Jernej in Maja Zver: Z veseljem pripravljava slovensko kuho

Pri kuhanju stavita na okus, oboževalci bloga Jernej Kitchen pa tudi na videz njunih jedi, ki nikoli ne razočara. Mladi par je svoje kuharske podvige zbral tudi v kuharski knjigi, ki je po angleški izdaji zdaj dobila tudi slovensko različico. Spektakularne jedi iz pečice prinašajo recepte za dobrote, pripravljene v pol ure ali še prej.
 

Nam lahko za začetek na kratko opišeta svojo zgodbo in pojasnita, kako sta uspela – najprej s knjigo v tujini in zdaj še pri nas?

Poleti 2019 naju je kontaktirala urednica iz ameriške založbe Page Street Publishing z željo, da bi z nama naredili knjigo. Pismo sva morala kar nekajkrat prebrati in hitro pobrskati po spletu, ali gre za resnično osebo iz resnične založbe ali samo za čudno potegavščino. Kmalu sva ugotovila, da gre za čisto resno založbo, z zelo dobro distribucijo, in tako sva pravzaprav začela pogovor, ki je kmalu stekel v resno smer in nazadnje tudi v letno akcijo, katere rezultat je bila ameriška knjiga Epic 30-Minute Roasts.

Kmalu po izidu pa sva dobila ogromno prošenj in sporočil najine slovenske publike, kdaj bo knjiga na voljo tudi v slovenščini, tako da sva se povezala z Mladinsko knjigo, ki je izpolnila še te sanje, da bova imela tudi knjigo v maternem jeziku.

Kako je bilo delati s tujo založbo? Kako sta jih prepričala? Kaj je bilo odločilno – recepti, sestavine, priprava, fotografije ali celoten paket? 

Američani so zelo odzivni, zelo hitri in organizirani. Delo poteka kot po tekočem traku, korak za korakom si v kontaktu z različnimi osebami, ki imajo točno določeno funkcijo, in tako je vsak odgovoren za svoj del knjige, midva pa sva nekako sodelovala na vsakem koraku.

Za začetek je Jernej pripravil deset receptov in v uredništvu so enega od receptov skuhali in stestirali. Tako so se prepričali, ali znava natančno pisati recepte in ali recepti dejansko uspejo. Bili so zelo navdušeni in tako smo začeli delati.
 

Kako so vajine moči razporejene v kuhinji? Kako sodelujeta? Kaj naredita, ko se v čem res ne strinjata? 

Jernej je zadolžen za izbor vseh sestavin, brainstorming idej, razvoj receptov in stiliranje. Maja pa je zadolžena za fotografiranje, vnos receptov na blog in družbena omrežja. Oba sodelujeva pri vseh poslovnih odločitvah in drugih ključnih odločitvah za rast Jernej Kitchen.

Skozi leta sodelovanja na poslovnem področju pa tudi kot zasebna partnerja in starša sva se naučila, da lahko vse rešiva samo z iskrenim pogovorom, tako da se trudiva, da se čim več pogovarjava, tudi ko se nikakor ne strinjava.
 

Kaj se vama zdi, kakšni kuharji smo na splošno Slovenci?

Misliva, da se delimo na dve skupini. So osebe, ki obožujejo domačo slovensko hrano in tudi nimajo potrebe po drugačni hrani, ter tista druga skupina ljudi, ki si želi pokusiti tudi tujo kulinariko in drugačne sestavine, omake, mogoče drugačen način priprave jedi in podobno.
 

Kaj so dobre in kaj manj dobre plati slovenske kulinarične tradicije?

Vsekakor je dobro, da imamo tradicijo. Brez tradicije ni kulture in dejansko ni niti podlage za razvoj, tako da tradicionalno slovensko kuhinjo zelo spoštujeva in jo z veseljem tudi pripravljava. A hkrati meniva, da je dobro kdaj iti ven iz okvirov, poskusiti kaj novega, saj lahko samo tako odkrijemo, kaj nam je všeč in kaj ne, ter si tako pustimo tudi nekaj svobode in ustvarjalnosti za nove jedi.
 

Kaj menita o hrani, ki jo uživajo naši otroci? Kuhinje v šolah otrokom pogosto ponujajo hitro pripravljene obroke, juhe in pire krompir »iz vrečke« in podobno. V gostilnah se kot »otroški meni« pogosto promovira kaj ocvrtega ali sladkega. Vajin komentar? 

Tudi sama imava doma malčka, ki bo šel letos v vrtec. Žal nimava še izkušnje, da bi komentirala trenutno hrano v vrtcu in šoli, si pa seveda želiva, da bi naši najmanjši dobili čim bolj kvalitetno hrano.

V Sloveniji smo pravi srečneži, saj je kakovost hrane vrhunska in tudi ugodna glede na mnoge druge države, tako da bi vsekakor bilo super pripraviti obroke iz sestavin, ne iz vrečk in podobno. Kar se tiče otroških menijev v gostilnah, pa jih preprosto (še) ne razumeva. Najin sin obožuje kremne zelenjavne juhe, rižote pa tudi štruklje in podobno, zato nimamo potrebe po naročanju otroških menijev.
 

Predstavljajta si, da dobita obisk številne družine z otroki, ki so znani po tem, da so glede hrane zelo izbirčni. Kaj bi jim pripravila?

Sva velika zagovornika tega, da vsi v družini jemo enako hrano, seveda če ni alergij in drugih zdravstvenih težav. A vseeno bi se v tem primeru odločila za neko varno pot, glede na to, kar ima tudi najin malček rad, na primer piščančje meso, na drobno narezana pisana zelenjava in polenta ali skutni štruklji, za posladek pa sadje. Tako bi vsak – upava – našel nekaj zase.

Kaj bi vidva lahko jedla vsak dan? Ali pa skoraj vsak dan?

Trenutno zelo radi pripravljamo kremne zelenjavne juhe, ki ogrejejo dušo in telo.
 

Vajini kuharski začetki. Kdo vaju je uvedel v kuhinjo? 

Oba izvirava iz družin, ki 99 odstotkov obrokov pripravljajo doma, tako da so to vsekakor starši in stari starši.
 

Se spomnita prvega kosila ali sladice, ki sta jo pripravila? 

Prav točno se ne spomniva, misliva pa, da je bila ena izmed prvih jedi chili con carne, ki je bil tako neverjetno pekoč, da so nama solze tekle, a sva ga trmasto vseeno pojedla. Mladost, norost!
 

Kaj bi svetovala tistim, ki v hitrem tempu ne najdejo časa za domačo kuho?

Ogromno hitrih receptov, pripravljenih v pol ure ali manj, lahko najdete v najini novi knjigi Spektakularne jedi iz pečice. Veliko jedi je narejenih tako, da tudi pospravljanja posode ni veliko. Sicer pa bi svetovala, da se preprosto skuhajo večje porcije jedi, ki jih lahko naslednji dan pogrejejo ali zamrznejo za drugič.
 

Nam zaupata kakšno vajino kuharsko polomijo?

Pred leti sva naredila grozljivo juho, ki sva jo poimenovala »asfalt juha«. Ni bila neužitna, a je bila tako grde temno sive barve, da nama je nikakor ni uspelo pojesti. Narejena je bila iz navadne cvetače, vijolične cvetače in drugih sestavin, ki so skupaj ustvarile to nenavadno barvo.
 

Kaj pa zdaj, ko sta že uveljavljena mojstra? Se vama še zgodi, da se kaj prismodi, da res ni okusno, da »udarita mimo«?

Seveda, to je življenje. Včasih recept nastane v prvo, spet drugič je treba trikrat ali štirikrat testirati. Sva pa vestna, da nikoli ne objaviva recepta, ki ni dodobra preizkušen, saj si nikakor ne želiva razočaranega bralca.
 

Če bi imela na voljo vse možnosti – živila in kuhinjo po želji, dovolj časa, najboljše razmere … Katerega kuharskega podviga bi se še lotila? 

Bolj redno bi doma delala pekovske dobrote. Domač kruh, domače rogljičke, pa krofe in kajzerice in podobno. Za to nama žal zmanjkuje časa, a sva neznanska ljubitelja pekovskih dobrot.