Igor Drnovšek: Slovenija je prevelika, da bi jo spoznali v enem življenju

Igor Drnovšek je človek, ki svoj čas rad preživlja v naravi. In pri tem išče doživetja, s katerimi v sebi in drugih odkriva tisto, na kar v stresnem vsakdanu radi pozabimo – otroško navdušenje in pristno radovednost. Zanimiv izbor izletniških dogodivščin za velike in male po Sloveniji je zbral v knjigi Najlepše stvari so zastonj.
 

Po izobrazbi ste geograf, po poklicu pa pevec. Kaj ste pa po srcu?

Študij geografije mi je pustil precej koristnih »posledic«. Vzbudil mi je zanimanje za pokrajino, za detajle. Kako se je na primer izoblikoval relief pokrajine, skozi katero potujem. Zakaj so določene reliefne oblike prav tukaj, ne pa tudi kje drugje. Naučil sem se, kako lahko na vprašanja dobim verodostojne odgovore iz literature in drugih virov. Danes to še bolj cenim, saj nas dnevno preplavljajo hitri, poceni odgovori, ki so dostikrat nepreverjeni, zavajajoči ali neresnični.

Pevec sem pa najprej postal po volji drugih. Prihajam namreč iz majhnega mesta, ki je imelo velik pevski zbor (Igor Drnovšek prihaja iz Zagorje ob Savi, zbor pa je Mladinski pevski zbor Vesna, op. ur.). Tako se je od gojencev glasbene šole nekako pričakovalo, da bodo hodili tudi na pevske vaje. Verjetno so mi bile tudi turneje, s katerimi sem spoznaval svet, zanimive, saj sem s petjem nadaljeval in si ga kasneje izbral tudi za svoj poklic.

Po srcu sem pa predvsem velik potrošnik nematerialnih dobrin. Takšnih, ki v ekonometriji nimajo tržne vrednosti in nam jih država ter njeni koncesionarji k sreči še ne zaračunavajo. Sem sodijo številna doživetja v naravi, ki mi dajejo »življenjsko gorivo« in včasih osmislijo dan.
 

Kaj najraje počnete zunaj?

Rad imam gibanje in lenarjenje – v tem zaporedju. Ležanje v mreži po celodnevni hoji ali veslanju. Zrenje v toplo zimsko sonce po gorskem vzponu. Ležerno pretegovanje v morskem zalivu po dolgem teku v naravi. Rad imam nasprotja. Sproščeno pohajanje po gozdu brez občutka za čas in triatlonsko tekmo s pogostim pogledom na uro. Breztežno lebdenje v vodi in premagovanje svoje teže ob teku navkreber. Nezavednost diha in hlastanje za zrakom.

Veselim se raznolikosti. Rad imam veslanje in jadranje z morskim kajakom, kolesarjenje po cestnih gorskih prelazih, turno smuko in tek na smučeh, drsanje po naravnih ledenih ploskvah, tek in hojo v naravi …

Kdaj so se začele te vaše pustolovščine v naravi?

Zame je bila prva velika pustolovščina, ko smo se otroci iz bloka odpravili s smučmi na rami do prvega travnika na robu mesta. Tam smo lastnonožno teptali sneg in priredili veliko tekmovanje z vsemi takratnimi »svetovnimi smučarskimi zvezdami«.

Na prvo resno turo me je starejša sestra povabila ob koncu osemletke. Nekaj podatkov mi je sicer zamolčala. To, da bom smuči na rami nosil čez Komarčo, dolino Triglavskih jezer, vse do Kanjavca, na primer. Ampak smuka do Velega polja na prvi poletni dan je bila prav dobra.V mlajših letih sem tvegal veliko, čeprav se tega takrat niti ne zavedaš. O varnosti sem zelo malo razmišljal. Ko so mi nekoč ob udarcih strel pod vrhom Turske gore kazalci na uri podivjali, sem pa pomislil, da bi bilo verjetno pametneje ostati spodaj, v koči. Da je v podzemlju res temno, sem spoznal, ko smo v Dantejevi jami ostali brez edine svetilke. Od takrat imam v nahrbtniku dve tudi takrat, ko se odpravim v gore. Danes tudi ne grem več na zaledenelo površino gorskih jezer brez opreme za reševanje iz vode, tako kot sem to storil prvič. Z nekaj izkušnjami, ki so jih prinesla leta, velikokrat pomislim na možne nevarnosti in se nanje ustrezno pripravim. Gotovo pa se ne da predvideti vseh – to velja tako za divjino kot za mesto.

Vaša knjiga Najlepše stvari so zastonj je zbirka vaših priljubljenih izletov v »nekoristni svet«, kot mu pravite – med soteske, k slapovom, na vrhove, v jame in doline ... Imate svojo najljubšo točko, kamor se najraje vračate? Kam se recimo odpravite, ko si morate napolniti baterije?

Gotovo imam veliko srečo, da mi je dano ukvarjati se s stvarmi, ki jih rad počnem in se mi baterije vsakodnevno polnijo tudi, ko sem v službi. »Najljubših točk« je pa veliko in čedalje več. Ne spomnim se, kdaj sem prvič prišel na kraj, ki bi ga takoj sprejel za mesto stalnega bivališča. Danes vem, da sem doma povsod, kjer se dobro počutim. Nazadnje sem dan preživel v gorskem bivaku v Julijcih. Tisti dan je bil to moj dom.
 

Knjiga združuje doživetja za velike in male – od delanja igluja na Veliki Planini in vožnje s kiblo čez Tolminko do čakanja na sončni vzhod na vrhu Grintavca in iskanja koral v Trnovskem gozdu. Kje najdete ideje za takšne podvige?

Zdi se mi, da z idejami ni težav, če človek s seboj iz otroštva prinese nekaj radovednosti. Če se ta na poti skozi življenje ne izgubi. Otroci vidijo veliko stvari, ki jih odrasli prezremo. In imajo veliko vprašanj.

Pred nekaj dnevi smo se s skupino odraslih ustavili ob fosilnih ostankih morskih školjk, ki krasijo kamnite stebre NUK-a. Večina jih je začudena opazila prvič, pa čeprav so se med študijem velikokrat sprehodili po stopnišču do čitalnice. Če dnevu odvzamemo nekaj rutine in dodamo nekaj vprašanj, se dan podaljša. Otrokom čas teče počasneje.

Kako se odločite za naslednji izlet? Kaj vas spodbudi?

Glede na to, da je v glavi vedno nekaj neuresničenih idej, je treba le opraviti izbiro, na katero vplivajo časovni, vremenski in drugi okviri, kot je sestava udeležencev, na primer. Knjiga, ki sem jo pisal, pa me je predvsem spodbudila, da sem zanimivosti iskal tudi v delih Slovenije, ki sem jih sicer slabše poznal. Tudi zato, da na zbirnem zemljevidu Slovenije v njej ni prevelikih »belih lis«.
 

Hodite večkrat na iste kraje ali iščete vedno kaj novega?

Oboje. Hrepenim predvsem po oddaljenih krajih, ki sem jih že obiskal, in se veselim novih, neznanih. Rad se vračam v bližnje kraje, v katerih se dobro počutim.
 

Pravite, da je viseča mreža vaša stalna spremljevalka. Kaj je še pametno vzeti s seboj na pustolovščine, kot jih predlagate?

Predvsem bi rekel, da je pametno vzeti čim manj. Recept, ki bo človeka zelo verjetno odvrnil od pohodništva, je sledeč:

• po dolgem zimskem sedenju pred TV-sprejemnikom in računalnikom si kupiš nove planinske čevlje,
• do vrha si napolniš čim večji nahrbtnik in se odpraviš na Triglav.

Sčasoma človek spozna, da tudi na pustolovščinah v naravi, tako kot v življenju sploh, ni pametno s seboj nositi preveč krame. No, brez nahrbtnika vseeno ne gre. Njegova velikost bo pa precej odvisna od tega, kam se odpravljamo, v katerem letnem času, kakšni so naši interesi. Sodobni materiali danes veliko prispevajo k manjši teži. Viseča mreža, ki ste jo omenili, se shrani na velikost žepa lahke puhovke. Slednja pa gre v malo večji žep nahrbtnika, ko je ne potrebujem.

O določenih stvareh se je dobro pozanimati, predno se odpravimo na pot. Če so ob njej viri pitne vode, res ni razloga, da bi v nahrbtnik zlagali plastenke nekvalitetne vode. Tudi pri hrani ni treba pretiravati. Planinske postojanke v gorah pri nas ponujajo odlične enolončnice, ki denarnico praznijo počasneje kot središče Ljubljane. Sicer pa tudi narava v večjem delu leta ponuja marsikaj užitnega, če smo malo vešči in ne preveč izbirčni. Narava je pravzaprav poskrbela, da imamo zadostno količino energetskih zalog vedno kar pri (v) sebi. Da bi te zaloge porabili v celoti, bi se morali odpraviti zelo, zelo daleč. Res ni razloga, da bi si lepo pustolovščino zagrenili s pretežkim nahrbtnikom.
 

Deset let ste poučevali v Tolminu. Se vam zdi, da Slovenci dovolj dobro poznamo vse lepote dežele, v kateri živimo?

Okolica Tolmina se mi še vedno zdi zelo vznemirljivo okolje. Ob selitvi iz Ljubljane je bilo zame popolnoma novo. Z veliko vnemo smo popoldneve družinsko preživljali v naravi. Ko sem izlete opisoval domačinom, sem ugotovil, da so med njimi velike razlike v poznavanju domačega okolja.

Prepričan pa sem, da bi neka primerjava med evropskimi narodi pokazala, da Slovenci v povprečju svojo domovino precej dobro poznamo. Veliko ljudi poznam, ki jih ne zadovoljuje zgolj obiskovanje krajev, ki so med turistično najbolj prepoznavnimi. Verjetno tudi hiter tempo življenja v prostem času ljudi naravnost usmerja v manj obljudene, bolj v tišino odete predele.

Navsezadnje pa tudi število knjižnih izdaj s področja pohodništva priča o tem, da iščemo nove izzive in želimo podrobneje spoznati pokrajinsko neverjetno bogat prostor, v katerem živimo.

Veslate po morju, drsate po zaledenelih jezerih, kolesarite po otokih, tudi maratonov po hribih se lotevate. Je še kakšna avantura, ki je še niste uresničili?

Gotovo jih je še nekaj, pa morda ta trenutek za vse niti ne vem. No, želja je v resnici veliko in preveč, da bi se vse udejanjile. S tem sem se sprijaznil. Nisem človek, ki bi vso energijo usmeril v en projekt, v eno steno, kot bi rekli alpinisti.

Dobro se počutim, ko v glavi nastajajo različni scenariji za različne avanture. In vsaka, ki se uresniči, rodi še kakšno novo idejo. Nekdo je zapisal, da je »poti na tem planetu preveč, da bi jih človeku uspelo prehoditi. Ampak velja poskusiti!« Dodal bi, da je tudi Slovenija prevelika, da bi nam jo v enem življenju uspelo spoznati do podrobnosti. Vsekakor pa velja poskusiti.