Valentinovo

Ne, pravzaprav mi ga je celo malenkost pokvarilo, saj zaradi Rimske ceste in pojočih kegljev (a tudi vas zborovski pevci spominjajo nanje?) nisem še nikoli jokala, medtem ko sem zaradi popolne ignorance Kupidovega poštarja že večkrat pretakala krokodilje solze. Vse upe sem polagala vanj, on pa jih je potem razsul, tako kot preluknjana krogla poruši prave keglje na koncu tiste spolzke steze s kanalom ob strani. (Če je ne vržem jaz. Ker jaz nikoli ne zadenem nobenega keglja, zmeraj samo kanal.)

No, ampak tako je bilo do zdaj. Verjetno se boste strinjali, da je letos, ko imam skoraj fanta, izhodišče povsem drugačno in da je možnost, da se tudi meni nasmehne sreča, za nekaj vesolj boljša. Prav ponosna sem, da nikoli nisem izgubila vere v dan zaljubljencev, kot da bi vedela, da nobena smola ne more trajati večno in da za vsakim dežjem posije sonce. Kdor čaka, dočaka; potrpljenje je božja mast … na vse te reke sem naletela, ko sem po knjigah z lepimi mislimi iskala valentinovske verze, in prvič v življenju so se mi zazdeli smiselni. (Niti beseda mast me ni preveč motila.) Verjela sem, da bo sveti Valentin nekoč postal tudi moj zavetnik – in a veste, da zdaj razumem, zakaj človek bolj ceni tisto, kar težje pridobi. Zame bo prvo srečno valentinovo po toliko letih obupa kot skrinja z zakladom … ali kot velika čokolada z lešniki, kar imam v bistvu raje, ker se na skrinji samo prah nabira, čokolado pa lahko poješ. 

In kako vem, da bo letos drugače? Ker mora biti! Prvo kot prvo, se z Lukom že zelo dolgo pogovarjava po chatu, in menda ne bo hotel zamuditi priložnosti, da mi pove, kaj mu pomenim. Ta praznik je namreč kot nalašč za vse, ki si svojih čustev ne upajo obelodaniti črno na belem oziroma glasno med pogovorom, ampak se raje skrijejo za nekaj verzov in izgovor, da je pač tak običaj, da se nekaj pošlje. Če se stvari ne iztečejo po pričakovanjih, se še vedno lahko pretvarjajo, da so tisto napisali samo zato, ker se spodobi, in ne zato, ker bi res do koga kaj čutili. »Verz je prišel s čestitko; saj je butast, ampak je bil že gor.« (Itak pa se Luki to ne more zgoditi, ker se bom na pošto odzvala, kot je treba: delala se bom, da se ni nič zgodilo, zato mu ne bo prav nič nerodno in ne bo imel nobene potrebe po zanikanju. Šele ko bo povsem varno – recimo nekaj let po poroki –, mu bom zaupala, da mi je njegova pošiljka spremenila življenje, svetemu Valentinu pa zabetonirala podstavek pod spomenikom.)

In drugič, še enega nesrečnega valentinovega preprosto ne bom preživela. (Nisem dramatična, samo navajam dejstva.) Izgubila bom vero v ljubezen in usodo, in to je skoraj tako, kot če bi postala kegelj – ne radostni zborovski, ki se veseli vsakega naslednjega tona, temveč tisti plastični, ki molče čaka, da ga bo podrla krogla. (Najbrž imajo zato zborovski pevci svoj praznik, plastični keglji pa ne.)

Tako. In zdaj odštevam dneve …
 

Čez nekaj dni

Spet se oglašam! Na vseh prstih sem preštela do nule in zdaj že nekaj ur poteka dan, ki sem ga pričakovala skoraj tako težko kot božič, silvestrovo, rojstni dan in poletne počitnice. Že ob nič nič ponoči, samo da se je na telefonu zamenjal datum, sem prvič kliknila na spletni nabiralnik, da bi preverila, ali čarovnija svetega Tinka že deluje, potem pa sem to počela od trenutka, ko sem se zbudila, pa do zdajle, ko to pišem. (Z desno tipkam in z levo drsim po sporočilih na telefonu, v klepetalnicah, na družabnih omrežjih, celo okno sem odprla, če bi se kdo odločil, da mi kaj lepega zavpije z ulice. Serenade niso več v modi – najbrž so izumrle zato, ker je bilo nanje treba čakati vse do večera – kraval z ulice pa, kot mi je znano, ni časovno omejen, zato že nekaj ur pošteno šklepetam z zobmi. Nobena velika ljubezen še ni minila brez žrtev in nekaj smrkljev res ni prehuda cena za srečo v preostanku življenja.)

Cin-cin.

Ne morem verjeti, a sem res pravkar dobila sporočilo?

Vrgla sem se na telefon in s tresočimi rokami vtipkala kodo za odklepanje; naslednje leto se moram pravočasno spomniti, da jo ukinem, ker sem se od živčnosti trikrat zmotila in si skoraj uničila možnosti za dostop do komunikacije z zunanjim svetom, beri srečo.

A ti je že pisal?

Baaa. Klara Jasna je. Samo njej, Poloni, Ani in Maji sem povedala, kako pomemben je današnji dan, in čeprav so vse menile, da totalno pretiravam, mi stojijo ob strani in čakajo z mano. Mislim, da tudi zato, ker so res dobre prijateljice, in ne samo zato, ker umirajo od firbca.

Ne, sem napisala. Ob tem, da mi je pisala Klara Jasna in ne Luka, sem čutila čudno mešanico razočaranja in olajšanja. 

Si že pogledala v nabiralnik?

Itak.

Šestnajstkrat, če sem natančna. Poštarja še ni bilo. 

Saj bo.
 

Čez nekaj ur

Dan se je prevesil v popoldne in pri meni ni bilo sprememb. Poštar je prinesel tri položnice in snop katalogov za nakupovalne centre. V njih je bil cel kup namigov za valentinovske nakupe. Rože, bombonjere, kozmetika, nakit … Vse to ljudje kupujejo, da bi dokazali, kako imajo nekoga radi – kdor ni počakal na valentinove popuste, celo po polni ceni! – meni pa ne more nekdo napisati ušivega stavka, da sem še kar okej in da včasih pomisli name?! Niti vseh črk ali ločil mu ne bi bilo treba prav postaviti, pa bi mi že pomenilo več kot svet!

»Je kaj narobe?« je vprašala mami, ko sem nepremično strmela v urne kazalce in premikala glavo v ritmu sekund. Desno-levo. Desno-levo. Ena-dva. Tri-štiri. 

»To je moje življenje,« sem rekla. »Tik-tak. Tik-tak. Potem pa mine dan, mesec, leto.« Če ne bi šlo zame in če ne bi bilo vse skupaj tako zelo žalostno, bi se mi zdela moja misel izjemno globoka in bi bila ponosna nanjo.

»Pa že,« je skomignila mami in odšla zlagat perilo. Priznam, da sem bila kar malo užaljena. Če bi kaj takega rekla moja hči, bi zagotovo padla vznak, ker je tako zrela in metaforična, če je že ne bi prosila, naj me spusti v globočine svoje duše in mi pojasni, zakaj tako čuti – nikakor pa se mi to ne bi zdelo manj pomembno od nogavic in gat.

Mogoče mi je mami prebrala misli (kar je v resnici precej srhljivo, če je res), ker se je čez čas znova oglasila. »In kaj je narobe?«

Narobe, narobe … Vse je narobe!

»Nič,« sem rekla. »Dolgčas mi je.«

»Aha,« je rekla mami in naprej iskala pare nogavic. »A si se kaj skregala?«

Hotela sem zavpiti: Nisem! Le kako? Saj sem že tri mesece sama doma, ampak sem se še pravi čas ustavila. Človek se zmeraj lahko s kom spre – po mejlu, telefonu, Zoomu, družabnih omrežjih, celo v živo – ker kdo pa je zares tri mesece ždel izključno med štirimi stenami. Pa tudi če! Celo sam s sabo se lahko spričkaš, vsaj jaz to počnem še kar pogosto.

»Veš, mami … malo sem razočarana,« sem raje bleknila. Kaj imam pa izgubiti? Če me bo itak vsak čas pokosila krogla z luknjami za prste, je bojazen, da se mi bo mami smejala ali da se ji bom zdela trapasta, ker še zmeraj upam na ljubezensko sporočilce, pravzaprav moj najmanjši problem. »Danes je valentinovo, ampak jaz se počutim, kot bi bil čisto navaden dan. Nič prazničnega se mi ni zgodilo.«

Moja mami je pametna, bo že potuhtala, kam pes taco moli.

»Hočeš reči, da nisi dobila nobenega sporočila ali darila.«

Kaj sem vam rekla? 

»Pa si si ga želela?«

Da-a. »Mogoče.«

»Ali veš, da jaz za ta praznik še nikoli nisem ničesar dobila?« 

Debelo sem jo pogledala, ampak sem rekla: »Samo ti si že sto let poročena z atijem. Ti ne rabiš vsega tega. A ste pred stotimi leti sploh kaj praznovali?«

Mami se je pokroviteljsko nasmehnila, kar je pomenilo, da ne bo trznila na provokacijo. »Saj veš, da ne maram komercialnih praznikov. Ljubezen lahko izražaš na tisoč različnih načinov, in to vsak dan, ne samo štirinajstega februarja.«  

Ugovarjala sem: »Ampak če ne veš, kako bi nekomu povedal, da ga imaš rad, potem lahko valentinovo izkoristiš, da končno izraziš svoja čustva …«

»Mogoče pa tvoj fant ne misli tako,« me je prekinila mami. 

»Ni moj fant,« sem pohitela. Čeprav sem že velikokrat pomislila, da bi Luka moral biti moj fant, sem skoraj omedlela, ko sem to besedo zaslišala iz maminih ust. »Samo prijatelja sva.«

»Razumem,« je pokimala mami.

Potem je obrnila ploščo: »Zdi se mi, da si si nekaj želela, vendar tvoj … prijatelj ni imel pojma, kaj pričakuješ od njega. Si mu kdaj namignila, da imaš rada valentinovo? Kako zelo pomemben ti je ta praznik? In si mogoče temu … prijatelju kaj napisala sama?«

Odkimala sem. Napisala! Lukatu! Voščilnico za valentinovo! Saj nisem nora. Na svetu ni toliko poguma. 

»Torej si pričakovala, da ti bo prebral misli, naredil prvi korak in …«

»A ne bi bilo to romantično?«

Mami se je nasmehnila: »Bi, če bi bilo življenje pravljica. Toda ker ni, smo takrat, ko nekaj pričakujemo od drugih, pa tega ne izrazimo, pogosto razočarani. To ne pomeni, da te ta … prijatelj nima rad. Pomeni samo, da si je valentinovo predstavljal drugače kot ti.«

»Torej misliš, da me ima vseeno rad?« sem jo pogledala z velikimi očmi.

»No, tega pa žal ne vem.« Eh, škoda. »Vem samo, da o tem ne moreš sklepati po enem prazniku.« 
 

Zvečer

Povem vam, da sem tisti dan še do večera nosila nad seboj temen oblak. Pogovor z mami je pomagal, ampak grenkega priokusa se ne znebiš, ker ti nekdo reče, da imaš preobčutljive brbončice. Šele pozno zvečer mi je razpoloženje razsvetlila modra utripajoča lučka na telefonu, ki naznanja sporočilo. 

Luka! Streslo me je, kot bi šla skozi mene elektrika. Ali je to …?

Si tm?

Ni bilo ravno najlepše ljubezensko sporočilo vseh časov, ampak jaz sem kljub temu tiho zavriskala.

Itak, sem napisala. Pa kaj, če izve, da sem ves dan čakala samo nanj … 

Si nardila ž use za šolo?

Potem sva se pogovarjala o šoli, nogometu, računalniških igricah … kot zmeraj. Nisem si drznila vprašati, ali ve, kateri praznik je. V bistvu niti ni bilo pomembno. Mogoče ima mami prav, da naklonjenost izraža vsak po svoje in ob svojem času. Na srečo so tu še božič, silvestrovo, rojstni dan … in nešteto drugih dni, ki lahko postanejo praznik, če bodo zapolnjeni z ljubeznijo. Ali z vesoljem. Ali s pojočimi keglji! 
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >