Med vsemi oblikami turizma mi je najbolj všeč literarni, zato v vsakem tujem mestu, ki ga obiščem, čim prej poiščem knjigarno. Verjamem, da v mesto, četudi je samo mestece, sodi knjigarna, v nasprotnem je zgolj navaden kraj, brezdušna vas. Knjigarna je kot kavarna, v kateri se po naključnem srečanju z znancem znajdeš tik pred kosilom: vanjo vstopiš žejen krepčilnih besed, izstopiš pa lačen kot volk, lačen branja s svežnjem novih zgodb v roki. Zato so sploh navdihujoči lokali, ki so knjigarna in kavarna v enem.
Nedavno so me v središču Biarritza v francoski Baskiji pritegnile polne police knjigarne Bookstore. Nekaj je tam v zraku, nekaj kakor v vsaki pravi knjigarni, zaradi česar bi človek hotel prebrati vse knjige tega sveta in bi mnoge še napisal. Takoj pri vhodu te pozdravijo naslovi, tako ali drugače povezani s slovitim mestom ob Biskajskem zalivu. Na koncu se med drugim odločim za Gabrielle Chanel – Un été à Biarritz (Gabrielle Chanel – Poletje v Biarritzu, založba Cairn),zgodovinsko-ljubezenski roman, ki ga je napisala domačinka iz bližnjega Pauja, pisateljica Marie-France Lecat. Čas je več kot pravi, kajti knjiga govori o slavni Coco, ki je v tem francoskem letovišču 1915. pri 32 letih odprla svojo prvo hišo z visoko modo. Sto enajst let pozneje prestižna znamka ponovno poudarja vez z Biarritzem: potem ko so v zadnjih letih odkupili prostore nekdanjega ateljeja in butika Gabrielle Chanel na ulici Gardères, so v njih nedavnega 23. aprila odprli pop up butik, pet dni pozneje pa organizirali še odmevno modno revijo. Krog je torej sklenjen, Chanel se je v Biarritz vrnil k Chanelu, čeprav je zgodba deloma še odprta: pokojni Karl Lagerfeld je sanjaril o muzeju.
Še o Coco ter njenem nosu za obleke, posel in denar
V sto letih se je spremenilo domala vse in se po svoje ni spremenilo veliko. Nazorno si je mogoče predstavljati, kako je mesto ob Atlantiku v začetku 20. stoletja pritegovalo tako domačo visoko družbo kakor evropsko aristokracijo; špansko, britansko, portugalsko, rusko, še vse druge. To je čas, ko ženske niso imele veliko možnosti, da bi bile profesionalno uspešne. Če so izvirale iz skromnejšega okolja, jim ni moglo uspeti niti v paru. Nekatere, sploh če so bile lepe, so morda računale na starejše bogate soproge, sicer pa so elite ohranjale svoj elitizem, reveži pa so naprej tolkli revščino. Socialnih dvigal, kakršna je Francija začela razvijati pozneje, po veliki vojni, skorajda ni bilo.
Znamenita Coco Chanel je bila bolj kot ne izjema, ne pravilo; in tudi njej, siroti brez družinskega ozadja, so pomagali moški. Ljubila je čednega Boya, premožnega angleškega poslovneža in igralca pola Arthurja Capela, ki ji je finančno pomagal pri odpiranju butikov na ulici Cambon v Parizu, v Deauvillu v Normandiji in zatem leta 1915 še v Biarritzu. Še prej je bila ljubica Étienna Balsana, ki jo je vpeljal v bogate kroge in ji v Parizu pomagal odpreti trgovino s klobuki … Nekonvencionalno ambiciozna in pogumna Gabrielle Chanel je torej postala izjema zaradi pravil.
Ta pravila je po večini obrnila na glavo prva svetovna vojna, ko so mladeniči morali na fronto in so bile ženske primorane opravljati moška opravila. Časi so se lomili na vseh področjih, Coco Chanel je to s pridom izkoristila pri kreiranju oblačil: v pretesnem korzetu pač ni mogoče delati. Zaradi velike vojne je bogata elita tudi zapustila letoviški Deauville v Normandiji, saj je bil preblizu frontnih linij. Bolj oddaljeni Biarritz je s svojim blagim in blagodejnim podnebjem ter sploh zaradi bližine nevtralne Španije postal novi eldorado premožnih slojev, kamor mu je sledila tudi kreativna Coco Chanel. Imela je nos za posel, v Biarritzu je bilo denarja kljub vojni veliko. Zato si je v vili Larralde lučaj od kazinoja uredila delavnice, v katerih je delalo šestdeset šivilj. V roke so dobile džersi, ki je dotlej veljal za cenen material, namenjen moškemu spodnjemu perilu, v ospredje pa je stopila estetika, zaznamovana z vojno. Prevladovali sta bež in črna barva, to ni bil čas veselih tonov.
Toda Biarritz je ostal kraj elegance in razkošja, čeprav so med vojno tjakaj prepeljali ničkoliko francoskih ranjencev, sploh takih z najhujšimi ranami. Domala vse luksuzne hotele v mestu so, kakor v svojem romanu piše Marie-France Lecat, spremenili v bolnišnice. V igralnici Bellevue je deloval Rdeči križ, v znamenitem Grand Hôtelu so uredili kirurški center, v katerem je bilo menda dovolj prostora za sedemsto bolnikov. Edini hotel, ki ga tedanji župan ni prepustil vojski, je bil sloviti Hôtel du Palais – nekdanja vila Eugénie, poimenovana po francoski cesarici Evgeniji –, kjer se je še naprej jedlo in pilo, smejalo in plesalo tango in koder so se srečevali politiki in diplomati, najsi zavezniški najsi nevtralni. Vse bolj samozavestna Gabrielle Chanel se je znala poslovno obrniti in vrteti tudi med evropsko aristokracijo, ki se je prav tako še vedno zbirala v Biarritzu. Po oktobrski revoluciji leta 1917 se je srečevala z ruskimi emigranti, med drugim z velikim knezom Dmitrijem Pavlovičem Romanovom, ruskim aristokratom in nekdanjim častnikom carske garde, s katerim je imela romanco. Pozneje je stkala vezi s skladateljem Igorjem Stravinskim, portret njunega kratkotrajnega, a strastnega razmerja pa je v filmu Coco Chanel in Igor Stravinski, ki je bil leta 2009 posnet po romanu Chrisa Greenhalgha, orisal režiser Jan Kounen.
Hôtel du Palais je zaslovel kot eden izmed najprestižnejših hotelskih palač na francoski atlantski obali.
Usodna estetika cesarice Evgenije
Biarritz je bil usoden za Coco Chanel, ki se je prav tam iz spretne modistke prelevila v gospo modno oblikovalko: prestopila je v svet, v katerem so bile doma njene premožne stranke. Toda za Biarritz, ki je bil še sredi 19. stoletja precej skromno ribiško naselje, je bila mnogo desetletij prej ključna sama francoska cesarica Evgenija. Prelomnega leta 1854 se je Eugénie de Montijo, španska žena Napoleona III., zaljubila v divjo lepoto baskovske obale, potem pa prepričala moža, da ji je že leto pozneje postavil poletno rezidenco: vilo Evgenijo, današnji Hôtel du Palais. Tako se je Biarritz za zmeraj spremenil v sijoče letovišče evropske aristokracije, kajti cesarskemu paru so brž sledili vladarji in bogataši z vseh koncev stare celine; britanska kraljica Viktorija je Biarritz obiskala leta 1889, ko je bivala v vili Rochefoucauld.
V duhu belle époque, a v vseh mogočih slogih, so kakor gobe po dežju zrasli veličastni dvorci, vile in rezidence, tudi igralnica Casino Bellevue, že leta 1888 so odprli golfišče. Biarritz je postal sinonim za denar in s tem za vpliv, za eleganco in razkošje ter s tem za svobodo. A predvsem naj bi simboliziral skrb za zdravje: bučanje valov morja in meglice, ki se dvigajo z morja, naj bi bili blagodejni za telo in dušo. Zato se je nekoč na tamkajšnjo obalo odpravil jetični Čehov, potem pa se pritoževal nad množico Rusov. In zato se je kot otrok po tamkajšnjih plažah sprehajal Nabokov ter se sladkal s pistacijevim sladoledom.
A nič ni večno, vsaka zabava se prej ali slej konča, vsaj začasno prekine. Po padcu drugega francoskega imperija leta 1870 je cesarski par končal v emigraciji v Veliki Britaniji, njuno znamenito poletno rezidenco v Biarritzu pa so besne množice poskušale uničiti, naposled so jo le nekoliko razdejale. Tudi lokalne oblasti so poskrbele za svojo čistko in so znamenito cesaričino plažo banalno preimenovale v Veliko plažo. Cesarica Eugénie de Montijo, ki je slovela po afiniteti do notranjega opremljanja in po neskončnih sprehodih ob obali, je kmalu ovdovela in nato leta 1881 prodala imetje Banque de l’Union Parisienne. Vila Evgenija – v kateri je preživela vsak september in sprejemala goste, med katerimi so bili tudi prijatelj Prosper Mérimée, belgijski kralj Leopold I., monaški princ, avstrijski ambasador Richard von Metternich … – je tako postala kazino in hotel Palais Biarritz, v katerem je dve poletji plesala celo avstrijska cesarica Elizabeta, tako imenovana Sisi.
Leta 1903 je v stavbi uničujoče zagorelo, a so jo obnovili in precej razširili: kot Hôtel du Palais, kakor se imenuje odtlej, je zaslovela kot ena izmed najprestižnejših hotelskih palač na francoski atlantski obali. Velja povedati še to, da je bil pozneje med njenimi zvezdniškimi gosti tudi Frank Sinatra, da je s svojo prestižno arhitekturo pritegovala filmarje, da je za svetovno znanega kuharskega mojstra Alaina Ducassa, ki se je v tem hotelu poročil, glavna restavracija La Rotonde »najlepša jedilnica na svetu« pa da so leta 2019 v tem znova temeljito prenovljenem objektu organizirali vrh svetovnih voditeljev G7.
Literarno bogati konci
Zanimivih detajlov in prigod iz Biarritza in Baskije je toliko, da pisateljici Marie-France Lecat že vrsto let ne zmanjka snovi. Prav zdaj so (po)natisnili njeno knjigo Villa Eugénie: Les promenades d’une impératrice (Villa Eugénie: cesaričini sprehodi, založba Cairn), pred leti je pisala o vohunu iz Biarritza (Un espion à Biarritz: Bolo Pacha), o zloglasnem goljufu in prevarantu, ki je bil morda tudi nemški vohun. Marie-France Lecat opravlja v francoski Baskiji in za Baskijo izjemno raziskovalno-literarno delo … Regija je zares čedna že na pogled, a kakšno bogastvo zgodb se šele skriva pod povrhnjico: denimo o večnem pomorskem odhajanju in vračanju, o emigracijah v Ameriko, o sanjah o boljšem življenju tam nekje na drugi strani morja, o kontrabantstvu, ki se razvije okrog vsake meje, o igranju pelote, posebne igre z žogo … in vedno znova na vsakem koraku o literaturi. Okrog nje se vrti vse, lahko se vrti.
Le Pays basque od nekdaj privlači tudi književnike. Mornariški častnik in pisatelj Pierre Loti, denimo, je zadnja tri desetletja živel in umrl v pristaniškem naselju Hendaye tik ob španski meji, kjer še danes stoji njegova, kakor je govoril, samotna hiša. Še bolj kot ta hiša, ki si jo lahko javnost ogleduje samo od zunaj, je resda znan njegov monumentalni dom v Rochefortu, ki ponuja izjemno potovanje po romanopiščevi intimi in interierju. Pred leti so mi v Saint-Louisu na zahodu Afrike domačini pokazali še belo hišo z modrimi naoknicami, v kateri je prebival med svojim službovanjem v Senegalu. O pisateljih ne pripovedujejo samo njihove knjige, o njih nemara celo več povedo njihovi domovi. Zato imam vedno pri roki knjigo francoske avtorice Évelyne Bloch-Dano Mes maisons d’écrivains (Moje hiše pisateljev, založba Tallandier), v kateri so popisani najzanimivejši domovi avtorjev in avtoric. Na njihove intimne svetove se je bolje pripraviti kakor pa jih občudovati samo za nazaj …
V zraku je navdihujoči french vibe, francosko vzdušje: ležerno, elegantno …
V zaledju francoske Baskije, v Cambo-les-Bainsu, si je ekstravaganten dom Arraga uredil tudi pesnik in dramatik Edmond Rostand, avtor slovite drame Cyrano de Bergerac. Grandiozno vilo v baskovskem slogu, z belo fasado in lesenimi deli, prebarvanimi na rdeče, kakor tudi francoski in angleški vrt v okolici si je uredil po svojih sanjah: razkošno in prefinjeno, skorajda lirično in vsekakor markantno, tako kot so bila močna njegova dramska dela. Na tem posestvu, ki je zdaj za javnost odprt muzej, so ga obiskovali sodobniki kot Maurice Barrès, Léon Blum, Anna de Noailles, Jean Cocteau … Le s čim so si vsi ti mojstri besede belili glavo?
Ko človeka preplavi ponižnost … pred naravo in ljudmi
O vsem tem je mogoče fantazirati v Biarritzu med jutranjim sprehodom ob Atlantiku, s katerim se že preizkušajo številni deskarji, ali med večernim posedanjem na terasi restavracij in barov, ki so (bili) konec tedna (sredi aprila) povsem polni, tudi polni zasluženega hedonizma. V zraku je navdihujoči french vibe, francosko vzdušje: ležerno, elegantno … Že prej popoldne se središče mesta spremeni v sobotni trg, kajti povsod po ulicah so postavljene stojnice z domačimi dobrotami in izdelki, bolj ali manj baskovskimi. Zvečer se zanimiva, fotogenična ter zato tudi zelo turistična zgodba piše v ribiškem pristanišču z barvitimi hišicami, v katerih so večinoma restavracije. Diši in dobro je. Sploh lepa zgodba pa se izrisuje na Devičini skali, eni izmed najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti, ki po obliki spominja na ladijski trup, na vrhu katerega stoji kip Device Marije. Tam stoji z razlogom, kajti leta 1864 je domače ribiče na poti domov ujela strašna nevihta. Med nemočnim blodenjem so že docela obupani v temi zagledali svetlobo, ki jih je vodila v varen pristan. Hvaležni za ta čudež so na skalo postavili kip matere božje.
Devičina skala, ena izmed najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti, po obliki spominja na ladijski trup, na vrhu katerega stoji kip Device Marije.
Novo jutro je, znova močno piha, rahlo tudi prši, morje se bučno zaganja, na nebu pa se razlegajo predirni kriki ptic. Stojim na Devičini skali, kjerme preplavlja ponižnost, kar pohlevnost pred vsemogočno naravo, ki si vedno vzame, kar zahteva … Kaj zmoreš, mali človek, v primerjavi z vso to veličino in večnostjo narave? Niti ne tako zelo malo, bi morda odgovorila Gabrielle Chanel, sploh ne malo, pomislim, da bom še enkrat ponižno vstopila v knjigarno … po nove zgodbe. Če jih posamezniki ne bi zapisovali, bi bile že zdavnaj pozabljene. Zato pa mi je med vsemi oblikami turizma najbolj pri srcu literarni.
