Nedvomno so vam dobro poznani izrazi, kot so soteska, grapa ali kanjon. Za besede deber, tésen, tésnica, vintgar, predaselj, draga ali žleb pa morda še niste slišali ali vsaj ne veste, kaj natanko predstavljajo. Pa imajo enak pomen kot prejšnje tri, označujejo globoko, ozko dolino s strmimi, deloma skalnatimi pobočji in večinoma tekočo vodo na dnu.
Tudi tolmune seveda poznate, saj se poleti z užitkom potopite v njihovo hladno vodo. A to je le eno od mnogih imen, saj tem poglobljenim delom rečne struge, kjer se voda običajno umiri, pravijo v raznih koncih Slovenije tudi tonfi ali tunfi, otiši, žomfi, bučke, kadi, kadice, kotlice in predvsem v Posočju tudi korita.
Vsa ta različna poimenovanja nam pričajo, da so bile neštete globeli, globače, struge in soteske v naših krajih že od nekdaj pomembne naravne tvorbe, ki so jih naši predniki znali stoletja s pridom izkoriščati. Skozi soteske so potovali s tovornimi živalmi ali peš, tam gradili ceste in železnice (na primer ob Savi) in se skoznje vozili na splavih in čolnih. Izkoriščali so jih tudi za splavilo lesa, o čemer nam še danes pričajo mogočne klavže na Idrijci in sosednji Belci. V tolmunih so lovili ribe in rake, potoki in rečice so zagotavljali nujno potrebno vodo za ljudi in živali. Moč vode v soteskah je pogosto poganjala nešteto mlinov ali žag, včasih tudi kakšno kovačijo ali v sodobnejšem času manjšo hidroelektrarno. V globeli so naši pradedi postavljali mostove ali mostičke, gradili mlinščice in večje ali manjše jezove.
Odmaknjene soteske so bile v času turških vpadov tudi začasna pribežališča za ženske, otroke in starejše prebivalce. V skrite globeli so skrili tudi živino in pridelek, da bi jih obvarovali pred turškimi zavojevalci. Danes so mnoge soteske postale popularne turistične destinacije, privlačne tako za nedeljske izlete kot tudi za bolj zahtevne pustolovske ali adrenalinske obiske, kot so npr. soteskanje (kanjoning), rafting ali hidrospeed. Kar nekaj sotesk je urejenih, dostopnih in ponujajo prijetne sprehode, primerne tudi za mlajše otroke. Nekatere zahtevajo večjo previdnost zaradi strmih, kamnitih ali ozkih stez, obstajajo pa tudi težje prehodne soteske, primerne le za izurjene in izkušene pohodnike, saj potekajo prek jeklenic, stopnic, mostičkov in klinov v skalovju.
Ker je Slovenija večinoma gričevnat, hribovit in gorski svet, je pri nas tudi neizmerno veliko globeli, grap ali dolin, kjer čez številne brzice ali slapove začenjajo svojo pot tudi mnoge reke in potoki. Soteske so večinoma hudourniške, ozke, bučeče, nekoliko temačne in skrivnostne. Gradila in oblikovala so jih tisočletja ali celo milijoni let tektonskih premikov, potresov, vulkanov, rečnih in ledeniških erozij, taljenja snega in ledu, preperevanja in raztapljanja kamnin, vremenskih sprememb in še mnogih drugih dejavnikov. Čeprav so si v mnogočem podobne, je vsaka soteska zelo samosvoja, ponaša se z izvirno podobo in celo lastnim značajem. Ta je odvisen od številnih dejavnikov, geografske lege, hidrografskih značilnosti reke ali potoka, podnebnih sprememb in geološke sestave globeli. Kamnita ali ilovnata tla, konglomerat ali apnenec, nanosi proda ali lehnjakovi pragovi, pa tudi biološki vzroki, na primer drevesni sestoji in njihove korenine; vse to vpliva na podobo sotesk, kot jih vidimo danes.
Soteske, grape, doline in kanjoni, ki jih obiskujemo, so naravni biseri Slovenije, zato je zelo pomembno, da poskrbimo, da taki ostanejo tudi za prihodnje rodove. Ta posebna območja pomenijo tudi življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki so prilagojene na posebne razmere, kot so mikroklima, vlažnost, svetloba in vrsta prsti. Ohranjanje teh okolij zagotavlja preživetje raznovrstnih, tudi redkih in ogroženih vrst ter tako prispeva k biotski pestrosti. Poleg tega imajo ti habitati pomembne ekološke, kulturne in gospodarske vrednote, vključno z vodotoki, ki zagotavljajo pitno vodo za bližnja naselja. Mnoga od teh območij so zaščitena kot naravni spomeniki, krajinski parki ali rezervati, kjer je strogo prepovedano odmetavanje smeti ali uničevanje naravnih posebnosti.
Pekel
Na večernem sprehodu po Ljubljani sem sredi vročega poletja srečal prijatelja in z njim na kratko pokramljal. Zanimalo me je, kako je preživel dan. »Ah,« je dejal, »zaželel sem si malce miru, pa sem skočil do Pekla. Bilo je prav osvežilno, celo nekoliko hladno. In nobene gneče, le šum žuboreče vode.« Seveda sem vedel, o čem pripoveduje. Vsekakor ni obiskal tistega slavnega, svetopisemskega onostranstva, polnega peklenščkov, večnega ognja in trpečih duš. Podal se je le do soteske blizu Borovnice, naselja na obrobju Ljubljanskega barja.
Čeprav razmeroma kratka je ozka struga potoka Borovniščica v nekaj desetletjih precej zaslovela po številnih brzicah, slikovitih slapovih in skalnatih strmicah. Na Slovenskem je kar nekaj ozkih, odmaknjenih globeli, strmih brezen in globokih jam, ki so jih naši predniki že pred stoletji opremili s pridevniki hudičev, vražji, zlodjev in podobno. Preprosti ljudje tistega časa so bili verni in srhljive, temačne soteske, polne grozečega in nevarnega hrumenja hudournikov med peklenskimi neurji, so bile zanje kraj, kjer zagotovo prebivajo zli duhovi in hudobci. Vanje niso prav pogosto zahajali, razen če jim je grozila velika nevarnost. Takrat so pač premagali strah in se za nekaj časa skrili v nedostopnih grapah in skalnatih zajedah. »Hudič«, ki prebiva v skrivnostnih soteskah, je bil tudi priročen izgovor, s katerim so skrbne matere odpravljale skušnjavo svojih radovednih otrok, da bi obiskovali, raziskovali ali se igrali v teh »nevarnih« krajih.
Danes je borovniški Pekel priljubljena soteska, ki jo občudujemo skozi vse leto. Da pa je v lepi, romantični globeli morda res skrito nekaj »peklenskega«, se boste prepričali, če jo obiščete kmalu po dolgotrajnem dežju. Takrat se običajno umirjen potok Borovniščica spremeni v divji, razpenjen tok, ki sabo odnaša vse, kar se mu znajde na poti.
Med prvimi, ki so pred stoletji dostopali do brzic in mogočnih slapov, so bili oglarji. V soteski so iskali in pridobivali les za postavljanje oglarskih kop, pod sotesko in nad njo je bilo tudi nekaj mlinov in žag. Na jasi pred Peklom se je ohranil Pristavski mlin, ki mu po zadnjih dveh lastnikih pravijo tudi Brancelj-Koširjev mlin. Mlini na tem in tudi širšem območju so nekoč pripadali kartuzijanskemu samostanu Bistra. Ljudsko izročilo pravi, da so nekoč v tej nedostopni in prezrti soteski mleli žito domačini, ki kartuziji niso hoteli plačati obveznih dajatev.
Soteska se ponaša z redkim kranjskim jegličem, ki zunaj gorskega sveta uspeva le na majhnem območju od Trnovskega gozda do Roba na Dolenjskem. Najdemo pa tudi številne druge rastline, bolj značilne za alpski svet, na primer dlakavi sleč, rumeno milje, dvocvetno vijolico, orlice, kranjsko buniko in druge. V soteski je mogoče videti gamse, občasno pa jo obiščejo tudi risi, volkovi, rjavi medvedi in številne lisice.
Gačnik
Soteska Gačnik je nedvomno ena najbolj skrivnostnih, divjih in osupljivih sotesk pri nas, ki je menda že v času avstro-ogrske monarhije zbujala občudovanje in strahospoštovanje. Idrijsko hribovje nima prav izrazito visokih vzpetin, saj najvišji vrhovi dosežejo komaj kakih 1100 metrov. Vendar pa ga odlikujejo visoke, zelo strme stene, ki se spuščajo v temačne globeli z bučečimi hudourniki, brzicami, zaobljenimi tolmuni oziroma koriti. Ogromno je visokih dreves, ki celo v nedostopnem skalovju najdejo primerne razpoke za svoje korenine.
Dolina potoka Gačnik je ena od sotesk, ki je najbogatejša s slapovi na Slovenskem, saj je na razdalji približno petih kilometrov na desetine večjih ali manjših slapov, med njimi pa najdemo celo tridesetmetrskega orjaka. Ponekod se kanjon izravna in Gačnik postane umirjen, prijazen potoček, potem pa spet tvori precejšnje ožine, kjer se mogočne pečine približajo le na meter ali dva. Potok izvira pod Vojskim, najvišje ležečo vasjo na Primorskem. Sprva teče po dokaj položnih travnikih, ki ponekod postanejo prava mokrišča. Z Vojskarske planote se potem strmo spusti v ozko, nepregledno grapo, kjer se po skoraj 500 metrih višinske razlike v Dolenji Trebuši izliva v Trebuščico.
Žal je soteska zaradi prepadnega terena, vlažnih skalnih previsov in vsenaokrog nametanih drevesnih vej in debel, ki jih voda nosi seboj, predvsem v osrednjem delu neprehodna. Vsaj za običajne obiskovalce, ki nimamo niti alpinističnega oziroma jamarskega znanja in izkušenj, še manj pa primerne opreme za tak podvig. Nedostopnost kanjona pa ima tudi dobro plat, njegovi tolmuni so namreč neokrnjeni in zato bogati z ribami in raki.
Soteska Gačnik je menda že v času avstro-ogrske monarhije zbujala občudovanje in strahospoštovanje.
Pokljuška soteska
V turistični ponudbi okolice Bleda že več kot sto trideset let kraljuje soteska Blejski vintgar, ki je lepoto slovenskih globeli ponesla daleč po svetu. Le nekaj kilometrov oddaljena pa se ob vznožju mogočne kraške planote znotraj Triglavskega narodnega parka sramežljivo skriva še ena naravna dragocenost teh krajev, Pokljuška soteska.
Številne slovenske soteske pogosto dolgujejo svoj nastanek močni tektoniki in gubanju površja pred desetinami milijoni let. Pokljuška soteska je, v primerjavi s temi starodavnimi kanjoni, pravi otročiček. Oblikovala se je namreč pred »komaj« deset tisoč leti, ko so v času otoplitve ob koncu zadnje ledene dobe številne ledeniške reke začele odtekati s pokljuškega ledenika. V apnenčaste sklade so zarezale globoko, skoraj dva kilometra dolgo in prek petdeset metrov globoko strugo.
Ko so se ledeniki umaknili, je stalne tekoče vode bolj ali manj zmanjkalo, zato je pot skozi sotesko speljana po suhi strugi nekdanje reke, kar je še ena njenih mnogih posebnosti. Le ob deževnih obdobjih se struga napolni z vodo in potoček dobi takrat ime Ribščica. Zato boste včasih naleteli tudi na poimenovanje soteske po tem potoku. Kadar je vode dovolj, se v spodnjem delu, v mali, stranski in slepi soteski pojavi celo skrit, več kot dvajset metrov visok slap. Potok pa običajno kmalu izgine, ponikne pod gruščem in pride na površje šele tik pred izlivom v reko Radovno.
Skozi Pokljuško sotesko so že leta 1930 uredili približno osemsto metrov turistične poti, na kateri je kar nekaj nenavadnih naravnih tvorb s prepoznavnimi imeni. Po vstopu v sotesko vas bo pot vodila ob suhi hudourniški strugi navzgor in kmalu boste obkroženi z visokimi, veličastnimi pečinami. Pri prvem razpotju je zanimiva Pokljuška luknja, ki je pravzaprav mogočna skalna votlina z udrtim stropom in tremi naravnimi okni. Legenda pravi, da naj bi se v tej votlini med svojim begom v Nemčijo skrival sam Primož Trubar. Morda je prav ta zgodba botrovala imenu naravno oblikovanega pomola v luknji, ki mu domačini pravijo Prižnica.
Nekoliko dalje boste naleteli na kamniti most, poimenovan Veliki naravni most. Skalni obok je visok več kot 24 metrov, na sredi pa je širok več kot tri metre. Malce naprej pa se nahajata morda najbolj privlačni znamenitosti soteske, Galerija kraljeviča Andreja in partizanski prehod.
Ob vznožju mogočne kraške planote znotraj Triglavskega narodnega parka se sramežljivo skriva Pokljuška soteska.
Leta 1930, ko so urejali pot skozi sotesko, so v navpični steni postavili tudi 35 metrov dolge lesene galerije. Tako so omogočili krajšo pot iz doline Radovne proti Mrzlemu studencu na Pokljuki. V tem času, torej obdobju kraljevine Jugoslavije, je na območju Pokljuke lovil divjad sam kralj Karadžordžević. Njegovi lovci in goniči so pogosto presenečeno obstali, ker je gonjena divjad iz soteske skrivnostno izginila. Našli so luknjo in ugotovili, da je soteska pravzaprav prehodna. Galerije so poimenovali po kraljevem sinu, kraljeviču Andreju, prehod v najožjem delu soteske pa je pozneje dobil ime »partizanski«.
Šunikov vodni gaj
Kak kilometer od Velikih korit na Soči se nahaja veliko prodišče, kjer odlično uspeva lapuh, zdravilna rastlina z lepimi rumenimi cvetovi. Domačini v teh krajih jo imenujejo lepenje, to ime pa se je razširilo tudi na bližnjo dolino in rečico.
Dolina Lepene, približno pet kilometrov dolga ledeniška dolina v Julijskih Alpah, je ena od manjših stranskih dolin Trente v Triglavskem narodnem parku. Pod steno Malega Lemeža je močan kraški izvir s slapom, ki kmalu postane potok, iz potoka pa rečica Lepenjica (tudi Lepenca). V pleistocenu je dolino Lepene zapolnjeval pobočni ledenik, ki je bil del velikega Soškega ledenika. Danes živi v dolini le nekaj deset prebivalcev, ki se večinoma preživljajo z govedom in drobnico, pridelujejo pa volno, mleko, skuto in odličen sir.
Skoraj natanko na pol poti med sotočjem Lepenjice in Soče ter Domom dr. Klementa Juga na koncu doline se nahaja skrit in do pred kratkim precej neznan biser teh alpskih dolin. Potok Šunik, ki priteče s planine Zagreben, kmalu postane pritok Lepenjice. Tik pred njunim sotočjem je Šunik izdolbel blizu sto metrov dolga in več kot deset metrov globoka korita z mnogo brzicami, slapovi in skočniki. Okoli teh korit je danes urejena krožna sprehajalna pot z romantičnim imenom Šunikov vodni gaj.
Dolina Lepene, približno pet kilometrov dolga ledeniška dolina v Julijskih Alpah, je ena od manjših stranskih dolin Trente.
Še pred dobrimi desetimi leti je bil to neodkriti rajski kotiček, danes pa je postal ena najpomembnejših turističnih privlačnosti v dolini Lepene.
Vodni gaj Šunik slovi po zelenih tolmunih, v katere se spuščajo manjši slapovi. Čeprav ima potok največ vode spomladi, ko se v gorah topi sneg, je skorajda lepši poleti, ko manjša količina vode postane kristalno čista in se odene v prekrasno smaragdno zeleno barvo. Ob poti boste naleteli tudi na mlinska kolesa, ostanke starega mlina in ruševine žage iz prejšnjega stoletja. Tako kot preostalo Posočje tudi dolina Lepene ni ušla dogajanju v prvi svetovni vojni, saj je blizu Šunika, pri spodnjem mostu čez Lepenjico, v teh težavnih letih potekala ena glavnih oskrbovalnih poti na fronto.
Tolminska korita
Nekatere soteske v Sloveniji, skupaj s skritimi potmi ob njih, ostajajo širši javnosti precej neznane. Kar pa zadnje desetletje ali dve ne velja za eno lepših naravnih znamenitosti Triglavskega narodnega parka, Tolminska korita. Gre pravzaprav za skupno ime za območje sotočja dveh rek, Tolminke in Zadlaščice, ki je tudi edino sotočje v kanjonu v Sloveniji. Njuni dve strugi zaznamujeta na stičišču tudi najbolj južno in najnižjo vstopno točko v Triglavski narodni park. Reki se namreč združita na »le« 180 metrih nadmorske višine.
Tolminka, levi pritok reke Soče, je sicer dolga več kot enajst kilometrov in teče skozi lepo gorsko dolino. V spodnjem delu že tisočletja počasi, a vztrajno dolbe kamnita, približno dvesto metrov dolga korita, široka nekje od pet do deset metrov ter globoka dobrih 60 metrov. Korita Zadlaščice so nekoliko krajša in ožja, dolga so približno sto metrov, široka od tri do deset metrov in globoka približno petdeset metrov. Prepoznavnost korit v zadnjih letih narašča, vendar turistične poti po soteski obstajajo že iz 50. let 20. stoletja. Takrat so jih uredili in v steno vklesali člani Turističnega društva Tolmin, ki je še danes skrbnik teh poti.
Prepoznavnost Tolminskih korit v zadnjih letih narašča, vendar turistične poti po soteski obstajajo že iz 50. let 20. stoletja. Takrat so jih uredili in v steno vklesali člani Turističnega društva Tolmin.
Skozi Tolminska korita pravzaprav vodi krožna pot, in ko se nad Zadlaščico dvignete do ceste, ki vodi iz Tolmina v Čadrg, boste odkrili še eno privlačno lokacijo, Hudičev most. Razgled z vrha tega mostu zbuja pravo strahospoštovanje do spodaj ležečih previsov. Most so zgradili leta 1907, na začetku je bil lesen, pozneje so ga Italijani zamenjali z železno konstrukcijo. V času prve svetovne vojne so čezenj korakali avstro-ogrski vojaki, preden pa je bil most postavljen, vaščanom Čadrga ni preostalo drugega, kot da so se na drugo stran podali po prepadnih stezicah ali ob reki, kjer so morali prečkati brv.
Nekoliko višje nad mostom je Zadlaška jama, imenovana tudi Dantejeva jama. Pravzaprav je to pravi jamski splet, dolg več kot kilometer, s kar nekaj dvoranami. Za obisk jame je potrebno spremstvo jamarskega vodnika in primerna pohodniška oprema. O njej že dolgo kroži zgodba, ki jo povezuje s slavnim Dantejem Alighierijem. Italijanski pesnik je bil menda v začetku 14. stoletja v Tolminu gost patriarha Pagana della Torreja. Takrat je obiskal jamo in v njej našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija.
Še ena zanimiva zgodba pa nam sporoča, da je že davno pred obiskom uglednega Danteja v jami prebivala Duga baba. Bila je hudo divja ženska z zelenimi lasmi, ostrimi črnimi nohti, strganimi oblačili in ukrivljenim nosom. Stražila je pred jamo in oprezala za obiskovalci, ki so jo morali prenašati čez reko.
Tolminska korita je skupno ime za območje sotočja dveh rek, Tolminke in Zadlaščice.
Potok Kobila
Gorenjska ima Julijske Alpe, Koroška in Štajerska si delita Pohorje, Dolenjska pa se ponaša z Gorjanci, idiličnim hribovjem, nad katerim ponosno kraljuje 1178 metrov visoki Trdinov vrh. Poleg čudovite narave slovijo Gorjanci, ki se nad Krško kotlino širijo tudi proti Hrvaški, po svojevrstni kulturni in zgodovinski dediščini. Čez te kraje so v 15. in 16. stoletju vpadali turški osvajalci, ki so našim prednikom povzročali hudo trpljenje in skrbi. Ponosni domačini se niso pustili zatirati niti domači gospodi in so se pred štiristo leti dvignili v dva velika kmečka punta.
Gorjanci pa imajo tudi pradavno bajeslovno izročilo, saj so njihovi gozdovi polni nenavadnih povesti in skrivnostnih bajk, ki jih je zbiral in opisoval Janez Trdina. Književnikove leposlovne stvaritve Bajke in povesti o Gorjancih ter Verske bajke so postavile temu pogorju in njegovim ljudem velik in trajen spomenik. Poleg starodavnih gradov in številnih cerkva, ki tej pokrajini dajejo poseben čar, se lahko Gorjanci pohvalijo z neštetimi grapami, strmimi pobočji, dolinami in mnogimi izviri.
Idilične, z gozdom poraščene doline že od prastarih časov režejo in dolbejo številni potoki, kot so Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Lačni potok, Obrh, Studena in Sušica. Doline so večinoma neprehodne; le tu in tam jih preči kaka skrita gozdna stezica. Njihove vidne značilnosti so velik strmec, številne brzice, skočniki, manjša slapišča, in kar je morda najbolj prepoznavno, precejšnja ohranjenost nedotaknjene narave.
Nedvomno je eno najlepših sotesk oziroma dolin na tem območju oblikoval potok Kobila. Leži v osrednjem delu Gorjancev, le nekaj kilometrov južno od Šentjerneja. V njej je ohranjen eden najbolje obvarovanih gozdov v Sloveniji. Večji del doline je bil razglašen za gozdni rezervat Kobila, območje pa je uvrščeno tudi v Naturo 2000.
Dolina Kobila je zaprtega tipa, dokaj ločena od preostalega sveta. Njena strma pobočja, zaznamovana s kamnitimi osamelci, se spuščajo tudi več sto metrov globoko. Ima hudourniški značaj, saj prijazni, žuboreči potok Kobila ob močnih nalivih z lahkoto prestavlja naplavine in preoblikuje strugo. Dolina varuje tudi gnezdišča številnih ptic; predvsem se je na tem območju razširil belohrbti detel. Preči jo evropska pešpot E7, po njenem vzhodnem in južnem obodu pa poteka Trdinova pot.
V eni naših najlepših sotesk, ki jo je izoblikoval potok Kobila, v osrednjem delu Gorjancev, leži eden najbolje obvarovanih gozdov v Sloveniji.
Zanimivo je tudi ime potoka oziroma doline, ki pa ne izhaja iz živalskega sveta. V ravninskem delu so namreč nekoč strugo potoka preusmerili proti Šentjerneju. Za njeno vzdrževanje so uporabljali podporne lesene noge, ki so po ljudskem pripovedovanju dale vodotoku ime Kobila.
Kar je pri dolini Kobile zagotovo najlepše, so njeni nedotaknjeni gozdovi. Že precej desetletij se vanje ne podajajo niti drvarji niti gozdarji, vsaj ne z namenom, da bi sekali mogočna drevesa ali kako drugače gospodarili z gozdnato površino. Zato so drevesa pognala, vzbrstela in se razširila kot le redkokje. Odmrla in podrta debla starodavnih dreves, ki ležijo v strugi, premakne v tem pragozdu le kakšen večji hudourniški tok.
Vendar ni bilo vedno tako. Ob potoku Kobila so se nekoč vrtela mlinska kolesa, delovale so žage, na bregu nad današnjo strugo potoka je stala kovačnica, imeli so celo parilnico lesa. Vse to je omogočalo zaslužek vaščanom Gorenjega Vrhpolja in okoliških vasi. Zaradi hudourniškega toka so na potoku Kobila na koncu doline zgradili dve umetni zajezitvi, ki sta pomagali zadrževati vodo ob velikih nalivih. Ker je soteska zelo ozka, se gozdarji vanjo vse do konca prve svetovne vojne niso podajali.
Leta 1920 so ob potoku zgradili širšo pot, postavili nekaj mostov in sekanje ter spravilo dreves se je začelo. Vendar pa je izsekavanje zaradi pomanjkanja delovne sile, gospodarske krize in druge svetovne vojne zastalo, gozdarji pa so dolino po letu 1960 izvzeli iz svojih načrtov ter dokončno pustili pri miru. Potok je razril pot, leta so podrla žago in mline in v dolino se je vrnil mir.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
