Carmignano je vasica, ugnezdena ob vznožju hriba Rocca v okolici Firenc. Všeč bo tistim, ki raje občudujejo Brunelleschijevo kupolo z vrha hriba kot pa čez ramena turistov. Poleg tega se tu lahko sproščeno družiš z domačini, doživiš zgodovino in celo bivaš v renesančni vili. Tukaj so počitnice na toskanskem podeželju cenovno dostopne in edinstvene.
»Kje ste pustili avto?« »Prišli smo peš!« »Meglio così, še sreča, naše parkirišče je namreč zelo majhno. Ste prepričani, da nimate avtomobila?« »Nimamo.« »Če ga boste vendarle najeli, ga prosim pustite stran od vhoda.« »Tukaj bomo le nekaj dni …« »Meglio così, še bolje, potem parkirišča sploh ne boste potrebovali, čeprav ga imamo!« Do »hiše s pogledom na Firence«, ki smo jo naključno izbrali, smo prispeli ravno, ko se je zunaj stemnilo. Gostobesedna gostiteljica, signora Isabella, nas je povabila v svojo palačo.
Njen monolog se nadaljuje brez premora, nam pa se od utrujenosti že šibijo kolena. Naslonim se na starinsko mizo iz ebenovine, ki se mi v tistem trenutku zdi trdna kot skala. Signora pripomni z vljudnim nasmehom: »Vzdrževanje vile in ohranjanje njene notranjosti zahtevata ogromno truda.«
Kot iz Botticellijeve slike
Miniaturna signora Isabella rada govori o svoji starodavni vili, o rdečem in belem vinu, o olivnem olju ter o črnih in zelenih olivah, ki jih je mogoče poceni kupiti že zdaj ali jutri zjutraj, če si gost tega zaželi. Končno zaslišim spet cenjeni »meglio così« in počasi se mi posveti, kje smo končali. Nedvomno je vila na hribu Rocca zapuščina renesančne veličine, nikakor pa ne muzej, temveč nekaj pristnega in človeško živega.
Medtem ko je signora Isabella urejala drobnarije, povezane z našim prihodom, sem razmišljal o tem, da je ta hiša le vidni vrh starodavnih kamnov. Vila, skromna in od zunaj neopazna, je aristokratska podeželska rezidenca iz 15. stoletja, zgrajena na rimskih ali etruščanskih temeljih. Za trenutek pozabite razglede na Firence, saj se tu, pod vašimi nogami, skrivajo tisočletja neprekinjene zgodovine. Sama globina te kulturne plasti je vrtoglava. Ljudje živijo v teh krajih že od prazgodovine, v bližini stoji resnični megalit – sveti kamen, kjer so častili svoje neznane bogove.
Po uvodnem predavanju je signora odšla, ne da bi nam dala ključ sobe. Nekaj minut pozneje je v sobo vdrla mlada deklica, vitka in sijoča, z obrazom in šopom zlatih las, skoraj kot iz Botticellijeve slike. Brez besed je vrgla ključ, nato pa me je poklicala k sebi in me odpeljala skozi skrivni prehod: »Tukaj lahko hitro prideš na drugo stran hiše – to je pot v vas. Ne pozabi zapreti vrat. To je to, nasvidenje, lep večer!« In je izginila.
»Mislim, da sem pozabila ključ,« se je signora Isabella pojavila na istem mestu, kjer sva se četrt ure prej razšla, in začel sem jo spraševati o renesančnem dekletu. »To je moja hči,« reče in izgine v aleji cipres.
Provincialni razkroj
Čudno in neprijetno je bilo prenočiti v stari hiši. Slika nasproti postelje, ki je upodabljala tri balerine, ni spominjala na gledališki oder, ampak na prazno zemljišče ali zaledenelo rečno strugo. Dolgo sem strmel vanjo, dokler se ni raztopila v zbirko temnih lis; svojih morečih sanj pa se nisem spomnil. Toda jutranja jasnost toskanskega sonca je hitro pregnala nočne misli.
Dekle se je znova pojavilo v veliki dvorani in prineslo zajtrk; nisem si je upal ogovoriti po imenu, saj se mi je zdelo, da je bila tisti večer videti drugače. Govorila je tekoče angleško, vendar s sumljivim ameriškim naglasom, kakor da bi dolgo živela na vzhodni obali Združenih držav. »Greš v Firence?« je vprašala. Zmajal sem z glavo. Raje bi si ogledal okolico Carmignana in nekaj dni živel v vasi.
Za trenutek zapustimo vilo in se sprehodimo do vznožja hriba – petnajstminutni sprehod po prijetni poti in že se znajdemo v eni od redkih kavarn in si naročimo močan espresso. Vzdušje preveva občutek popolnega provincialnega razkroja. Za mizami posedajo zanemarjeni moški in molče srkajo vino iz kozarcev. Nato vstopi suh fant in se pri blagajni nesramno spravi na natakarico. Ta sprva molče prenaša njegove besede, potem pa ji po licih tiho spolzijo solze.
Eden od gostov, ki je na prvi pogled podoben van Goghu, le da ga od slavnega slikarja ločijo črna brada in dolgi lasje, stopi iz lokala in si prižge cigareto. Sledim mu. »Kakšen čuden prizor. Kaj se tukaj pravzaprav dogaja?« »Oh, ne bodite malenkostni. Malo je zmešana.« »Ampak bil je nesramen do nje in zdaj joka,« vztrajam. »Gospod, tukaj se to dogaja vsak dan … Ste turist?« Zunaj je sivo in deževno. Povem mu, da bi si rad ogledal okolico. »Potem pojdite v vilo Medici. Zelo blizu je in tam je vsaj kaj videti – v nasprotju s to kavarno.«
Dve Veneri
V mestih lahko mimoidoče opazuješ z varne razdalje, saj te pred njimi varuje kavarniška mizica, v vaseh pa vidiš ljudi takšne, kakršni so v resnici. Eden mojih znancev, profesor akademskega risanja, je šest mesecev živel v Firencah, še v času, ko je bila nasproti galerije Uffizi avtobusna postaja. Od njega nisem nikoli slišal ničesar o Carmignanu; namesto tega je veliko govoril o Sandru Botticelliju in njegovih Venerah, ki so si vse podobne kot Madone.
Botticellijev model Simonetta Vespucci iz Genove je bila v resnici lepo podeželsko dekle. Odraščala je v vili Fezzano di Portovenere, kjer so njeni starši živeli v izgnanstvu. Ko sem pred kratkim znova odprl Apulejevo Apologijo, sem se spomnil nanjo – in na staro razlikovanje, ki je morda manj staro, kot se zdi. Apulej namreč, sklicujoč se na Platona, govori o dveh Venerah: »Obstajata, uči Platon, dve boginji Venere … Ena od njiju je dostopna vsem … druga pa je nebeška Venera, prežeta z najplemenitejšo ljubeznijo – svojih oboževalcev z nobeno skušnjavo ne žene v nemoralo.«
Vračam se po bližnjici, ki so mi jo pokazali prejšnji večer, vendar vrat ne morem odkleniti. Do glavnega vhoda moram peš skozi oljčni nasad, čez uvelo travo in razmočeno zemljo. »Oh, ti si! Hitro odpri, pozabila sem ključ, vrata so se zaloputnila,« reče ista »Venera«, hči najemodajalke, ki me čaka pri vhodu. Za trenutek pomislim, kako nenavadno je, da ne zna vstopiti v lastni dom. Potem se spomnim, da tudi sam nimam ključa – pustil sem ga v sobi. »Potem pokličite signoro. Ona nam bo odprla vrata!« Moj telefon v tujini ne deluje, zato nisem uporaben. »Ali boš odprl ali ne?« mi zakriči tik ob ušesu. Nato odločno pove, da bo splezala skozi okno ali pa sama poiskala signoro, saj dobro pozna njene navade. In izgine za cipresami.
Preveva nas zapuščena tišina. Celo podnevi pročelje vile ne daje slutiti, da gre za zgodovinski spomenik. Stene so skromne, v neopaznih odtenkih, ki se stapljajo z listjem zgodnje zime. Starodavno bivališče se skoraj popolnoma zlije z naravo in pokrajino; ne izstopa in ne gospoduje nad njo.
Tu, blizu vrha hriba Rocca, pogled na Firence skoraj povsem zastirajo raztresene veje dreves in neurejeno grmovje. Izza oblakov pokuka košček azurnega italijanskega neba. V umirjenih žarkih jutranjega sonca se za hip prikaže kupola katedrale Santa Maria del Fiore, ujeta med črnozelenim bršljanom. Firence, zavite v svilnato meglico, veličastne počivajo v dolini Arna.
Sredi etruščanskih senc
Gospa je srednjeveška vrata odklenila z najbolj običajnim, skoraj banalnim ključem, kar si jih lahko zamislite. »Niste šli v Firence?« Priznam ji, da sem bil prelen, da bi se odpravil tja, nato pa jo vprašam o etruščanskih grobnicah in megalitu blizu Carmignana.
»Veste, zdaj je slabo vreme. Raje si oglejte vilo Medici v Poggiu a Caiano, ki je zelo blizu. Tja vozi avtobus,« mi odgovori gospa Isabella. Nasvet je povsem razumen. Vila Medici v Poggiu a Caiano, le nekaj kilometrov stran, je eden velikih spomenikov renesanse – stvaritev Lorenza Veličastnega in arhitekta Giuliana da Sangalla. Med njenimi klasičnimi portiki je renesansa dobila eno svojih najbolj prepoznavnih podob.
Toda prav ob hribu Rocca, med tišino narave in preprosto arhitekturo, sem začutil, da bi raje ostal tukaj. Da bi raje kot veličasten spomenik preteklosti odkrival nekaj tihega, skoraj neopaznega – nekaj, kar še vedno diha s pokrajino.
Kolikor mi je uspelo ugotoviti, vila Rocca med umetnostnimi zgodovinarji skoraj ni znana – njenega opisa nisem našel. Ko prispeš sem, v bližini najprej opaziš kapelo Chiesa della Rocca. Morda je bil ta kompleks nekoč del utrjene akropole, ki so jo v 15. in 16. stoletju prilagodili stanovanjskim in kmetijskim potrebam. Danes je od nekdanje mogočnosti ostalo malo, toda lega pove veliko.
Hrib Rocca di Carmignano zavzema prevladujoč položaj na razvodju Arna in Ombrone, na območju, kjer so odkrili nekatere najpomembnejše etruščanske najdbe v florentinski provinci. Raziskave zadnjega stoletja, med drugim pod vodstvom Marie Chiare Bettini in Uprave za arheološko dediščino Toskane, so pokazale gosto mrežo etruščanskih grobnic, bivališč in obrednih prostorov, raztresenih po pobočjih med Comeanom, Artiminom in Poggio alla Malvo.
Ena najbolj znanih najdb je grobnica Montefortini, monumentalni gomilni grob, le nekaj kilometrov jugozahodno od Carmignana, iz 7. stoletja pred našim štetjem. Bronasti kotli, uvožena keramika in zlati nakit, položeni v grob, pričajo o knežji kulturi, vpijajoči vplive sredozemskih trgovskih poti. Nedaleč stran leži grobnica Boschetti z elegantno izklesanimi kamnitimi komorami. Obe pričata o mogočni aristokraciji starodavnega Artimina, etruščanskega Artemiona, ki je nadzorovala okoliške hribe in pot proti dolini Arna ter Fiesole.
Ko turist postane raziskovalec
Ko vse to veš, je skoraj nenavadno, kako malo je mogoče videti na tem hribu. Zgodovina tukaj ni razstavljena. Razpršena je po pobočjih, skrita pod travo, med oljkami in v kamnu. Morda je prav zato občutek preteklosti tukaj močnejši kot v bolj slovitih vilah in muzejih.
Takšna soseska lahko prebudi raziskovalca celo v naključnem turistu. Predvidevam, da je bila vila Rocca zgrajena na starejših etruščanskih ali rimskih temeljih – morda na mestu majhnega svetišča ali opazovalne točke, od koder je bilo mogoče nadzorovati pot med Artiminom in ravnino Arna.
Tudi usmeritev vile proti severovzhodu se zdi, kot da ohranja nekaj starodavne topografije. V Toskani so se poznejše stavbe pogosto naslanjale na starejše plasti prostora: rimske vile na etruščanske terase, srednjeveške utrdbe pa na rimske obrise. Kraj tako ni bil nikoli zares na novo zgrajen; vedno je nekaj prevzemal od tistega, kar je bilo tam pred njim.
Želim si ogledati sala grande v dnevni svetlobi. Prostor, velik približno 14 krat 12 florentinskih brač (šigov), je središče hiše. Nad njim se skoraj šest metrov visoko razpenja strop iz rdečkastih lesenih tramov. Zgornja okna, tik pod streho, prostor napolnjujejo z mehko, razpršeno svetlobo, kakršno poznamo iz toskanskih kapel. Tramovi so najbrž kostanjevi ali jesenovi, ne hrastovi. Njihova rdečkasta barva, ublažena z več stoletji, prostoru daje toplino. V tej svetlobi se zdi, kot da hiša za trenutek pokaže svojo pravo starost – ne kot podatek, temveč kot nekaj, kar je skoraj mogoče otipati.
Načrt vile Rocca je presenetljivo dovršen. Sobe se odpirajo iz osrednje dvorane in razkrivajo premišljeno razporeditev, kakršne pri srednjeveški arhitekturi ne pričakujemo. Geometrijska pravilnost tlorisa prej spominja na antični Rim kot na srednji vek. Skoraj kvadratna dvorana ima na vogalih štiri simetrično razporejena vrata. V tem lahko prepoznamo odmev rimskega atrija – osrednjega prostora hiše, namenjenega svetlobi, srečevanju in družabnemu življenju. Podobnost še poudari dvojna višina stropa. Čeprav dvorana ni odprta proti nebu kot pravi atrij, daje prostoru občutek zračnosti in veličine, ki ga povezujemo z renesančnim klasicizmom in arhitekturnim jezikom Albertija, pozneje tako priljubljenim v aristokratskih palačah 19. stoletja v Parizu, na Dunaju in v Sankt Peterburgu.
To ni muzej
Sprehodimo se še malo po tej nenavadni hiši. Skozi vrata na levi vstopimo v skoraj kvadratno dnevno sobo, kjer pogled takoj pritegne mogočen kamniti kamin. Vrata na nasprotni steni vodijo v dve manjši sobi. Ena danes služi kot spalnica, druga je bila verjetno delovna soba oziroma studio. Razporeditev prostorov sledi jasni hierarhiji: iz skupnega in reprezentativnega prostora prehajamo v vse bolj zasebne dele hiše. Debele stene kažejo, da sta ti sobi morda del najstarejšega jedra stavbe, okoli katerega se je vila skozi čas širila.
Vrnimo se v glavno dvorano. Na nasprotni strani vhoda, za vogalnimi vrati, je še ena soba, ki danes prav tako služi kot soba za goste. Njena neposredna povezava z osrednjo dvorano kaže na njen nekdanji pomen. Morda je bila to gospodarjeva spalnica – prostor, ki bi ga v rimski hiši poimenovali cubiculum. Tretja vrata, na desni, vodijo v ozek hodnik. Ta se odpira v pravokotno sobo, danes kopalnico, za njo pa v večji prostor, sestavljen iz spalnice in sosednjega budoarja. Dve majhni okni vanj spuščata umirjeno svetlobo. Nasproti mogočne postelje visi tista znana slika z balerinami.
Celotno zaporedje prostorov, ritmično menjavanje kvadratnih in pravokotnih sob, obiskovalca skoraj prestavi v učbenik arhitekture. V njem je mogoče prepoznati nekaj tistega, kar je bilo v Toskani razumljeno kot ordine domestico. Toda prav tu se skriva čar te hiše. To ni muzej. Ni rekonstrukcija. Nihče je ni postavil zato, da bi nam pokazala, kako je nekoč živela preteklost. To je še vedno hiša, v kateri nekdo spi, odpira vrata, prižiga luči in pušča stvari na svojem mestu. In prav zato deluje bolj resnično kot marsikateri popolnoma ohranjen spomenik.
Z vidika umetnostne zgodovine bi lahko vilo Rocca brez večjih zadržkov uvrstili med prehodne podeželske rezidence, nekje na meji med utrjeno casa da signore 15. stoletja in humanistično vilo 16. stoletja. V tem pogledu jo je mogoče primerjati z deli, ki jih pripisujejo Bacciu d’Anjolu ali Cronacu.
Toda njena prava posebnost se pokaže šele v sali grande. Prostor je opremljen s starinskim pohištvom, njegovo središče pa zavzema orjaška biljardna miza skoraj imperialnih razsežnosti, ki naj bi prišla iz Zimskega dvorca v Sankt Peterburgu. Slike na stenah so delo dedka sedanje lastnice, Umberta Bigaglija (1937–2022), ki je vilo spremenil v svoj velikanski atelje. Spalnica z budoarjem in dvema majhnima oknoma je bila še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja njegov delovni prostor.
Tako se zgodovina vile nenadoma neha pred našimi očmi in postane osebna. Renesančni tloris, staro pohištvo in družinska umetnost niso več ločene plasti preteklosti, temveč sobivajo v istem prostoru. Vila ni le ostanek nekega časa – vanjo se je skozi generacije zapisovalo življenje ljudi, ki so v njej živeli.
Grad nad dolino
Rocca di Carmignano, ki ji domačini pravijo tudi »grad« (castello), se nad pokrajino dviga že vsaj od 10. stoletja. Leta 998 je Oton III. Saški zemljišče podaril cerkvi v Pistoii in s tem utrdil njegov verski, pa tudi strateški pomen. Kmalu zatem so naselje utrdili in do 12. stoletja je Carmignano postal pomembna točka na prostoru med Firencami, Pistoio in Pratom.
V 13. in 14. stoletju je Rocca postala prizorišče neprestanega boja za oblast. Večkrat je bila, kot pravijo stari zapisi, distrutta e abbattuta – uničena in porušena. Firence so jo napadle med letoma 1228 in 1237, nato je bila obnovljena, vendar je leta 1325 znova padla v roke Castruccia Castracanija, ki jo je dal še dodatno utrditi.
Šele leta 1343 se je dolgotrajni boj med Pistoio in Firencami končal. Carmignano je dokončno prešel pod oblast Firenc in postal del utrjenega obrambnega obroča Republike v dolini Arna. Rocca takrat ni bila zgolj trdnjava. V njenem središču sta bila la podesteria in il palazzo pretorio – sedeža upravne in sodne oblasti. Grad je bil hkrati vojaška postojanka, upravno središče in simbol oblasti.
Danes je od te mogočnosti ostalo precej manj. Toda ko stojiš na hribu nad dolino, je mogoče razumeti, zakaj je bil ta kraj stoletja vreden boja. Kdor je obvladoval Rocco di Carmignano, je imel pod seboj pokrajino, ceste in pogled – in s tem nekaj, kar je bilo v srednjem veku skoraj enako pomembno kot sama trdnjava.
Do 19. stoletja je vila dokončno izgubila svoj nekdanji strateški pomen. Po sporu med občino in družino Cremocini v začetku stoletja je lastništvo prešlo nanjo, nato pa, kot pravijo zapisi, »agli inizi del Novecento, ai fratelli Petroni«, v začetku 20. stoletja na brate Petroni. Zadnji zasebni lastnik kapele ob vili Rocca, preden jo je prevzela občina, je bil umetnik Umberto Bigagli; sedanji lastniki so njegovi neposredni dediči.
Več restavracij kot prebivalcev
Prepričan sem, da bo vila Rocca nekoč dobila svojega zgodovinarja in našla svoje mesto v umetnostnozgodovinski literaturi. Do takrat pa je lahko svet hvaležen gospe Isabelli in njeni družini, da sta to nenavadno in dragoceno stavbo ne le ohranili, temveč jo tudi odprli obiskovalcem.
V Carmignanu je po besedah gospe Isabelle »več restavracij kot prebivalcev«. Današnje »bitke« so zato precej manj dramatične kot nekoč: ne bijejo se več za trdnjavo in ozemlje, temveč za goste, mize in denarnice tujih turistov. Če se želite izogniti kavarni z jokajočo natakarico, lahko zavijete v Antico Osterio dei Mercanti, kjer strežejo tradicionalno toskansko hrano, kar seveda vključuje velikanski kos mesa – fiorentino. V sosednjo gostilno Su Pe’ I’ Canto pa ni tako preprosto vstopiti. Tja prihajajo gostje z vsega sveta, mize pa se menda polnijo že več mesecev vnaprej. Srednjeveške bitke so torej minile. Ostala je le še ena, precej sodobnejša: kdo bo dobil mizo.
Nenavadna vasica Carmignano – zvečer svoje vtise delim s pomočnico gospe Isabelle. Izkazalo se je, da je »preprosto vaško dekle« pravzaprav Američanka iz New Yorka, ki želi tukaj ostati, »dokler se ne nauči italijanščine«. Mislil sem, da je hči gospe Isabelle, toda »Botticellijeva muza« se na žalost ni več pojavila. Šele v soboto zvečer sem opazil, kako je skočila v svojega fiata, z vso hitrostjo odbrzela po mirni aleji cipres in izginila za ovinkom ceste proti Firencam, mimo kavarne, kjer je sedel lokalni van Gogh.
Apolonove sanje o miru so ostale nam, gostom, prava naslednica svetih kamnov pa – zakaj bi sploh točila solze. No, meglio così.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
