Več optimizma v vrtce in šole!

Ne zato, opozarja znani psiholog, ker rezultati ne bi bili pomembni, pač pa tudi zato, ker raziskave dokazujejo, da učna okolja, ki razvijajo različne plasti človekove osebnosti in negujejo kakovostne medsebojne odnose, pripomorejo k boljšemu učnemu uspehu. 
 

Pozitivna psihologija v vrtce, šole in družine

Kako torej v vrtcih in šolah ustvarjati okolje, v katerem se bodo otroci in pedagogi bolje počutili? Dr. Kristijan Musek Lešnik v svoji novi knjigi Pozitivna psihologija za vrtce, šole in starše s pomočjo načel pozitivne psihologije pojasnjuje nekaj zelo uspešnih primerov uvajanja principov pozitivne psihologije v vzgojno-izobraževalne zavode. Prepričan je, da lahko podobne uspehe dosežemo tudi v Sloveniji. 

Poglavje o spodbujanju optimizma

Eno od osrednjih področij raziskovanja pozitivne psihologije je optimizem in njegov vpliv na notranje blagostanje, kakovost življenja in zdravje. Optimizem je povezan s prepričanjem, da smo zmožni premagovati izzive z zaupanjem vase in v prihodnost.

V nasprotju z optimizmom pesimizem prinaša tesnobo, občutke krivde in nizko stopnjo samozaupanja, vključuje vztrajno samoobtoževanje, zaznavanje neuspeha kot nerealno trajnega; vse te neprijetne zaznave pa še dodatno krepi ali poglablja negativni samogovor.
 

Optimizem v vrtce in šole

Vzgojitelji in učitelji (tako kot starši) pomembno vplivajo na predstave otrok o svetu. Če otroci iz okolja črpajo vzorce pozitivnega odnosa in pričakovanj do sveta, uspešnega spopadanja s stresom in izzivi, bodo lažje razvijali strategije za premagovanje občutkov tesnobe in nemoči. Otroci, ki jim omogočimo ustrezne izkušnje, bodo lažje razvili optimističen odnos do sveta. Bolj pozitivno se bomo odzvali na njihove poskuse, bolj bomo utrjevali povratno zanko optimističnih vzorcev mišljenja v njihovih razvijajočih se možganih. 

Tradicionalna psihologija je verjela, da naše interpretiranje dogodkov temelji na najzgodnejših izkušnjah, da je pesimizem ali optimizem pretežno nespremenljiv in vnaprej oblikovan del naše osebnosti. V skladu s tem zastarelim prepričanjem naj bi imeli pesimisti bore malo manevrskega prostora za izhod iz kroga anksioznosti in negativnih pričakovanj; ostane jim pomiriti se in živeti s tem, da se v odnosu do sveta počutijo nemočne in negotove. Na srečo … to ni res.
 

Optimizem lahko krepimo 

Da naravnanost na optimizem/pesimizem lahko spremenimo, je opozoril utemeljitelj pozitivne psihologije dr. Martin E. P. Seligman. Pri delu z ljudmi z depresijo in tesnobo je spoznal, da ponavljajoče se negativne izkušnje utrjujejo vtis brezizhodnosti iz neprijetne situacije. Ljudje v tem stanju t. i. naučene nemoči (brezupa) razvijejo prepričanje, da so stvari v življenju onkraj njihovega nadzora in jih nikakor ne morejo izboljšati.

Na srečo, je ugotovil Seligman, pa ta mehanizem ni zgolj enosmeren: ponavljajoče se pozitivne izkušnje imajo enako močan vpliv. S svojim nadaljnjim delom je dokazal, da je optimistični odnos do sveta nekaj, kar lahko sistematično razvijamo in krepimo. 

Preprosti pristopi za delo z otroki

Premeščanje okvirja: Spodbujajte otroke k prepoznavanju pozitivnih plati v različnih izkušnjah, še posebno takrat, ko se negativne misli ponujajo na pladnju. (Primer: če izgubijo nogometno tekmo, jih lahko spomnite, da so napredovali v primerjavi s prejšnjo tekmo.)

Usmerjena pozornost: Spodbujajte otroke k usmerjanju pozornosti na tiste dejavnike, ki prispevajo k uspešnemu reševanju izzivov. (Primer: po opravljeni zahtevni nalogi jih spodbudite k refleksiji in razmišljanju, zakaj jim ni uspelo.)

Preprečujte katastrofične misli: Pri otrocih, ki so obremenjeni z razmišljanjem o možnih katastrofalnih izidih, pozornost preusmerite na nasprotne argumente. (Primer: otroku, ki neuspeh pospremi z besedami »nikoli mi ne bo uspelo«, lahko poveste izkušnjo vrstnika, ki mu je prav tako nekaj spodletelo, potem pa mu je z dodatnim naporom in trudom uspelo.)

Uporabljajte humor: Smeh je lahko odlično zdravilo zoper obremenjenost z negativnimi mislimi in pričakovanji.