V resnici je moja prva asociacija na začetke, da je to nekaj, kar mi ful ne gre.
Čeprav se mi zdi, da kar naprej nekaj začenjam (tekste, dieto, telovadno rutino, odnose, šolsko leto, skratka kup enih reči), se tega vedno lotevam s strahom, živčnostjo in nič manj samozavestno kot prejšnjikrat, kot da vaja pač ne dela mojstra.
Prvi problem, ki ga imam z začetki, je, da vsak začetek pomeni konec nečesa, kar je bilo pred tem. Ko se recimo začne novo šolsko leto (trenutno se največ ukvarjam s tem), se morajo končati počitnice. In čeprav mi je konec avgusta res že malo dolgčas, me misel, da je to to za naslednjih deset mesecev, spravlja v obup. Nikoli nimam občutka, da sem res odpočitnikovala vse, kar sem hotela. Da sem se dovolj spočila, se dovolj ukvarjala s hobiji, dovolj delala nič. Da sem se naužila poletja, ker bo potem še deset mesecev mrzlo in temno. Bistveno lažje bi bilo, če bi lahko zdaj šla za dva meseca v šolo in bila nato spet dva meseca doma. Pa dva meseca pouka in dva meseca doma. A ne bi bilo fino? Zagotovo bi tako čutili manj pritiska, da je treba vse opraviti na polno, ker bo naslednja priložnost sledila šele celo večnost pozneje.
Druga težava, ki jo imam z začetkom, je, da ne vem, kaj napoveduje. Zmeraj si želim, da bi bilo pred mano nekaj lepšega, prijetnejšega, boljšega, kot je bilo tisto, kar puščam za sabo. Da bi imela boljše ocene. Da bi mi bili predmeti bolj zanimivi. Da bi se s sošolci bolje razumeli. Da bi imela več sreče pri fantih. Da bi bila manj utrujena, živčna in v stresu, kot sem bila lani. Blazno me najeda, da nimam čarobne krogle, ki bi mi pregnala to negotovost. Včasih se celo ujamem, da verjamem v horoskope, sploh če napovedujejo kaj lepega, ker si tako zelo želim verjeti, da pred mano ni še temnejša luknja, kot je bila tista za mano. Pri čemer je spomin še najbolj hecna reč: stvari, ki so se mi v preteklosti zdele grozne, mi z današnjega vidika niti niso več strašne. Zato je tema iz preteklosti celo manj temna kot tista, ki me morda čaka v prihodnosti. Kajti vse izzive sem premagala in sem še vedno v enem kosu, kar pomeni, da sploh ni bilo tako hudo. Kaj pa prihodnost? Razpočila se bom od pričakovanja, kaj mi prinaša. (To vprašanje sem zastavila tudi ChatGPT-ju. Povem vam, da so horoskopi v primerjavi z njim prava eksaktna znanost, nekaj takega kot kirurški poseg proti rezanju šniclov.)
Tretja zagata so prelomnice. Torej tisti trenutek, ki ločuje prej od potem. Trenutek, ki vse odloči. Prvi šolski dan je v tem pogledu en sam stres! Sto in stokrat ga odigram v glavi. Razmišljam, kaj naj oblečem. Kako naj se počešem. Kako naj pristopim k sošolcem, da bom izpadla čim bolj kul. Ali bomo dobili kaj novih učencev. Ali bodo učilnice drugačne. Kdo bo naš razrednik. Kakšni so sošolci. Kakšna bodo nova razmerja moči. Mogoče se vam to zdi trapasto, ampak po mojem se te stvari zastavijo že prvi dan.
»Kako smo melodramatični,« zavija z očmi Klara Jasna, ki je bolj za evolucije kot revolucije. Vendar mene ne prepriča. Po jutru se dan pozna. Kakor si boš postlal, tako boš spal. »Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha,« replicira Klara Jasna. Ampak če že temeljni kamen ne štima, bo cela gradnja za en drek. Recite, kar hočete, temu ne more oporekati niti najbolj stvarna, najbolj prizemljena oseba na svetu. (Pa ne, da ne poskuša, samo vam bom na tem mestu prihranila najina brezplodna prerekanja.)
Vsaka medalja ima dve plati
»Jaz se pa kar veselim začetka pouka,« je rekla moja najbolj stvarna, najbolj prizemljena prijateljica, ko sva zadnji dan avgusta hodili po mestu in lizali vsaka svoj sladoled.
»Saj se po svoje tudi jaz,« sem naveličano odgovorila, češ, a me spet ne poslušaš. To, da te je nečesa strah in da si negotov, še ne pomeni, da se tega ne veseliš. Saj je logično, a ni? »Samo ful bi mi bilo fino, če šolskega leta ne bi začeli prvega septembra, ampak, kaj vem, petnajstega marca.«
Klara Jasna me je nemudoma popravila: »To naslednje leto pade na nedeljo.«
»Prav, pa šestnajstega,« sem ugovarjala, ne čisto nerazdražljivo. To presneto dlakocepljenje. »Vsekakor enkrat skoraj pred naslednjimi počitnicami, ko bi bilo v razredu že povsem jasno, kdo je kdo, in bi bila večina obveznosti za nami.«
Klara Jasna je skomignila. »To bi bilo pa kar malo dolgočasno.«
Ona ima rada učenje, testi ji ne povzročajo (opaznih) preglavic in v resnici se druži le z ljudmi iz šole. Ne sekira se toliko kot jaz, kaj si kdo misli o njej, in kar zadeva fante, nima občutka, da se ji kam mudi. Nasprotno od mene, ki že vse življenje nekam hitim. Včasih se mi zdi, da kar hlastam po stvareh, da ja ne bi česa zamudila. Zaletavam se, paničarim, krilim z rokami in … no, ja, tudi dramatiziram. Priložnost zamujena ne vrne se nobena.
»Potrpljenje je pa božja mast.«
Tudi prav, Klara Jasna, vsakemu svoje. Vsak jin ima svoj jang, vsak pol svoj protipol. In v resnici mi je všeč, da mi najboljša prijateljica zmeraj pokaže nasprotni vidik. (Da se razumemo: je zanimivo, čeprav je včasih strašno nekoristno. Sto ljudi, sto čudi, bi rekla moja babica. Smo si pač različni.)
Načrt ali domišljija?
Je pa pri moji ljubi Klari Jasni nekaj izjemno čudovitega, da vse moje probleme jemlje strašno resno. Tudi tiste, ki se njej zdijo najbolj trapasti. K njim pristopi, kot najbolje zna, običajno z akcijskim načrtom, ki bi ji ga zavidala vsaka resna obveščevalna služba ali jedrski obrat.
»Lahko narediva analizo SWOT,« je ustrelila, ko sva s prstov polizali še zadnje kaplje sladoleda.
»Svod … kaj?« Zvenelo mi je, kot da bova na pomoč poklicali specialno enoto policije, tiste črne nindže, čeprav me je beseda asociirala tudi na nebesni svod, kar je imelo še manj logike.
»SWOT. Moja mami pravi, da to v službi nonstop počnejo, kadar se lotevajo česa novega.«
»In kaj to sploh pomeni?«
Če bi mi prineslo olajšanje in rešitev, bi šla tudi z nindžo čez nebesni svod, prisežem.
Klara Jasna je zrecitirala: »Opredeliš prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti.«
»Oprosti, ne štekam.«
»Čisto lahko je. Prednost začetka novega šolskega leta je, da …«
»… bom spet videla sošolce.«
»No, vidiš.«
»Slabost pa je …«
»… da bom morala spet zgodaj vstajati, da se bom morala učiti in da bodo mogoče sošolci še večji bukslji kot lani.«
Klara Jasna je pokimala. »Dobro. No, mogoče se bova morali pozneje vrniti k prednostim, da naštejeva še katero.«
Videla sem, da ni pričakovala takšne negativnosti. Kadar se gre ona svod z nindžami, je zagotovo vse tvorno in koristno.
»Priložnosti,« je kljub temu nadaljevala.
»Lahko dobimo nove sošolce in mi bo kateri všeč. In še en razred bom opravila, kar je tudi tvorno in koristno.« Majkemi, da sta mi ta izraza kar sama izletela iz ust.
»Vidiš, kako ti gre!« me je pohvalila kot kakšna učiteljica prvega razreda šole s prilagojenim programom.
»Nevarnost pa je, da tega razreda ne bom izdelala …«
»Bedarija.«
»… da bom naredila kaj, zaradi česar se mi bo smejala vsa šola …«
»Daj, no.«
»… ali da bom junija še bolj nesrečna, kot sem zdaj, in to zaradi razlogov, ki jih trenutno še ne znam predvideti.«
»No, mogoče bo tudi konec sveta,« se je Klara Jasna (vsaj mislim, da) pošalila iz mojega katastrofičnega pogleda na svet.
Ni se mi zdelo smešno. »Seveda, tudi to je realna možnost.«
Klara Jasna je zavila z očmi.
Ampak tudi jaz znam zavijati, če hočem. »Prav,« sem nataknjeno rekla. »Zdaj imava ta SWAT. Kaj naj narediva z njim?«
Klara Jasna je skomignila z rameni. »Ne vem. Meni že to pomaga, da se počutim pomirjeno. Da opredelim najboljše in najslabše možnosti in se pripravim na vse prepreke in izzive. Tako lažje načrtujem strategijo.«
»Kakšno strategijo?«
»Kako bom pristopila k stvari.«
»A to je stvar odločitve? Sem mislila, da se prvi šolski dan zgodi sam po sebi.«
»Seveda je stvar odločitve. Vse je odločitev. Isto počneš ti, ko se ponoči premetavaš po postelji in premlevaš različne scenarije, samo da k temu pristopaš manj strukturirano. Pa sem pomislila, da ti bo mogoče pomagalo … no, malo strukture. Meni se zdi brezoblični strah hujši kot nevarnost, ki jo dobro poznaš. Lahko načrtuješ obrambo. In običajno itak ugotoviš, da so stvari manj strašne, kot si sprva domneval.«
Ne kaj se bo zgodilo, ampak kdo je ob tebi
Nisem si mogla kaj, da je ne bi kar objela. Čeprav se mi večino časa zdi, da govori v kitajščini, kaj, kar pove, zveni smiselno tudi v mojem jeziku. Klari Jasni se zdi manj temna tema, ki jo lahko predvidi in opredeli. Meni pa vlivajo pogum izzivi, ki so že za mano. Mogoče je v nekem svetu to presečna množica, če dovolj razširiš meje. Tolikokrat sem že preživela začetek šolskega leta, da bom mogoče tudi tega.
Priznam, da mi včasih nasveti Klare Jasne na prvi pogled ne koristijo, ker na svet gledam čisto drugače kot ona. Ampak v svoji želji, da bi mi olajšala stisko, je tako prisrčna, da vem, da lahko z njo ob strani premagam vse probleme. Na tej točki mi je postalo glavno, da bova spet sošolki. Glavno, da bova sedeli v isti klopi. Glavno, da bova združili moči. Jaz bom prispevala nekaj domišljije in drame, ona pa dejstva in strukturo.
Če na svet pogledam tako, mi je dokaj vseeno, ali so počitnice ali je šolsko leto. Ker so vsi izzivi manjši, če imaš ob sebi prijatelje. Nindže grejo lahko, kar zadeva mene, kar lepo štet zvezde.
»Aja, pa obleci tiste nove kavbojke in črno majico, ki ti ful pristaja,« je še navrgla, preden sva se na križišču razšli, da bi se vsaka na svojem koncu pripravili na naslednje jutro. Na jutro prvega septembra.
»Hvala!« sem zaklicala za njo. »Ali naj imam čop ali spuščene lase?«
»Spuščene, jasno.«
Vidite, kaj mislim? Če imaš prijatelje, se vse lažje začne. Celo novo šolsko leto!
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
