Veronika Podgoršek o srečnem partnerstvu za srečno družino

Ko pride par k vam, ali takoj vidite, ali bo zakon zdržal ali ne?

Kadar nekdo pride na terapijo proti svoji volji, je praktično nemogoče delati. Najtežje je, ko nekdo želi, da njegovega partnerja pripravim do tega, da ostane v zvezi, ali do tega, da odide. Ko si eden odnosa želi, drugi pa ga želi zapustiti. Tu je delo praktično nemogoče.

In nasprotno, ko prideta dva, ki si želita delati za odnos, razumeti, kaj se jima je zgodilo, takrat se da gore premikati. Včasih pa pride par, ki je tik pred razhodom in si želi dati drug drugemu »dovoljenje« za razhod.

Kdaj je čas za ločitev oziroma kdaj se splača zakon še krpati?

Dokler si tega želita oba in sta pripravljena za to delati. Oba. Za dober odnos sta potrebna dva. En sam ne more narediti ničesar. V odnosu skupaj rastemo in se spreminjamo v skupno dobro. Ko pa pride do tega, da želi eden drugega spremeniti, se lotimo »misije nemogoče«. Takrat se lahko zgodi, da postaneta nesrečna oba, kajti on ni tak, kot si ona želi, in on ni zadovoljen, ker ona ni z njim zadovoljna in ga stalno spreminja. Nekdo se lahko spremeni, če si tega sam želi. Zgodi pa se tudi, da sta si dva že v bistvu tako zelo različna, da nista za skupaj.

Je obiskovanje terapevta še vedno tabu?

Pri nekaterih seveda še vedno je, sem pa zelo vesela, da so glede tega ljudje čedalje bolj odprti. Ljudje zelo veliko delajo na sebi, pazijo na prehrano, telovadijo, skrbijo za svoj videz in prej ali slej se začnejo ukvarjati tudi s svojo notranjostjo.

Danes v šolah pridobimo veliko znanja o matematiki, biologiji, zemljepisu …, o nas samih pa nimamo dosti znanja ali skoraj nič. Vendar pa za odnose, ki jih danes snujemo in niso le ekonomska skupnost, potrebujemo in si želimo več vsebine. Za to, da dosežemo nekaj več, pa moramo najprej poznati same sebe.

Kakšen je idealen zakon oz. partnerstvo? Kdaj lahko rečemo: najin zakon je uspešen, srečen?

Ko dva delujeta v dobro drug drugega. Predpogoji za uspešen zakon so: podoben način življenja, vrednote, prioritete in potrebe. Imeti pa moramo tudi srečo, da naletimo na nekoga, ki nam je zelo podoben, in da lahko vse to skupaj vrednotita in nadgrajujeta. Glavna komponenta pa je intimnost, v smislu zmožnosti, da se drugemu predamo, in pa komunikacija.

Komunikacija je tako zdravilo kot tudi gorivo za vse. Med seboj moramo komunicirati, moramo se spoznavati, naše vzorce, naša dojemanja stvari. Običajno se pari ustavijo pri tem, da si povedo, kaj jim ni všeč, ampak to ni dovolj. Vedeti moramo tudi, zakaj nam nekaj ni všeč, in najti tisto, kar je za oba sprejemljivo.

Na koncu pa moramo zadevo nadgraditi še z načrtom, kako do tega priti. Ves čas pa je treba za to delati.

Je srečen zakon pogoj za srečno družino?

Ja, kajti če sta partnerja nesrečna, otroci to čutijo. Neizpolnjen moški oz. neizpolnjena ženska ne more biti zadovoljna.

Sta si kdaj mama Veronika in družinska terapevtka Veronika navzkriž pri vzgoji otrok?

Materinstvo je vsakodnevno delo in razumevanje vsakega otroka posebej. Otroci istih staršev so tako zelo različni in zato način vzgoje, ki deluje pri enem, ne deluje nujno tudi pri drugem. Vsak se rodi s svojim značajem in ima drugačne vloge. Terapevti se lahko zelo hitro ujamemo v idejo, da bi morali imeti vse perfektno. To ni res.

Sem mama in preizkušam, kaj deluje in kaj ne. Se pa moram zavedati, da je otrok samosvoja oseba. Uspehi mojih otrok so njihovi uspehi, moj prispevek k temu je, da jih spodbujam, jim določeno stvar omogočim. Po drugi strani pa lahko otroka še tako spodbujam, a če se ne bo hotel učiti in bo dobil slabo oceno, bo to njegov neuspeh.

Kot mama sem močno pri stvari, skušam jih poslušati, jim pokazati življenje, ki prinaša s seboj polno frustracij.

Življenje je frustracija?

Seveda. A delamo vsak dan tisto, kar nam paše? Ne. Ko bo šel otrok v službo, ne bo zraven mamice, ki bi delala namesto njega. Mamica se ne more učiti namesto otroka. Če kot odrasel ne bo dobil službe, ne bo mogel preživljati svojih otrok … Ja, življenje je frustracija. Seveda pa prinaša s seboj tudi ogromno lepega. Tudi vsakič takrat, ko določeno frustracijo razrešimo.

Katera načela se vam zdijo pri vzgoji najpomembnejša?

Otroke je treba pripraviti na življenje. Torej, red. Priprava na delo. Privzgojiti jim moramo delovne navade, ki jim jih dajemo s svojim zgledom. In pa seveda ljubezen. Dotike, poslušanje, komuniciranje, empatijo.

Prav je tudi, da se spustimo na njihov nivo in jim posvetimo čas, kar ne pomeni, da smo z njimi 24 ur na dan. Dopustiti jim moramo, da mislijo s svojo glavo, hkrati pa seznaniti s pravili, ki jih prinaša socializacija in se jih držimo tudi odrasli. Na primer, če vozim prehitro, bom plačala kazen. Tu ni prostora za lastno razmišljanje in želje, to so pravila, ki se jih ne krši. V vsakdanjem življenju seveda otroci lahko govorijo, kaj jim gre na živce, in starši to lahko ovrednotimo.

Ko se npr. otrok vrne iz šole in pove, da mu gre določen predmet na živce, da ga ne zanima, ne bom rekla zgolj: »Ti sploh ne veš, kako je to pomembno« ali »To moraš znati«, raje rečem: »Razumem te, verjamem. Tudi meni je šel ta in ta predmet na živce.« S tem ko ovrednotimo otrokovo izjavo, mu damo prav, da čuti, kot čuti. Pomembno je, da ne zanikamo otrokovih čustev.

In če v otroštvu nismo vsega izpeljali, kot bi morali, imamo na voljo popravni izpit?

Ja, v adolescenci se dogaja drugo kritično zorenje možganov. Če pa starši tudi kasneje v življenju ugotovijo, da so naredili napako ali krivico, se lahko kadar koli, tudi pri 70 opravičijo svojemu takrat že odraslemu otroku. Kdor to stori, naredi ogromno, saj s tem »otroku« omogoči, da zaživi na novo. Otrok, ki so se mu dogajale krivice, si celo življenje na neki način želi priznanja staršev. In starš, ki to stori – prizna napako – naredi največ, kar lahko.

Starši znamo otroka potolažiti, ko je žalosten, se veseliti z njim, ko je vesel. Kadar je jezen, pa sploh ne vemo, kam s to jezo. Kaj svetujete?

Jeza je pomembno čustvo in ne moremo se delati, da ne obstaja ali da je slaba. Otrokovo telo reagira na nekaj. To ni zanemarljivo. Starši se jeze ustrašijo, ker niso navajeni z njo ravnati. Ob jezi je treba otroka vprašati, kaj ga jezi, in ko bo začel govoriti in ga bomo samo poslušali, bo jeza izpuhtela. Ker bo otrok slišan. Velikokrat pa se zgodi, da pride otrok jezen domov in želi nekaj povedati, potem pa odrasli že vnaprej pridiga, kaj bi otrok moral in česa ne bi smel. Otrok želi, da ga poslušamo.

Danes se veliko govori o super ženskah, ki so skrbne mame, uspešne v službi, odlične kuharice in strastne ljubimke. Od kod potreba po popolnosti?

To je facebookmanija. Vse je in vsi so samo super. Dejstvo pa je, da vsi mi jočemo, trpimo, smo jezni, razočarani, veseli … To je predvsem davek pretekle nesamostojnosti žensk. Zato danes ženske želijo pokazati, da vse zmorejo same. Mislim, da je to le pretiran odmik, ki je nerealen, saj ni lepšega kot hoditi v dvoje, si pomagati in delovati v dobro drug drugega.