Raba umetne inteligence je postala del vsakdana. Čeprav je prišla tiho in »nepovabljena«, smo jo vsi – od šolarjev do upokojencev – sprejeli z odprtimi rokami. A po nekaj letih se že zavedamo, da prinaša s seboj globoke etične dileme, saj spreminja način, kako sprejemamo odločitve, kdo ima moč v družbi in kaj sploh pomeni biti človek. Napredni modeli delujejo na ravni kompleksnosti, ki ji ljudje ne moremo več slediti. Zmožnost UI, da ustvari popolnoma prepričljive avdio, video in tekstovne vsebine, je resno spodkopala javno zaupanje v informacije. Veliki modeli so se brez privolitve ali plačila učili iz del milijonov umetnikov, programerjev in znanstvenikov. S sistemsko krajo intelektualne lastnine so sadovi človeškega dela postali monopol nekaj tehnoloških korporacij. In za povrhu – dva geopolitična bloka (ZDA in Kitajska) nadzorujeta infrastrukturo prihodnosti ter hote ali nehote vsiljujeta svoje kulturne vrednote, jezikovne norme in politične poglede celotnemu planetu.
Manj kot o etičnih pomislekih pa se javno razpravlja o okoljskih vplivih masovne rabe UI. Podatkovni centri, ki gostijo strežnike za poganjanje spletnih storitev, kot so računalniški oblaki, pretočne video vsebine in umetna inteligenca, potrebujejo iz dneva v dan več energije za svoje delovanje. Sistemi strežnikov ustvarjajo veliko toplote in potrebujejo obsežne hladilne sisteme. Ti pa temeljijo na rabi velikih količin vode, da lahko varno delujejo. Raba energije ima seveda velik ogljični odtis, še zlasti v državah, kjer elektrika prihaja iz premogovnih termoelektrarn. In ker elektrika prihaja tudi iz hidroelektrarn, poraba vode vključuje tako neposredno rabo za hlajenje podatkovnih centrov kot tudi posredno porabo pri proizvodnji električne energije. Ta slednja raba je še nekajkrat večja od količine vode, potrebne za hlajenje.
O natančnih podatkih seveda ne moremo govoriti, saj velike korporacije nerade poročajo o takih neprijetnih okoljskih dejstvih. Tudi zakonodaja od njih žal ne zahteva razkritja okoljskih podatkov, vključno z lokacijami, kjer sistemi umetne inteligence delujejo, obsegom dejavnosti na posameznih lokacijah ter vrednostni učinkovitosti rabe vode in elektrike. V letu 2025 so ocenili, da je ogljični odtis rabe umetne inteligence na ravni kake manjše evropske države ali večmiljonskega ameriškega velemesta. Konkretna ocena naj bi bila okrog petdeset milijonov ton izpustov ogljikovega dioksida.
V državah z visoko koncentracijo tehnološke infrastrukture, kot so nekateri deli ZDA ali Irska, podatkovni centri požrejo že skoraj četrtino celotne električne energije, Letni vodni odtis umetne inteligence dosega trenutno od 400 do 800 milijard litrov, kar je približno toliko, kot je globalno letna poraba ustekleničene vode. Povprečen klepet z UI z okoli 20 vprašanji in odgovori »popije« približno pol litra vode. A vse te vrednosti iz dneva v dan naraščajo.
Inštitut Združenih narodov za vodo, okolje in zdravje navaja še mnoge druge okoljske pasti rabe UI. V svojem poročilu opozarja tudi na materialno potratnost. Za proizvodnjo čipov in ostalih delov opreme sta potrebna ekstrakcija redkih zemelj, litija in kobalta ter ultra čisto taljenje silicija, kar porabi ogromno fosilnih goriv. A strojna oprema za UI zaradi hitrega razvoja zastara že v borih treh ali petih letih in to ustvarja ogromne količine e-odpadkov in nenehen cikel visokoenergijske proizvodnje. Za potrebe delovanja umetne inteligence do leta 2030 bomo proizvedli tudi približno 2,5 milijona ton elektronskih odpadkov na leto. Večino bremena pridobivanja kritičnih materialov za delovanje podatkovnih centrov in shranjevanja elektronskih odpadkov občutijo predvsem države, ki nimajo gospodarskih koristi od uporabe umetne inteligence.
Vse povedano gre na prvi pogled razumeti kot argumente proti uporabi umetne inteligence. A gre bolj za poziv k njeni odgovorni uporabi in proaktivnemu reševanju njenih posrednih vplivov na okolje ob upoštevanju planetarnih omejitev. Dejstvo je namreč, da se ogromne količine energije, vode in surovin porabijo za trivialne, tržno naravnane ali celo škodljive namene – od generiranja milijonov nepomembnih UI slik za družbena omrežja do optimizacije ciljanega oglaševanja. UI postaja hrbtenica sodobnega kapitalizma platform, saj so mnogi algoritmi optimizirani za en sam cilj: prepričati ljudi, da kupijo več stvari, ki jih ne potrebujejo. Raba UI za znanost, medicino in »plemenite« namene je zaenkrat močno v manjšini.
Politični odločevalci sicer razpravljajo o etiki in avtorskih pravicah UI, popolnoma pa spregledajo ekološko ceno same infrastrukture. Potrebujemo globalni pravni okvir, ki naj postavi ekološke meje za razvoj same UI in s tem zmanjševanje okoljske škode. Ogromno računsko moč in hitrost moramo usmeriti predvsem v to, kar je zares pomembno: v vodenje človeštva stran od planetarnih prelomnih točk. Ne nazadnje tudi papež Leon XIV. v letošnji encikliki, namenjeni previdnejši rabi in razvoju UI, ostro kritizira dejstvo, da je tehnološki napredek hiter, medtem ko so okoljske zaveze počasne.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
