Izbrali smo tri najbolj zanimiva vprašanja o Luni.
Zakaj vidimo Luno tudi podnevi?
Luna v vesolju ne miruje, temveč se giblje okoli Zemlje in za en obhod potrebuje približno mesec dni. Njenega gibanja okoli nas pa ne moremo kar tako opaziti, recimo, da bi opazovali Luno nekaj minut, saj potuje počasi. Poleg tega se v njeno lastno gibanje primeša še vrtenje Zemlje, ki pa je bolj očitno. Zaradi vrtenja našega planeta vzhajajo Sonce, Luna in zvezde, potujejo po nebu in zahajajo.
Ena od najbolj očitnih posledic kroženja Lune okoli Zemlje so njene mene. V mesecu se spreminja osvetljenost Lunine ploskvice, ki jo vidimo na nebu. Luna je najprej vidna kot tenek svetel srp, nato se »debeli«, dokler ni vidna kot svetel krogec, čemur pravimo polna luna ali ščip. Po ščipu se spet »tanjša«, dokler povsem ne izgine, in temu pravimo mlaj.
Z enostavnim poskusom lahko ugotovimo, zakaj Luno včasih vidimo ponoči, včasih pa podnevi. Na sredo sobe postavimo luč, ki predstavlja Sonce, nekoliko stran pa stol, ki predstavlja Zemljo. Na palico pritrdimo stiroporno ali papirnato kroglo, ki predstavlja Luno. Najprej se na stol usedemo s hrbtom proti luči in držimo palico z »Luno« stran od sebe. Luč osvetljuje naš hrbet in tam je na naši namišljeni Zemlji dan. Obraz je neosvetljen in to pomeni, da predstavlja nočno stran Zemlje. Luna je osvetljena in jo lahko vidimo. To pomeni, da Luno vidimo ponoči, ko je na nasprotni strani Zemlje kot Sonce. Nato se presedemo, da gledamo v luč. To pomeni, da je za nas dan. Luno na palici premikamo pred seboj, kot bi krožila okoli nas. Luno vidimo kot takrat, ko je na pravi Zemlji dan. To pomeni, da je Luna podnevi vidna, ko se pri svojem gibanju okoli Zemlje premakne med nas in Sonce.
Zakaj je polna luna nad obzorjem tako velika?
Ko polna luna vzhaja, je res videti zelo velika, mnogo večja kot takrat, ko je visoko na nebu. Kako je to mogoče? Izkaže se, da je ta »velika Luna« le optična prevara, ki jo pričarajo naši možgani. Gotovo ste že videli primere optičnih prevar, ko se nam enako veliki predmeti zdijo mnogo večji, kot so v resnici. Tudi sami lahko naredite tak trik. Na papir na nekoliko večji razdalji eno nad drugo narišete dve enako dolgi črti. Potem na obeh straneh črt narišete še dve dolgi črti, ki sta pri spodnji črti bolj narazen kot pri zgornji. Nenadoma se vam zazdi, da je zgornja črta daljša od spodnje, čeprav ste ju narisali enako dolgi.
Podobno igrico se grejo naši možgani pri opazovanju Lune nad obzorjem. To utvaro se da prelisičiti tako, da zamižite na eno oko. Z enim očesom se vam Luna ne bo zdela več tako velika kot pri gledanju z obema očesoma.
Zakaj je polna luna včasih rdeča?
Luna se nam pogosto zdi različnih barv. V resnici pa je to temno siva krogla s še temnejšimi madeži, ki jim pravimo morja, čeprav tam ni vode. Vse druge barve pričara ozračje. Tako kot je zahajajoče Sonce videti oranžno ali celo rdeče, tako je tudi Luna, ko je nizko nad obzorjem, obarvana rumeno, oranžno ali rdeče. Zrak namreč svetlobi Lune odvzame modro barvo in nižje ko je Luna na nebu, manj modrine je v njeni svetlobi. Kar ostane, so oranžno rdeči odtenki. Včasih pa postane Luna rdeča zaradi mrka. To se zgodi dvakrat na leto, ko pride Luna na svoji poti okoli nas v Zemljino senco.
Članek je bil objavljen v reviji Moj planet
Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >
