Njegova dolga zgodba se je pisala že v prazgodovini, najmanj od pozne bronaste dobe naprej.
»Kako je mogoče, da si rojen pod nekim hribom, živiš tam vse življenje, pa se nikoli ne odpraviš na vrh?« sem se nekoč čudila domačinu na Lošinju, ki še nikoli ni bil na Osorščici. Midva s Tomažem sva jo seveda osvojila že ob prvem obisku tega kvarnerskega otoka. »Samo Slovenci hodite gor,« se je pošalil najin gostitelj – a verjetno je bilo v njegovi izjavi tudi precej resnice.
Ko je žledolom pred 11 leti razgalil Sovič, 677 metrov visok mestni hrib(ček) nad Postojno, sem ga, priznam, verjetno prvič zares opazila, čeprav ima izrazito izpostavljeno, strateško lego in čeprav sva oba s Tomažem rojena dobesedno ob njegovem vznožju. Ampak samo rojena, nikoli nisva bila »torbarja« ali »furmana«, kot še danes lahko kdo poimenuje Postojnčane … morda nama to prinese odpustek.
Strma vzpetina, bogato poraščena z gozdom, ni pritegnila moje pozornosti vse do nekega decembra, ko je bila njena apokaliptična podoba skoraj golih pobočij in skrivnostnih razvalin na razgaljenem vrhu deležna praznične okrasitve. Silhueta nad mestom je izzvala mojo radovednost, a minilo je še nekaj let, da sem se med nenačrtovanim obiskom Postojne odpravila proti vrhu. Nisem ga dosegla, saj so me iz veterinarske bolnišnice prej poklicali, naj se vrnem. Vzpon na Sovič je bil namreč takrat moj način čakanja – napovedali so uro in pol do dve – in spopadanja s stresno situacijo.
Pogled z razvalin nekoč enega najmogočnejših gradov v deželi je segel precej v daljavo. Neposredno pod nami se je razprostiralo mesto, za njim ravnica reke Pivke, v daljavi še vrhovi Nanosa, Suhega vrha, Debelega vrha in Hrušice.
Današnja podoba hriba, na katerem so ostanki gradu Postojna oziroma Adelsberga, vojaški objekti in lepo urejene razgledne točke, je povsem drugačna. Urejena. Drevesa so si opomogla. Na vrh vodijo številne prepletajoče se poti: grajska, Borojevićeva, trim steza, naravoslovna, zgodovinska, rekreacijska … pa verjetno bi se našla še katera brez imena. »Naša« je bila kombinacija vseh. Če se iz središča Postojne odpravite po ozkih ulicah navzgor skozi njen najstarejši del Majlont, se boste slej ko prej znašli na izhodišču. Ne morete se izgubiti.
Po kom je dobil ime?
A preden gremo, si ne morem kaj, da ne bi zastrigla z ušesi ob nenavadnem, nemško zvenečem imenu zaselka, prislonjenega ob pobočje Soviča. Našla sem dve različici razlage toponima Majlont. Prva pravi, da je zaselek dobil nemško ime po Milánu (nem. Mailand), od koder naj bi prihajali delavci, ki so sredi 19. stoletja sodelovali pri gradnji železnice. Druga razlaga, prav tako povezana z (nemško govorečimi) delavci, pa pravi, da naj bi ti tako poimenovali predel, v katerem so prenočevali – mein Land.
Kakorkoli že, skozi Majlont smo si utrli mein oziroma unser Weg na Sovič. Najprej se nam je ponudila udobna, široka, nekoliko bolj obljudena sončna steza, ki vzdolžno preči južno pobočje in ob kateri je še slutiti nekdanji lipov drevored. Prav ta steza je bila priljubljeno sprehajališče poveljnika avstro-ogrske armade Svetozarja Borojevića, ki je bil med prvo svetovno vojno nastanjen v Postojni, enem glavnih vojaških ciljev italijanske vojske. Za obrambo pred njenimi letali je bil na vrhu Soviča postavljen top protizračne obrambe, stalno stražo je imel tudi vodni zbiralnik, ob vznožju pa so ruski vojni ujetniki v živo skalo izkopali stometrski rov – zaklonišče za civilno prebivalstvo.
Rimska cesta
Pestro dogajanje z začetka 20. stoletja ni bilo novost na tem območju. Dolga zgodba Soviča se je pisala že v prazgodovini, najmanj od pozne bronaste dobe naprej, ko je s svojimi strmimi pobočji pomenil varno lokacijo za bivanje in prebivalcem naselbine obenem omogočal nadzor prometnih poti prek Postojnskih vrat vse do prelaza Razdrto (Ocra). Tukajšnji promet se je še okrepil v času rimskega imperija, ko je bila čez Razdrto proti Vrhniki (Nauportusu) zgrajena rimska cesta (sredina prvega stoletja pred našim štetjem). Njen pomen se je slabih sto let pozneje zmanjšal z uveljavitvijo nove, krajše cestne povezave med Oglejem in Emono čez Hrušico (Ad Pirum).
Po rahlem vzponu se znajdemo na večjem križišču na zahodni strani, kjer bi si lahko izbrali eno od poti na vrh, a dan je še dovolj dolg, da izlet vsaj malo podaljšamo. Ne nazadnje smo, naveličani meglene sivine, prišli na sonce – in burjo. No, slednja morda ni bila ravno v načrtu, a to je pač cena za jasnino. »Plačamo«, z veseljem! Spustimo se proti Poljanam oziroma Kaculu nad vasjo Veliki Otok, katere ime je neposredno povezano s Postojnsko jamo, v katero odteka reka Pivka. Ta odtok se imenuje Veliki odtok, domačini pa so D zaradi lažje izgovorjave preprosto izpustili – in nastal je otok.
Lokalni junak, pastirček Jakob, ki je ukanil groznega zmaja iz Postojnske jame, nas je mimo otroških igral in obrambnih jarkov, pa tudi dveh novih pasjih prijateljev (in ene zelo pogumne srnice) pospremil po svoji razgibani gozdni poti do razgledišča nad vasjo, od koder pogled zajame celotno Pivško kotlino, obdano s kraškimi planotami.
Vrnitvi po krožni poti čez Poljane smo se morali odpovedati, saj bi nas, preden bi dosegli vrh Soviča, že ujela tema. Nanj smo se podali po najkrajši zahodni poti – strme so, vsaj tik pod precej zašiljenim in celo prepadnim vrhom, verjetno vse.
Stari grad Postojna, Adelsberg – Orlov hrib
Pogled z razvalin nekoč enega najmogočnejših gradov v deželi, ki se prvič omenja leta 1251, je segel še precej dlje kot kakšne pol ure prej na Kaculu: neposredno pod nami se je razprostiralo mesto, za njim ravnica reke Pivke, v daljavi še vrhovi Nanosa, Suhega vrha, Debelega vrha in Hrušice. Mio in Arvyja je sicer bolj kot panorama zanimala notranjost nič kaj estetskega betonskega bunkerja, ki ravno tako stoji na samem vrhu.
Ko smo med ostanki grajskih zidov po strmi stezi sestopali proti vzhodu, sem si vsaj približno lahko predstavljala njegovo razsežnost, če že ne oblike. Adelsberg, stari grad Postojna, so zgradili grofje Andeški, pozneje pa je bil grad oziroma celotna gospoščina v različnih rokah, od oglejskih patriarhov in Habsburžanov do grofov Celjskih, sredi 15. stoletja je postal deželnoknežja posest, dobro stoletje pozneje ga je kupil knez Janez Siegfried Eggenberg, še sto let pozneje pa knez Janez Vajkard Auersperg. Od leta 1856 je bila postojnska gospoščina v državni lasti, njen sedež pa palača, ki so jo leta 1700 zgradili na trgu.
Že 1511. je namreč stari grad poškodoval potres, dokončno pa je bil opuščen po hudem požaru v letu 1689, ko je vanj treščila strela. Takrat so tudi grajsko kapelo sv. Uršule, prvotno zgrajeno v sklopu grajskega obzidja, preselili nižje k pristavi, ki je bila tesno povezana s kobilarno Lipica in vzrejo lipicancev. Tik ob temeljih »nove« cerkvice sv. Uršule, opuščene v času jožefinskih reform (1777), na prostoru, imenovanem Pri slovenski štangi, danes plapola slovenska zastava, pod njo pa se nahaja (zgornja) razgledna ploščad.
Mračilo se je že, ko smo po strmih stopnicah sestopali do spodnjega razgledišča in še naprej do izhodišča. Luči so medtem že zarisale silhueto malega hriba, ki je ponudil precej več, kot sva pričakovala.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
