Četrtega novembra 2025 je velemesto New York dobilo 34-letnega župana Zohrana Mamdanija, ki je drugi najmlajši župan mesta v njegovi zgodovini in prvi župan islamske veroizpovedi ter azijskih korenin, predvsem pa manj kot leto dni po izvolitvi daleč najbolj priljubljen newyorški župan v sodobni zgodovini meritev javnega mnenja. Že v prvega pol leta je navdušenje nad njegovim delom iz meseca v mesec naraščalo, avgusta pa je že 69 odstotkov vprašanih meščanov močno odobravalo njegovo županovanje.
Kljub trenutni priljubljenosti pa je bila njegova izvolitev za marsikoga nepričakovana. Še kakšno leto pred najavo kandidature ga ni poznal skoraj nihče. Raziskave javnega mnenja so mu pripisovale le odstotek glasov. V prvem koraku se je moral pomeriti s takratnim županom Andrewom Cuomom za mesto kandidata demokratske stranke. Cuomo je star politični maček, ki mu relativna nepopularnost na videz ni segla do živega. V pripravah na volitve sta oba kandidata zbrala približno enak znesek prispevkov, vendar pa je Mamdani svoje prejel od veliko večjega števila volivcev v mnogo manjših zneskih. Že to bi moralo biti resno opozorilo tekmecem, ki ga vse do zadnjega trenutka niso jemali resno, kar se je izkazalo za največjo politično napako.
Mamdani je namreč prva lastovka novega političnega razreda, ki se bo izoblikoval iz kandidatov, ki vodijo dialoško kampanjo s svojimi volivci prek družbenih medijev. Časi, ko so televizijske postaje in drugi tradicionalni mediji narekovali izvoljivost političnih kandidatov, so očitno za vedno minili.
Od tujca do župana
Župan Zohran, kot ga kliče velika večina Newyorčanov, se je rodil v Ugandi, kjer so živeli njegovi starši indijskega rodu. Njegova mati je Mira Nair, večkrat nagrajena in za oskarja nominirana režiserka mednarodnih filmskih uspešnic, njegov oče pa Mahmood Mamdani, profesor politologije in antropologije na Univerzi v Kolumbiji. Zohran torej ni potomec neprivilegiranih priseljencev, četudi se je v svoji kampanji močno identificiral z vsemi družbenimi sloji, narodnostmi in veroizpovedmi New Yorka. Tu živi od svojega sedmega leta in na lastni koži je doživel kulturno pestrost najbolj znanega velemesta na svetu. Ameriško državljanstvo je pridobil šele leta 2018.
V boj za župansko mesto je vstopil kot pripadnik srednjega razreda in je zaradi svoje družbene občutljivosti in široke razgledanosti odlično poznal resnične tegobe mesta. Zato je obljubil, da bo kot župan omogočil brezplačen prevoz z mestnimi avtobusi, zamrznitev najemnin, brezplačno otroško varstvo, izgradnjo 20.000 novih dostopnih stanovanj ter odprtje mestnih supermarketov, ki bodo poslovali brez dobička, da bodo cene hrane lahko ostale nižje. Prav tako je obljubil, da se bo zavzemal za povečanje javne varnosti ter dvig minimalne plače do leta 2030. Da bi svoje predvolilne obljube lahko financiral, pa je obljubil povečanje davkov za največja podjetja ter za meščane, ki zaslužijo več kot milijon dolarjev letno.
Program se je seveda zdel izjemno zanimiv za kar največjo množico volivcev. Najbogatejši pa so se začeli takoj pritoževati – razumljivo, saj so jim grozili višji davki. Rekli so, da se bodo takoj izselili iz mesta, če bo Mamdani izvoljen, saj nočejo biti kaznovani za svoje bogastvo. A mesto je izvolilo Zohrana, ta je obdavčil najbogatejše, ti pa se niso izselili. Mesto NY ima kljub višjim davkom pač še vedno veliko privlačnosti.
Kampanja dialoga in soustvarjanja
Ko je Mamdani vstopil v župansko tekmo, je to storil z videom, v katerem je stoječ na vogalu spraševal meščane, kaj jih v mestu najbolj moti. Video je kmalu pridobil veliko ogledov. Večji mediji so se nekoliko norčevali iz njega, češ da je kandidat, ki mu ni nerodno delati klovna iz sebe. Verjetno je bilo v tem tudi nekaj resnice. A kaj, ko je Zohran s svojo mladostjo, naivnostjo in iskrenostjo v volivcih vzbudil že skoraj čisto uspavano upanje, da imajo tokrat opravka s kandidatom, ki mu ni težko poseči tudi v mestno kloako in si z delom umazati rok.
Redke njegove protikandidate bi našli na ulici v takih situacijah, med ljudmi, ki težko sestavijo konec s koncem, ki jih zapušča upanje, da bodo v svojem domačem mestu lahko živeli do konca življenja, saj vse postaja nevzdržno drago. Medtem pa bogataši v mestu za stotine milijonov kupujejo razkošna stanovanja, v katerih nihče ne stanuje. Zohran se je odločil, da bo kot novi župan, če bo izvoljen, tako prakso pošteno obdavčil, in to je kmalu po izvolitvi tudi storil. Od prvega julija 2026 morajo tako lastniki stanovanj, dražjih od 5 milijonov dolarjev, ki sicer ne stanujejo v New Yorku, plačevati t. i. davek »pied-à-terre«.
Njegova kampanja se je nadaljevala na enak način – z volivci je klepetal o življenju v mestu, sprejemal njihove kritike in obljubljal konkretne spremembe. Družil se je s skupnostmi različnih narodnosti in se naučil izgovoriti nekaj stavkov v njihovem jeziku, se pridružil njihovemu bogoslužju, se z njimi vozil z avtobusom, tik pred volitvami pa jih je celo obiskoval v diskotekah in klubih ter z njimi žuriral ter prepeval sodobno odo mestu Empire State of Mind.
Na TikToku in Instagramu so vsak dan deževali kratki posnetki njegovih nasmejanih in optimističnih srečanj z volivci. Nekatere je objavila njegova ekipa, veliko pa so jih ustvarili mladi Newyorčani, ki so ga srečali na ulici in se z njim pošalili, posnetek pa objavili na svojem profilu.
S svojim nalezljivim optimizmom in nasmeškom je očaral predvsem mlajšo publiko, ki se je prepoznala v njem. V nastopih v pogovornih oddajah se je soočil s starejšimi političnimi mački in jih kot po maslu retorično povsem prekosil. V nasprotju z njimi se ni ustrašil povedati tudi kakšne neprijetne resnice. To se je najbolj očitno pokazalo v debati na televiziji WNYC/NY1, ko je voditelj kandidate vprašal, kam v tujino bi potovali po morebitni izvolitvi, saj da so mednarodni odnosi za župana New Yorka izjemno pomembni.
Večina jih je za prvo mednarodno pot navedla potovanje v Izrael kot izraz podpore židovski skupnosti, Mamdani pa je odgovoril, da bo kot župan mesta New York potoval izključno po njegovih mestnih četrtih, ker bo to njegovo delo. Ko so ga povprašali, ali res ne bi potoval v Izrael, je odgovoril, da bo odnose z židovsko skupnostjo raje gradil v New Yorku, v sinagogah, na postajah podzemne železnice in v njihovih domovih, če ga bodo tja povabili. Volivci so iz tega odgovora sklepali, da očitno nima bogatih botrov z velikim političnim vplivom in da se jih očitno tudi ne boji, s čimer je dobil še nekaj dodatnih političnih točk.
Verjetno pa je v spominu najbolj ostal trenutek, ko je Zohran pred kamero v debati s Cuomom izgubil živce, saj mu je ta očital, da ni v življenju še ničesar dosegel, in se za povrhu spet zmotil in narobe izgovoril Zohranov priimek. Mamdani je povzdignil glas in mu povedal, da ima prav, da mu v nasprotju z njim še nikoli ni bilo treba osramočeno odstopiti zaradi zlorabe položaja, očitkov o spolnih zlorabah in podobnem. Na koncu pa mu je še črkoval svoje ime ter ga prosil, naj si ga zapomni, ker je to pomembno.
Črkovanje Mamdanijevega imena je tako skoraj takoj postalo spletna uspešnica. Glasbenik po imenu Lester z uporabniškim imenom @astorwalk je posnetek »Priimek je Mamdani. M-A-M-D-A-N-I. Naučite se ga izgovoriti.«(v originalu: »The name is Mamdani. M-A-M-D-A-N-I. You should learn how to say it.«) zmešal s pesmijo Hollaback Girl in ga objavil na Instagramu in TikToku. Zaradi Mamdanijeve simpatične nesramnosti, ki pa je bila po mnenju večine uporabnikov družbenih medijev več kot upravičena, ter nalezljive glasbene podlage je glasbeni izseček v trenutku postal neverjetno popularen.
Predstavljal je upor stari generaciji politikov, ki jih najbolj skrbijo čustva mogotcev, ki prispevajo za njihove kampanje, precej manj pa želje in potrebe njihovih volivcev. V nekaj mesecih pred volitvami je bil klip »The name is Mamdani« vsepovsod – kot glasna, nekoliko nesramna, predvsem pa pogumna napoved velikega upora.
Populizem z novim obrazom
In upor je prišel z velikim pokom na volilni dan. Mamdanijeva politična strategija, pri kateri je zasedel negativni prostor starodobnih politikov, se je bogato obrestovala. Njegov program je prinesel vse tisto, česar stari politični mački niso imeli, niso zmogli ali pa niso znali. In sicer zanos, upanje, pripadnost in povezanost ter odločenost, da bo vse obljubljeno tudi uresničil.
Po zmagi so mu politični nasprotniki očitali, da je populist, da so njegove obljube cenene in neuresničljive, da so ga podtaknili islamisti in da bo razgradil ameriško enotnost ter uničil eno najlepših velemest na svetu. Večinoma gre za prazne očitke. Tudi nalepke populista se ne bo tako težko znebil, četudi njegov program skoraj dobesedno sledi definiciji populizma. Profesorica Jane Mansbridge in profesor Stephen Macedo, ugledna ameriška politologa, v svojem članku o populizmu in demokratični teoriji na primer navajata, da populizem po pravilu vključuje štiri nujne elemente: (1) ljudstvo, ki je v (2) moralno pravičniškem (3) boju proti (4) elitam.
A razlike so v podrobnostih. V klasični definiciji populizma je t. i. ljudstvo definirano kot celovita enota, ki ne dopušča veliko različnosti, zato se populizem pogosto nagiba k nacionalizmu in izključevanju ter nadvladi večine nad manjšino. Mamdanijeva verzija populizma temelji na vključevanju in pripadnosti številnih manjšinskih skupnosti, priseljencev, prebivalcev različnih ekonomskih slojev, spolov, narodnosti, in še vseh drugih različnosti, ki predstavljajo celoto prebivalstva New Yorka. V njegovi verziji populizma so elite izključno najbogatejši, ki v mestu pogosto sploh ne živijo, vendar pa s svojo ekonomsko močjo negativno vplivajo na življenja milijonov meščanov.
Po mnenju politologov, kot je Jan-Werner Müller z Univerze Princeton, je populizem vedno neetičen, saj naj bi bil po definiciji izključujoč. A se Muddle z Univerze v Georgii in Kaltwasser z Univerze v Sussexu z njim ne strinjata. V primeru, da je definicija »ljudstva« vključujoča, ne pa izključujoča, lahko populizem postane tudi etičen in družbeno koristen. A najpomembnejše je to, kar se zgodi potem, ko populistični vodje pridejo na oblast. Lahko svojo etičnost, vključevanje in pravičnost do vseh pripadnikov »ljudstva« preoblikujejo tudi v dejanja?
Zanos, optimizem in izpolnjene obljube
Ob Mamdanijevi izvolitvi in prisegi ob prevzemu mandata so Newyorčani praznovali veliko zmago upanja in sprememb. Njihovo mesto, ki je v zadnjih desetletjih beležilo veliko porazov, predvsem pa bistveno povečanje neudobja in draginje, bo zopet postalo prijetno in domače. Spet bo prostor za optimizem, za upanje na lepšo prihodnost, za sprejetost drugačnosti in sobivanje v različnosti.
Mamdanijeva kampanja, ki je temeljila na teh vrednotah, je morala takoj po uspešni izvolitvi dokazati, da bodo tudi dnevi in leta županovanja prinašali vedno nove dobre novice. Kmalu je organiziral akcijo bliskovitega krpanja lukenj v asfaltu mestnih ulic, pri kateri so v nekaj dneh popravili več lukenj kot prej v nekaj letih. Ko je mesto pozimi zasulo še posebej veliko snega, pa se je pridružil akciji in pomagal očistiti sneg v rekordno hitrem času.
Kot odličen retorik se je mladi župan izjemno dobro odrezal tudi na javnih nastopih. Najbolj izstopa čudovit govor, ki ga je someščanom podaril ob slavju po veliki pokalni zmagi lokalnega košarkarskega kluba Knicks v ligi NBA. Spletni komentatorji so ocenili, da ga velja postaviti ob največje govore iz zgodovine ZDA, kot je bil govor I have a dream (Sanjam) velikega Martina Luthra Kinga ml. o harmoniji in enakosti vseh ras v ZDA. Čeprav je bila tokratna s košarkarsko zmago povezana priložnost precej manj politično relevantna, pa je Mamdani izkoristil čustveni naboj trenutka in povezal Newyorčane v enovito, v različnem enakopravno in pisano skupnost, ki je po dolgih 53 letih dosegla veliko športno zmago. Med drugim je rekel: »Kako hvaležni smo lahko, da nas je povezala čista, neukročena radost. Dokler bomo živi, si bomo zapomnili, kako je občutiti to mesto, ko je povezano; mesto, ki živi; mesto, ki ga je preplavila sreča.«
V govoru je poudaril, da so stavnice njihovi ekipi napovedovale le 0,4 odstotka verjetnosti zmage. A kot pravi Newyorčani so se igralci spopadli z izzivom s pogumom, pri katerem obupavanje ali popuščanje ni prišlo v poštev. Kot pravi Newyorčani, ki nikoli ne obupajo. Po imenu je omenil in pohvalil vsakega od igralcev posebej za njegov posebni prispevek ter omenil tudi igralce iz preteklih let, ki so se razdajali na igrišču, četudi jih njihov trud ni pripeljal do zmage v prvenstvu.
Mamdani tudi po izvolitvi igra na iste strune etičnega populizma, in to z veliko uspeha. Javnost natančno spremlja njegove predvolilne obljube tudi na spletnih straneh, kjer vsak dan sproti ocenjujejo njegov napredek. In menda mu gre dobro: marsikaj je že opravil, še več nalog je začel, nekaj pa jih je ostalo še nenačetih. Vsako nalogo, ki jo opravi, njegova ekipa spretno objavi na družbenih medijih, kjer se njegovi volivci veselijo, da so dobro izbrali. Tako zelo, da so se tudi prebivalci drugih krajev v ZDA in celo od drugod po svetu začeli oglašati s stavkom: »To je tudi moj župan!«
V zadnjem obdobju se Newyorčani oglašajo na spletnih medijih s svojimi malimi pritožbami, na primer nad kakšno luknjo v asfaltu na ulici pred hišo. Eden od spletnih vplivnežev je tako zjutraj pozval Mamdanija, naj pomaga, ko se je popoldan vrnil z dela, pa je bila luknja že sanirana. Mogoče je šlo za naključje ali pa za dogovorjeno akcijo – v vsakem primeru je video odmeval precej širše od ulice z zakrpano luknjo.
Mamdanijevo županovanje bo še dolgo, pričakovanja pa so zelo visoka. Doslej se je spretno držal vrednot in obljub, ki jih je razgrnil v kampanji. Njegovi volivci si obetajo, da se to ne bo spremenilo in da bo pokazal drugim mestom in celotnim ZDA, da je mogoče tudi etično vladanje, ki je v korist vsem, ne le elitam z najbolj polnimi žepi.
Kot zunanjim opazovalcem iz Evrope pa je za nas verjetno najbolj zanimivo to, kako je njegova kampanja nastala v sodelovanju z volivci, kako zvesto se drži svojih obljub in kakšno povezovalno moč ima tak pristop. Tradicionalni množični mediji, ki so svojo moč nad javnostjo izkazovali tudi pri mešetarjenju z dostopom do javnega medijskega prostora v predvolilnem času, pa se bodo morali verjetno v prihodnosti soočiti z novimi pravili. Predvsem s pričakovanjem javnosti, da so predvolilne predstavitve lahko tudi dialog, v katerem imajo lahko volivci vedno več besede.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
