Knjiga o skritem življenju števil
Običajni ljudje v običajnem življenju imamo do števil večinoma ambivalenten odnos. Blizu so nam, obenem pa o njih malo vemo in malo razmišljamo.
V pomoč so nam, ko se v prostoru in času orientiramo s hišnimi, poštnimi in telefonskimi številkami. Skrbijo nas, ko izpisujejo visoke cene ali kažejo preveliko razliko med prihodki in odhodki na bančnih računih. Radi imamo, ko nam v statistikah božajo ušesa z nenehno gospodarsko rastjo. Prijetno poganjajo kri po telesu, ko skozi očala numerologije kažejo horoskopsko srečo nad našimi priimki in glavami. Nič ne vemo zanje, ko v računalnikih in pametnih telefonih igrajo svoj zapleteni kontrapunkt z ničlami in enicami.
Skratka, rekli bi lahko, da so števila naši znani neznanci. Na zunaj se zdi, da so le izpostava vsakdanjosti, količine, preračunljivosti in brezdušnosti.
A tak je le videz. Ne verjamete? Če ne, potem sprejmite povabilo Gregorja Pavliča na vrhunsko zanimiv Vrtiljak števil, ki vas iz številskega obrobja popelje v epicenter številske dežele, njene zgodovine, logike, igrivosti, domiselnosti in presenečenj. Vrtelo se vam bo od številskih detektivk in iskrivosti, ko vas bo avtor vodil od poglavja do poglavja in se z vami, na primer, spraševal, kaj je manj od nič, kako smo ljudje prišli do računskih strojev, kakšne so aritmetične akrobacije in kakšna kondicija je zanje potrebna, kaj tiči za tančico magičnega kvadrata, kako v gematriji števila postajajo besede in besede števila, kaj je rekreacijska matematika in še mnogo podobno izzivalnega.
Števila so abstraktni miselni objekti, ki so se z merjenjem, na primer s štetjem, razvili iz človekovih predstav o velikosti in količini pojavov. Ta vidik števil je kvantitativni, temeljni in v običajni rabi edini. Vendar imajo števila v človeškem življenju tudi kvalitativne vidike. Eden najbolj znanih je številska simbolika. S tem pojmom razumemo interpretacijo števil, ki ne temelji zgolj na kvantitativnih argumentih, ampak na pradavnih (arhetipskih) izkušnjah in ekstrapolacijah, ki jih je na števila navezala religiozna, filozofska in kulturna tradicija.
Verjetno ne bi vedeli, kaj so »strani neba«, če ne bi poznali števila 4, kaj je »razdeljenost«, če ne bi poznali števila 2, ali pojmov »celota« in »nedeljivost«, če bi se nam ne sanjalo, da obstaja število 1. Z nežno silo samorazumljivega lahko števila v simbolični vlogi obarvajo in usmerjajo kompleksne vsebine človeškega duha v prostorih teorije, prakse in umetnosti. Nekdaj so ljudje v številih videli vidne šifre za nevidno resničnost. In vsaj deloma je tako še danes, kar s priljubljenostjo in trdoživostjo potrjujejo sodobna astrologija, numerologija in statistika.
V matematiki, ki števila goji in raziskuje, obstajajo različni koncepti števil.
- »Naravna števila«, ki izvirajo iz štetja;
- »cela« in »racionalna števila« (ulomki), ki so jih pred dobrimi 4000 leti začeli uporabljati Babilonci in Egipčani;
- »iracionalna števila« (zlati rez), ki so jim na geometrijski način prišli na sled stari Grki;
- število »nič«, katerega pojem so v 7. stoletju na temelju spoznanja, da »brez nič ni nič«, razvili Indijci;
- imaginarna, kompleksna, surrealna, transcendentna in za običajnega človeka podobno eksotična števila.
Skratka: števila preplavljajo svet kot visoka plima. Njihova zgodovina je pisana, njihov rodovnik razvejen. Še posebej fascinantno pa je, da so števila, ki sicer poganjajo iz malega človeškega ratia merjenja, primerjanja in iskanja mere, ko so pobegnila v svet, zaživela »lastno življenje« na tako presenetljive načine, da se jim čudi tudi človeški razum sam.
Knjiga Na vrtiljaku števil je detektivsko zanimiva in tekoča pripoved o teh načinih, presenetljivosti in čudenju, ki je lahko tudi vaše (kar poiščite v knjigi, na primer, matematično naravo in »posebnost« števila 37). Ker se pisec zaveda, da je bralčev čas dragocen in da se ni vselej lahko prebiti skozi pojmovno in računsko bolj zgoščene dele, daje bralcu možnost, da po knjigi brska, kakor ga je volja, in bere dele in razdelke ločeno. Res je sicer, da so ti deli vključeni v določeno logično zaporedje, res pa je tudi, da je vsak od njih kot barva, ki se lomi od iste svetlobe in tvori zato tudi samostojno enoto.
