču ni bilo časa, a tako hitro kot sem se je razveselila, sem se zanjo tudi obrisala pod nosom, saj sva ugotovila, da nimava nobene denarnice ... Ni bilo prvič, zato pa imava še eno anekdoto, ki sva se ji na srečo smejala že ob premieri.

Tako pasja mladenka, za katero je bil to le še en malo daljši sprehod, kot babica, ki je znova pokazala, kako jo neznane poti »pomlajujejo«, sta brez težav opravili z vrnitvijo v dolino. Sprehodili smo se še do mostu čez Bistrico, ob katerem stoji Levstikov mlin, prvič omenjen v listini iz leta 1801, in »krog« je bil sklenjen. Ura tokrat ni bila nič pametnejša od tistih, ki so uradno izmerili grajsko pot: 45 minut, 2,5 km in 230 m višinske razlike. Njena edina »napaka« je, da ni krožna, razen če bi se vračali po cesti. A po asfaltu se raje vozimo kot hodimo. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >