Buda s severa

Severno rusko velemesto, moj rojstni kraj, bi vam zato rad predstavil nekoliko drugače – kot mesto, ki ni le dve uri leta oddaljeno od evropskih prestolnic, ampak deluje, kot bi bilo visoko v gorah Tibeta. Drugačnost Peterburga zame uteleša najsevernejši budistični tempelj na svetu, ki je tudi ena od njegovih najbolj presenetljivih zgradb.

Ruski carji so ob koncu 19. stoletja resno razmišljali o vzpostavitvi protektorata nad Tibetom; poleg tega se je v Peterburgu takrat začela oblikovati skupnost budistov, ki so jo sestavljali povolški Kalmiki ter Burjati, ki so živeli v imperiju in še zdaj živijo v Ruski federaciji. Za budizem se je začela zanimati tudi aristokracija, k čemur je pripomogel leta 1909 sprejeti zakon, ki je dovoljeval menjavo vere. Prav takrat je bil ustanovljen tudi peterburški tempelj, poimenovan po burjatski besedi »dasan«, kar pomeni samostan.

Polno ime samostana je Dacan Gunzečojnej, kar izvira iz tibetanskega izraza »vir svetih naukov Vseusmiljenega gospodarja modrecev«. Kdo in zakaj je tempelj tako poimenoval, ni znano, vsekakor pa takega imena ne najdemo nikjer v Aziji. Graditi ga je začel burjatski lama Agvan Lobsan Doržijev: leta 1900 je v ta namen v severnem delu mesta pridobil približno tri tisoč kvadratnih metrov zemljišča. Gradnja je zahtevala ogromna sredstva in je bila končana le dve leti pred razpadom ruskega imperija, že med prvo svetovno vojno. 

Višje, bolj sveto

Dacan je impresivna štirinadstropna zgradba iz klesanega sivovijoličnega granita. Polirani portik je okrašen s pozlačenimi vzorci in budističnimi simboli, na pročelju pa je poleg svetih napisov v več orientalskih jezikih mogoče videti tudi kolo zakona (dharmačakra), prekrito z zlatimi lističi, ter dva jelena, ki sta bila po legendi prva poslušalca Budove pridige. 

Pred samostanom je park, obdan z ograjo, ob njej pa so molitvena kolesa. Mongoli in Burjati jih imenujejo »hurde«, videti pa so kot rdeči valji z zlatimi črkami tibetanske abecede landža, znotraj katerih so spisi z mantrami. Mimoidoči vrtijo hurde, da opravijo molitev, ki napolni prostor s škripajočim zvokom. 

Drevesa v parku okoli dacana so prekrita s trakovi, ki jih ljudje tja privezujejo, da bi se jim izpolnile želje. Tukaj se zdi, da je vse iz drugih svetov, in ko se znajdete v stavbi, ki ni evropska niti azijska, se ta paradoksalen vtis le še okrepi.

Nasproti vhoda visi velika podoba belega slona in nekaterih drugih mitoloških bitij, ki jim sledijo težka vrata molitvene dvorane. Njena tla so prekrita s preprogo-mandalo, ki skriva marmorno intarzijo svastike. V osrednjem delu oltarja je pozlačena figura Bude, ob straneh pa visijo okraski iz blaga. V nišah vzdolž glavne dvorane so verski kipi, nekateri od njih so bili pred sto leti prineseni iz Tajske kot darilo »belemu carju« – Nikolaju II.

Dvorano si lahko ogledate z visoke galerije v drugem nadstropju. Tik pod streho so celice lam-učiteljev, ki služijo v dacanu. V Aziji velja za najboljšo in najbolj sveto tista soba, ki je višje od tal, zato postavitev peterburškega dacana, kjer je molilnica pod službenimi prostori, razkriva, da je gradnjo dokončal Evropejec. To je bil arhitekt in inženir Gabriel Baranovski. Vendar pa je na samem vrhu dacana, v njegovem stolpu, majhna »prazna soba« brez oken, kamor se lame včasih umaknejo na večdnevno meditacijo.

Sinteza Azije in ruske srebrne dobe

V dacanu skoraj vsak dan potekajo srečanja, ki se imenujejo huralami. Več ljudi poje sveta besedila, njihovi glasovi so grobi in namerno neusklajeni, vendar ustvarjajo potrebno ozadje za petje starejšega duhovnika. Njegov glas je glasnejši, zveni samozavestno in pravilno. Ritmično trkanje bobnov in medeninastih činel sil-niang je očarljivo; nenadoma se zasliši grmenje pihalnega instrumenta – velike bele školjke dunkar. To je klic za začetek molitve, nato pa dogajanje za trenutek zamre, a se kmalu spet zasliši dolgočasno mrmranje in zadiši po tlečih borovih iglicah. Burjati prižigajo kadilo iz mešanice macesnovega lubja, brina, muškatnega oreščka, timijana in drugih začimb, ki jih je težko prepoznati.

Meditativno izkušnjo huralamija sem zadnjikrat doživel na ponovoletni dan in me je še precej mačkastega nemudoma zazibala v globok spanec. Nisem bil edini, saj se je v mojem rojstnem »Pitru« med tamkajšnjimi hipsterji v zadnjih letih razpasla prava moda, v skladu s katero so si po celonočnih zabavah krajši počitek privoščili kar v tamkajšnjem dacanu. 

Zunaj templja čaka nepregledno zimsko nebo, na katerem se  nenadoma pojavi svetla zvezda, ki takoj ugasne za oblaki, kar spominja na zgodbo Devet milijard božjih imen Arthurja Clarka. Tempelj stoji ob reki Bolšaja Nevka, nasproti pa se zibljejo črne lipe ogromnega parka, komaj pokritega s snegom. Jeseni se ob jasnem vremenu iz parka vije rahel dim iz gomil odpadlega listja, ki so ga zažgali čistilci. Gre za del mesta, ki  je precej neobljuden, zato tukaj redko koga srečate, samo hladen veter iz Finskega zaliva igra Budova imena na grmečih bobnih.

Sporočilo v steklenici

Še nekaj besed o geografiji: Sankt Peterburg, največje severno mesto na svetu, stoji blizu 30. poldnevnika vzhodne dolžine, ki se imenuje tudi pulkovski meridian. Do sredine 19. stoletja je ta poldnevnik veljal za začetnega v ruskem imperiju, in če bi hodili strogo proti jugu, bi prišli do Carigrada in Aleksandrije ter piramid v Gizi. Iz roda v rod je cesarstvo v svoji prestolnici koncentriralo simbole svete moči, njegovi pesniki pa so Sankt Peterburg opevali kot Severno Palmiro, kar je v njihovem maternem jeziku zvenelo kot »pol sveta«.

Naš sprehod od dacana nadaljujemo do središča mesta. Ko prečkate otok Elagin, pristanete na Vasiljevskem otoku: tam na nabrežju Neve prekriti s snegom stojita granitni sfingi, ki sta bili ustvarjeni pod faraonom Amenhotepom III. in pripeljani v Peterburg po ukazu carja Nikolaja I. Njun starodavni granit je popolnoma enake barve kot kamnito Univerzitetno nabrežje, kjer sta dve fakulteti, filološka in orientalska, obe v starodavni palači Petra II. Gre za carja, ki ni nikoli živel v svoji palači in vladal, saj je umrl pri rosnih 14 letih. V bledo zeleni stavbi se že več kot stoletje skrivajo labirinti ozkih hodnikov in stopnišč ter hladne univerzitetne učilnice. 

Ko sem se nekega zimskega jutra sprehajal po granitnem nabrežju Neve, sem v vodi opazil steklenico. Pobral sem jo, v njej pa je bilo shranjeno pismo v korejščini in majhna svastika. Domnevam, da so steklenico v pričakovanju novega leta odvrgli gostujoči korejski študentje za srečo. Najbolj evropsko mesto Rusije je polno vzhoda.

Olimp modrosti 

Moj učitelj sanskrta je bil profesor Vladimir Erman. Bil je sin inženirja gozdarstva, ki je bil zaprt v gulagu, otroštvo je preživljal med vojno. Ko je bil star 13 let, je moral skrbeti za kravo. Če bi jo ukradli ali bi poginila, bi umrl on in ljudje, s katerimi je živel. V sanskrtu je videl avtoriteto in večkrat prepisal svoj prevod Bhagavadgite v ruščino. Erman je poučeval do visoke starosti, zadnjih deset let svojega življenja pa je bil priklenjen na posteljo.

Po diplomi sem na fakulteti za orientalistiko vodil seminar sanskrta, in to ni bila lahka naloga. Obiskovala ga je skupinica tibetologov mongolistov: tri dekleta. Študentke so bile prepričane, da se »morajo samo spomniti sanskrta«, češ da ga »znajo še iz prejšnjih življenj«. Že na prvi uri so mi zaupale, da na fakulteto prihajajo z avtobusom, ki pogosto zamuja, in da je včasih obstajala direktna avtobusna linija iz Londona v Kalkuto, ki je trajala skoraj dva meseca, ter da je imel avtobus postanek na Dunaju, v Istanbulu, Teheranu, Kabulu, New Delhiju in tako naprej. Dobri učenci znajo preusmeriti pozornost svojih učiteljev. Na seminar so vedno prišle istočasno, z zamudo in nagajivim smehom, ko je do konca predavanja ostalo le še za eno cigareto časa.

Sanskrt smo študirali v sobici na podstrešju filološkega oddelka, v delu stavbe, ki smo mu rekli Olimp. Tudi pri nas je tako kot na vzhodu veljalo, da višje ko ste od tal, pomembnejša je soba. Okoli mojih študentk se je širil vonj po palčkah iz sandalovine in drugih dišavah in nekako sem bil prepričan, da obiskujejo Dacan Gunzečojnej. Fantu ene od mojih študentk – dekleta s kratko pristriženimi lasmi in nežno rožnatimi, rahlo debelimi ustnicami – je bilo ime Woland, njen vzdevek pa je bil Margarita. Woland je čakal svojo Margarito na dvorišču in iz papirnate skodelice pil kavo s smetano.

Govoril je kljubovalno, skorajda posmehljivo in v nemščini povedal, da sestavlja slovar ainujščine, ogroženega jezika avtohtonih Japoncev. Njegov agresivni, temno nasmejani in paradoksalno inteligentni obraz je bil prekrit s številnimi brazdami. Wolandova prijateljica je poleg sanskrta študirala še mongolščino in staro mongolščino, tibetanščino in kitajščino, kasneje pa je odšla v Mongolijo z vlakom, ki je vozil cel teden.

V iskanju Šambale

Peterburški dacan ima ozka in visoka okna, na njih pa modernistične vitraže, narejene po risbah ruskega umetnika, filozofa in pesnika Nikolaja Roericha. Napisi v sanskrtu, kitajščini in mongolščini so sinteza zlate Azije in srebrne dobe ruske poezije. Tukaj je prevod enega od napisov nad oltarjem: »Naj bo dan vesel in dober, naj bo noč srečna in dobra. Poldan bo vesel in dober, dan in noč bosta vedno vesela in dobra.«

Nekega dne, ne tako dolgo nazaj, je v mesto prišel slavni tibetanski učitelj, ki so mu ponudili prenočišče v dacanu. Zjutraj so ga vprašali, ali je dobro spal. Odgovoril je, da ni mogel zatisniti očesa. »Vas je morda zmotil ptičji krik?« so ga vprašali. »Ne,« je odgovoril Rinpoče, »preveč neizkušenih duš je tukaj. One so tiste, ki kričijo.«

Prebral sem, da so se, preden je bil dacan leta 1991 vrnjen budistom, v njem dogajale absurdne stvari. Dvonadstropno molilnico so nekaj časa uporabljali kot anatomsko gledališče, kjer so secirali slona iz mestnega živalskega vrta. Nato se je tam naselila sovjetska tajna služba KGB, ki je granitni tempelj spremenila v radijsko interferenčno postajo, da je s svojim hrupom preglasila zahodne »glasove«, ki so prihajali v Leningrad.

Mimogrede, dokler menihi, ki so ostali v Leningradu, v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja niso izginili v stalinističnih represijah, je v dacanu z odobritvijo Stalinove tajne službe NKVD par let delovala mongolsko-tibetanska odprava – diplomatsko predstavništvo nepriznane države Tibet. Sovjetska Rusija je takrat dalajlami ponudila posojila za nakup orožja in celo pomoč pri zaščiti Tibeta pred Kitajsko. 

V tistih letih je Nikolaj Roerich, ki je emigriral iz Rusije, odšel na  dolgo ekspedicijo v Azijo. Iskal je Šambalo, legendarno mesto modrecev, kjer je želel ustanoviti novo državo, da bi izpolnil starodavne prerokbe, ki jih je zbiral vse svoje življenje. Njegova pot je potekala skozi Kašmir, Sikim, Ladak, Tibet, Mongolijo in Sibirijo. Deset let kasneje, v poznih 30. letih, so svojo ekspedicijo v Tibet poslali nacisti, spet je bilo aktualno odkrivanje Šambale in starodavnih prerokb.

Roerich je bil predan aktivist za ohranjanje umetnosti in arhitekture v času vojne, ki si je prislužil več nominacij za Nobelovo nagrado za mir. Rojeni Peterburžan je umrl leta 1947 v indijskem Malem Tibetu, kjer je tudi pokopan. Svetu je podaril čudovite slike in knjigo z naslovom Šambala. »Lama, povej mi o Šambali!« Lama nas preučuje s svojim prodornim pogledom. Nato je rekel: »Velika Šambala je daleč onstran oceana. To je mogočna nebeška oblast. To nima nobene zveze z našo zemljo. Kako in zakaj vas zemeljske ljudi to zanima? Le ponekod, na skrajnem severu, lahko razločiš sijoče žarke Šambale.«

Neprespane in čudovite bele noči 

Nekega dne sem se vrnil v Piter. Bil je čas belih noči, neprespanih in čudovitih. Od konca maja se sonce le za nekaj ur skrije za obzorje in mesto se potopi v somrak. Bela noč, ulice prazne in mokre od dežja, hodim po dvoriščih Dvorne kapele, po najkrajši poti od Nevskega prospekta do Dvornega trga, nato pa med Ermitažem in Ermitažnim teatrom ob Zimskem kanalu. Nad Petropavlovsko trdnjavo se odpre nebo, uokvirjeno z lokom, ki povezuje cesarsko palačo in gledališče. Univerza ni vidna, je pa zelo blizu, na nasprotnem bregu reke Neve.

Če pridete v Sankt Peterburg poleti, ne smete pozabiti, da se ponoči dvigujejo mostovi čez reko Nevo, mesto pa se spremeni v več otokov. Še posebej v času belih noči je zato sprehajanje po nočnem Pitru pravi užitek. Toda če je vaš hotel na drugi strani Neve in so mostovi že dvignjeni,  boste morali počakati do jutra ali pa za veliko denarja naročiti barko.

Nebo je bilo škrlatno; na vzhodu, daleč onstran Trojiškega mostu so se prikazale lilasto sive kače oblakov. Sredi te čarobnosti je naslonjen na granitno nabrežje stal zaljubljen par. Od daleč se mi je zazdelo, da se prepirata. Zakaj jočeta? Dekle se je premaknilo kot ptica, njen spremljevalec pa je naredil ležerno miren obraz in me vprašujoče pogledal. »Oprostite,« sem rekel. »Žalostno je videti, da se ljudje razhajajo.« 

»Oh, to ste vi!« je vzkliknil moški in me pogledal. V tistem trenutku sem prepoznal Wolanda, nato pa tudi svojo nekdanjo študentko, dekle z globokim notranjim uvidom. Izmenjala sva si nekaj fraz in med drugim sem izvedel, da je postala skrbnica rokopisov v enem od tamkajšnjih znanstvenih inštitutov, kjer dešifrira budistične zapise na brezovem lubju in se s prsti sprehaja po starodavnih seznamih knjig, ki jih ni mogoče najti nikjer. V enem od svojih člankov je menda celo razvozlala besedilo, ki ji ga ni uspelo prevesti, pri tem pa se  je sklicevala na redko knjigo, ki zagotovo vsebuje prevod. Čuvati znanstvene skrivnosti je zelo peterburška profesija! 

»Imate morda kaj pijače?« me je vprašalo dekle, kar v Peterburgu ni nič nenavadnega, saj ljudje v belih nočeh nemirno tavajo po ulicah s pijačo v rokah ali žepu ob takšnih in drugačnih urah. Nočna svetloba slabo vpliva na spanec. 

»Prav bi mi prišel požirek.« »Imam,« odgovarjam, »ampak daleč stran, z menoj bosta morala v tujino.« Povabila sta me raje k sebi domov. Povzpeli smo se na podstrešje hiše globoko na dvorišču med Zimsko palačo in reko Mojko. Lesena podstrešna tla so bila prekrita s preprogami, stanovanje pa je delovalo na pol prazno. Usedli smo se in Woland nam je natočil viski, kupljen pri žalostnem Uzbeku čez cesto.  

Ko se odpirajo mostovi

»Zdaj pa mi vendarle zaupajta, kaj se vama je zgodilo, da sta tako jokala?« Dekle mi je ponudilo odgovor brez odgovora: »Poznava vas že dolgo. Toda vedeti morate, da običajno ne komunicirava z nikomer. V tem življenju nikogar ne potrebujeva. Drugačna sva od vas, saj sva svobodna v vsem, kar počneva. Ne potrebujeva veliko, samo da sva skupaj in nič drugega.«

»Čudno, ampak zakaj sta tako grenko jokala?« sem vrtal naprej. »Tudi vi torej potrebujete odgovore na vse!« je postala rahlo nejevoljna. »Ker se nama je pred leti na ta dan zgodilo nekaj groznega,« je nadaljevala. »Tisto noč sva se kot običajno odpravila na sprehod po mestu. Kmalu po polnoči je Woland prečkal bogato razsvetljeni most sv. Trojice, da bi posnel nekaj fotografij, sama pa sem ostala na tej strani. Most se je odprl, zavpila sem, a me ni slišal.«

»In še kar jočeš zaradi tega?« – »Vi pa res nič ne razumete!« je odgovorila, ne da bi me pogledala. Njen glas se je spremenil v ritmično in nežno mrmranje, kot bi se obračala k božanstvu: »Vedno sva skupaj, nočeva se ločiti, nikogar ne potrebujeva – skupaj sva za vedno, v vseh preteklih in prihodnjih življenjih. Samo midva od vseh ljudi.«  Njen ljubimec je sedel naravnost in nepremično. V somraku bele noči je bil videti kot zlati vzornik iz Dacana Gunzečojnej.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >