Filmska zapuščina

Oče je domov pogosto prinašal kakšne novotarije, kot sta bila tudi laterna magica in ročni filmski projektor, ki ju Štiglic v svojem spominih opisuje kot prvo srečanje s filmom. 

Že v gimnaziji, ki jo je končal v Kranju, se je zaljubil v gledališče, med študijem prava v Ljubljani pa je obiskoval privatne ure igre. Ko je končal prvi letnik, je izbruhnila druga svetovna vojna, pridružil se je Osvobodilni fronti in leta 1944 vstopil v partizane.

Ker je v tistih časih primanjkovalo izobraženih ljudi, so ga poslali v uredništvo Slovenskega poročevalca za novinarja, še naprej pa je rad sodeloval v gledaliških predstavah in nastopal na partizanskih mitingih. In tako je naneslo, da se je po vojni tako rekoč čez noč znašel pri filmu, brez vsakršnega filmskega znanja. Oblast je filmsko umetnost prepoznala kot eno od prioritet za razsvetljevanje ljudskih množic, zato se je v vseh jugoslovanskih republikah začela hitro in silovito razvijati kinematografija. 

»V okviru kulturnega področja je bila kinematografija v Jugoslaviji vsekakor na prvem mestu,« izpostavi Špela Čižman, vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke in avtorica obširne razstave France Štiglic: filmska zapuščina. Slednja bo v novih razstavnih prostorih Slovenske kinoteke na Miklošičevi v Ljubljani na ogled do konca letošnjega leta.
 

Jugoslavija se uči snemati filme

France Štiglic se je po vojni pridružil Državnemu filmskemu podjetju, ki se je kasneje preimenovalo v Triglav film, in se že kmalu uveljavil kot eden najbolj nadarjenih slovenskih filmskih režiserjev. Da bi se izučil tega posla, so ga že konec leta 1945 poslali na snemanje sovjetsko-jugoslovanskega koprodukcijskega filma V gorah Jugoslavije. Tam se je srečal z drugimi bodočimi filmskimi režiserji iz različnih jugoslovanskih republik, ki so asistirali sovjetskemu režiserju Abramu Roomu, ki je vodil snemanje.

Direktor fotografije je bil mojster Eduard Tisse, sodelavec znamenitega sovjetskega režiserja Sergeja Eisensteina. Štiglicu je ob tej priložnosti v roke prišla učna knjiga, v kateri so ohranjeni njegovi zapiski, ki so nastali pozneje na snemanju filma Trst. »To pa je bilo tudi vse, kar se je lahko Štiglic naučil o režiserskem poslu, preden se je lotil snemanja svojega prvega filma,« pojasni Čižmanova. 

Triglav film je svojo dejavnost začel s snemanjem t. i. Filmskih obzornikov, kratkih prispevkov s terena, ki so se osredotočali na dogajanje v posameznih slovenskih krajih in obnovo dežele po vojni. Posnel je tri kratke filme: Maščujmo in kaznujmo, Vojni zločinci bodo kaznovani in Mladina gradi. Slednji je leta 1947 potoval na festival v Benetke in bil tam tudi nagrajen.

Prejel je bronastega leva za kratki film, kar je bil velik uspeh, saj je bila to prva mednarodna nagrada za jugoslovanski film in vstopnica za snemanje celovečerca. »Tendenca vsake republike je bila, da čim prej naredi svoj celovečerni film,« izpostavi Špela Čižman in doda: »Leta 1946 je bil razpisan natečaj za scenarij filma Na svoji zemlji. Vse ni potekalo gladko, kajti Štiglic je bil že četrti režiser, ki so ga angažirali. Uspelo mu je, da je film posnel, in z njim tudi uspel.«

Čeprav so mu pogosto očitali sentimentalnost, je takšni kritiki odgovarjal z liriko in čustvenim nabojem, s katerim je prepričal gledalca. Bil pa je tudi izjemno sistematičen in organiziran človek, delaven in osredotočen. K vsakemu scenariju je pristopil študiozno in premišljeno, nikoli brez jasnega snemalnega načrta. Bil je praktične narave, z veliko vnemo in iznajdljivostjo je reševal probleme, ki so se v pionirskih letih razvoja filmske umetnosti v Jugoslaviji kar vrstili. 

Tako so pri snemanju filma Na svoji zemlji v Baški grapi na kraju samem ugotovili, da bodo z novimi oblačili, ki so jih dali sešiti za igralce, težko verodostojno predstavili prizadete vaščane, zato so jih zamenjali kar z njihovimi pravimi, že močno ponošenimi oblačili. »V filmskem arhivu Slovenije hranijo zelo nadrobna poročila o snemanju tega filma, pri katerem je prišlo tudi do smrtne žrtve, ko je mladega fanta ubila elektrika,« pove Čižmanova. Potem ko so film odobrili v Beogradu, je 28. novembra na drugem kongresu komunistov Slovenije sledila slovenska premiera v kinu Matica v stavbi današnje Filharmonije. 
 

Tako hitro se spreminja svet

Kinematografija je zahtevala obsežen razvoj tehnike, k čemur so prispevala tako domača elektrotehniška podjetja kot posamezniki, kot je bil denimo genialni izumitelj tonske tehnike Rudi Omota. Slovenski filmarji so v začetku snemalno tehniko deloma prevzeli od predvojnega podjetja Emonafilm, večje nabave nove opreme so sledile šele leta 1950. Projekcija filma Na svoji zemlji je potekala z novega projektorja, ki je bil plod domačega znanja, saj so ga izdelali v podjetju Iskra. Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni film, je nato leta 1949 potoval na filmski festival v Cannes. 

»Dogodek je zabeležil snemalec Ivan Marinček. To je bil čas takoj po informbiroju in jugoslovanska ekipa je bila zato za Zahod še posebej zanimiva,« izpostavi Čižmanova. Štiglic, ki je svojo kariero začel kot novinar, je sam pisal podrobna poročila z dogodkov in o tem, kako je bil film sprejet. »V njem denimo omenja, kako je ameriške gledalce pretresel prizor s streljanjem talcev,« pripomni Čižmanova. 

Na njegove filme danes gledamo z veliko nostalgijo, so nekakšen romantičen spomin na neke druge čase, čeprav se je že v času Štigličevega ustvarjanja večkrat pokazalo, da stvari hitro zastarijo, kar je bilo v obdobju skokovitega razvoja jugoslovanske družbe in industrializacije države še posebej očitno. Veliko se je spremenilo, tako v politiki kot v življenju nasploh, film pa je zapisoval preteklost.

Velikemu uspehu filma Na svoji zemlji sta tako sledila dva manj uspešna filma Trst in Svet na Kajžarju. Oba sta imela v prvi vrsti to smolo, da v času, ko sta bila posneta, nista bila več aktualna, kajti politična situacija se je zelo hitro spreminjala. Trst je bil po pariški mirovni pogodbi dokončno italijanski in agitatorski motivi, da bi bil Trst spet naš, niso imeli več smisla. 

Svet na Kajžarju je bil posnet po literarni predlogi Ivana Potrča in je izhajal iz ideje zadružništva na Slovenskem, ki pa se je leta 1952, ko je bil posnet, spremenila, prišlo je do reorganizacije zadrug, za povrh pa so izginili tudi t. i. kajžarji (revni kmetje). »S tem film ni imel več revolucionarnega naboja. Zato pa je toliko bolj zanimiv danes kot pričevanje in zgodovinski dokument nekega časa,« pripomni Čižmanova. 
 

Izobraževanje v Parizu

Leta 1953 je Štiglic sodeloval pri nemškem koprodukcijskem filmu Dalmatinska svatba; to je bil prvi barvni film, pri katerem so sodelovali slovenski filmarji. »Koprodukcije so bile zelo dobrodošle, ker so se pri njih veliko naučili,« pripomni Čižmanova. V tem času si je Štiglic zelo želel posneti Povest o dobrih ljudeh po literarni predlogi Miška Kranjca, vendar je bil scenarij za film zavrnjen, v zameno pa mu je bilo ponujeno snemanje filma Dolina miru, za katerega je scenarij napisal Ivan Ribič. 

Prvotno bi moral biti umeščen v Severno Korejo, kjer je še divjala vojna. Ta ideja je bila zavrnjena, ne nazadnje je bila izkušnja vojne v Sloveniji še zelo sveža, vseeno pa so v scenariju ohranili črnega ameriškega pilota Jima. Kar nekaj časa so porabili z iskanjem primerne deklice, za vlogo je bila izbrana Eveline Wohlfeiler, za dečka pa je Štiglic pripeljal kar svojega sina Tuga. Na razstavi je na ogled tudi lesena lutka, ki jo je Jim izdelal iz kosa pohištva in jo je Kinoteki posodil režiserjev sin Tugo Štiglic. 

»Slovenski filmski kritiki so po ogledu ocenili, da je film Dolina miru preveč mirovniški in da ni dovolj poudarjeno, da se dogaja v Sloveniji,« izpostavi Čižmanova. Mnenje pa se je hitro spremenilo, ko je bil film leta 1957 prikazan na filmskem festivalu v Cannesu, kjer je ameriški igralec John Kitzmiller zanj prejel zlato palmo. »To je bilo za slovensko ekipo veliko presenečenje in veliko veselje, ki se je nadaljevalo s turnejo po Jugoslaviji in tujini,« nadaljuje Čižmanova. 

»Drugo polovico leta 1957 je nato Štiglic preživel v Parizu, kjer se je filmsko izobraževal.« V tem času je obiskal večino francoskih filmskih in televizijskih studiev, se udeležil tečaja televizijske režije in redno hodil v Francosko kinoteko. Vse, kar je videl, je, kot je bil vajen, tudi natančno popisal. Pozneje je postal prvi jugoslovanski režiser, ki je imel leta 1972 retrospektivo v Francoski kinoteki.
 

Nominacija za tujejezičnega oskarja

Poleg težav na snemanjih, ki so pogosto spremljale jugoslovanske filme, se je zgodilo tudi »najhujše«. Tako je pri hrvaškem filmu Zločin za Jadran film že prvi dan prišlo do prekinitve snemanja, vmes je posegla cenzura. Kot nadomestilo za Zločin so Štiglicu ponudili snemanje filma Deveti krog. Tudi ta film je bil predstavljen v Cannesu in bil tam odlično sprejet, kot pika na i pa je bil leta 1960 predlagan še za tujejezičnega oskarja, ki ga je sicer nazadnje dobil Ingmar Bergman za film Deviški vrelec.

»Dejstvo, da je bil Deveti krog uvrščen v tako prestižni izbor pomeni enega največjih dosežkov jugoslovanske kinematografije,« pripomni Špela Čižman in doda: »Štiglic v svojih spominih navaja filme, kot so Dolina miru, Deveti krog in Balada o trobenti in oblaku (zanje je leta 1962 prejel tudi Prešernovo nagrado) ter kasneje še Povest o dobrih ljudeh, kot najpomembnejše in najljubše filme, ki jih je posnel.« 

V svojih snemalnih knjigah je Štiglic natančno popisal celoten potek dogajanja, risal t. i. zgodborise, tlorise posameznih prizorov, pozicije premikanja kamer itd. V snemalni knjigi so zapisane vse nadrobnosti, ki so se dogajale ob snemanju, tudi kaj vse je šlo narobe. Štiglic si je vedno prizadeval, da bi bili posneti prizori čim bolj verodostojni, in ker tehnika takrat še ni bila tako napredna, so mnogokrat snemali tudi v zelo kritičnih situacijah. Tako so denimo pri snemanju filma Balada o trobenti in oblaku morali celotno ekipo skupaj z nerodno snemalno tehniko spraviti na Češko kočo nad Jezerskim, ker je bilo v začetku junija, ko so začeli snemati, edino tam mogoče dobiti sneg ... 

»Snemanje je bilo zapleteno in nevarno, kraj snemanja so morali zavarovati celo gorski reševalci,« pripomni Čižmanova. Večkrat pa so se morali preprosto znajti. Ko so pri snemanju filma Deveti krog potrebovali sneg, so zanj uporabili kar sladkor. »To se je na tleh sicer obneslo, prizor kepanja pa so morali v montaži zamegliti, da se ni videlo, kako 'kepa' leti.« Učili so se sproti – iz drugih filmov, iz knjig, v praksi ... 
 

Najboljši otroški film

France Štiglic je bil v svojem ustvarjanju zelo vsestranski, lotil se je tako rekoč vseh žanrov, in tako je s časom na vrsto prišla tudi komedija, in z njo filma Tistega lepega dne in Ne joči, Peter. »Vedno je hotel kaj novega, izzivi so ga nadvse motivirali, ne nazadnje je že v začetku svoje kariere presedlal iz novinarstva na film, s katerim do takrat ni imel nobenih izkušenj,« pripomni Čižmanova. Tistega lepega dne je posnet po istoimenski noveli Cirila Kosmača, dogajanje pa je postavljeno v slovensko primorsko vas, ki jo v medvojnem obdobju nadzorujejo fašisti.

»Štiglic je fašiste predstavil nekoliko karikirano, kar pa Kosmaču ni bilo všeč, tako da sta svoje sodelovanje s filmom, ki je bil posnet v vasi Podnanos, tudi zaključila,« pove Čimžmanova. »Lektor je zahteval, da igralci govorijo v knjižni slovenščini, kasneje pa so prišli do spoznanja, da morda ne bi bilo napačno, če bi govorili v primorščini, tako da so film naknadno sinhronizirali.« Tako je film Tistega lepega dne postal prvi slovenski film v narečju. 

Štiglic je imel veliko moč vživljanja v filmske junake, kar je dediščina njegove igralske preteklosti. »V njegovih filmih je bilo veliko otroških vlog in Štiglic je otrokom rad nazorno pokazal, kako naj kak prizor zaigrajo,« pripomni Čižmanova. Izbira glavnega otroškega igralca za film Ne joči, Peter ni bila enostavna, za Petra so nazadnje izbrali sina enega od tehničnih sodelavcev Triglav filma.

Film je bil med gledalci zelo lepo sprejet in še danes velja za enega najbolj priljubljenih slovenskih filmov. V Pulju je prejel tudi nagrado kekec za najboljši otroški film. Velik potencial je izkazoval tudi mladinski film, zato se je Štiglic leta 1973 odločil posneti Pastirce po predlogi Franceta Bevka, vendar z njimi ni imel tolikšnega uspeha, saj otrokom, ki so odraščali v sedemdesetih, niso bili blizu. »V mojem otroštvu se mi je ta film zdel prav krut,« pripomni Čižmanova.
 

Slovenski film ni pripravljen na zgodovinski spektakel

Amandus je bil Štigličev prvi barvni film. Zastavljen je bil zelo velikopotezno, za povrh pa si je režiser za glavnega igralca želel kar hollywoodskega zvezdnika Kirka Douglasa, ki je bil leta 1964 na obisku v Jugoslaviji, sprejelo ga je tudi Društvo slovenskih filmskih delavcev. Ohranjeno je njegovo pismo z obrazložitvijo, da bi si sicer zelo želel sodelovanja, vendar je že angažiran drugje ... 

Špela  Čižman: »Na cinemaskopu, ki zahteva poln pogled, to seveda ni funkcioniralo, kot je bilo zamišljeno.« Polomili so ga tudi pri prizoru z medvedom. Igralca so oblekli v medvedjo kožo, vendar se je precej jasno videlo, da ni šlo za pravo zverino, in to je mnoge zelo zmotilo. Slovenski filmarji so si namreč želeli, da bi po literarni predlogi Frana Saleškega Finžgarja na film pretočili roman Pod svobodnim soncem, in Amandus je bil nekakšna vaja oziroma preizkus, ali bi bilo kaj takšnega sploh mogoče. No, izkazalo se je, da slovenski film na tak podvig še ni pripravljen ...

Štiglic je bil velik filmski romantik. Že v prvih letih snemanja Filmskih obzornikov so ga s svojo magično mehkobo in melanholičnim vzdušjem začarale prekmurske ravnice, ki so bile tako zelo drugačne od gorenjskih hribov, od koder je prihajal sam. Z avtorjem romana Povest o dobrih ljudeh Miškom Kranjcem sta se spoznala že v partizanih in ostala prijatelja.

V zadnjem obdobju svoje filmske kariere je tako posnel kar tri filme s prekmursko motiviko, najprej leta 1975 Povest o dobrih ljudeh, nato leta 1978 Praznovanje pomladi in potem leta 1984 še Veselo gostivanje. To je bil tudi zadnji film, ki ga je posnel. Zanimivo je, da v Prekmurju za film Povest o dobrih ljudeh niso našli tipične prekmurske hiše, kakršno so si želeli, zato so jo sezidali kar sami. Praznovanje pomladi so snemali na Barju, kjer se je tako kot že v Prekmurju ponovno izkazal Niko Matul s popolno filmsko scenografijo. 
 

Bratovščina Sinjega galeba je še vedno zanimiva

Štigličeva filmska zapuščina je dragocena tudi zaradi izrazite ustvarjalne raznolikosti. Deloval je namreč znotraj raznovrstnih žanrskih oblik (»partizanarica«, vojni film, otroški in mladinski film, kriminalka, komedija, psihološka drama, zgodovinski film) ter se izražal skozi različne stilistične prijeme in slogovne pristope (socialistični realizem, klasični stil, lirični stil, ekspresionistični film, filmski modernizem). Posnel je petnajst celovečercev in pet televizijskih serij, prva je bila leta 1965 serija VOS (Varnostnoobveščevalna služba), ki je bila tudi prva domača televizijska serija v jugoslovanskem prostoru. »Za televizijsko ekipo je bilo snemanje na terenu takrat novost, zato so jih najprej poslali na izobraževanje,« pripomni Čižmanova. 

Med bolj odmevnimi je bila mladinska serija Bratovščina Sinjega galeba, ki je bila leta 1969 posneta že v barvah in je na filmskem festivalu na Bledu prejela prvo nagrado. To je ena od redkih serij iz tistega časa, ki je aktualna še danes in jo z zanimanjem gledajo tudi današnji otroci. Ob široki paleti ustvarjanja pa ni nič manj pomembno njegovo širše kulturno in družbeno udejstvovanje.

Štiglic je imel pomembno vlogo pri razvoju profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. To so mu omogočale njegove številne pomembne vloge v družbi – bil je član predsedstva SRS, predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, direktor Viba filma, minister za kulturo ter profesor in dekan na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >