Tudi starši izgorevamo, mar ne?

Živite v hitrem tempu, imate za vsak dan natanko določen urnik (dela), dajete prednost vsem mogočim obveznostim, počitek pa nenehno prestavljate za nedoločen čas? Nekaj časa bo verjetno šlo, slej ko prej pa vas bo telo pričelo na svoj način opozarjati, da ga preveč priganjate, opozarja Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka, avtorica novega priročnika o vse bolj pogosti tegobi sodobnega časa – izgorelosti.

Ko ste pahnjeni čez rob

V knjigi Izgorelost – Si upate živeti drugače? avtorica izgorelost opisuje kot stanje, ko nam manjka energije za delo in življenje, kot stanje popolne psihične, fizične in čustvene izčrpanosti. To pomeni, da je človek tako utrujen, da se ne more aktivirati, da bi nekaj naredil. Voljo še ima, toda telo ne sodeluje več, ker je iztrošeno in so njegove zaloge izčrpane.

Okrevanje traja

Izgorelost je psihosomatska bolezen, kar pomeni, da nastane zaradi psihičnih vzrokov, posledice pa se kažejo na telesu. Je ozdravljiva bolezen, toda ne na način kot angina, ko vzamemo antibiotik, malo odležimo in se postavimo na noge. Nastaja dolgo, običajno več mesecev in let, in približno toliko časa jo je treba tudi zdraviti. Zahteva več različnih »zdravil«, predvsem pa temeljito prevetritev načina življenja.

Kaj naj rečemo otrokom?

Otroci najbolj trpijo, kadar so starši fizično prisotni, psihično pa odsotni. Kronična bolezen je nekaj, kar je težko skriti, pa če se še tako trudimo. Slabše je molčati, skrivati, se delati, kot da ni nič, saj si bodo otroci ob pomanjkanju informacij ustvarili najbolj črni scenarij zgodbe. Tako pač delujejo naši možgani.

Poleg tega otroci verjamejo dejanjem in ne besedam. Tudi če jih boste prepričevali, da je vse v najlepšem redu, medtem ko boste nemočno ležali na kavču, si bodo otroci to razložili po svoje. To, da jim ne boste povedali po resnici, jih lahko boli bolj kot resnica. Otroci si zaslužijo, da − znotraj svojih zmožnosti, seveda − dobijo razlago, kaj se z mamico ali očkom dogaja. Nazadnje je del vzgoje tudi to, kako delati po pameti in kako se zaščititi pred škodljivimi vplivi.

Zato je dobro in prav, da otrokom razložite, da v trenutnem stanju niste pri svojih polnih močeh, kar pomeni, da ne morete sodelovati pri vseh aktivnostih. Prosite jih za potrpežljivost in se zahvalite, kadar znajo počakati, da imate dovolj moči za sodelovanje. Ne pozabite, da otroci potrebujejo predvsem pozornost. Včasih je dovolj, da jih opazujete pri dejavnostih in le verbalno spodbujate.

Obremenjeni starši in njihova past

Starši, ki veliko delajo in so zelo aktivni, se na podoben način lotevajo tudi starševstva. To pa lahko omejuje otrokovo raziskovanje in razmišljanje, namesto da bi ga spodbujalo. Močno obremenjeni starši namreč pogosto preobremenijo svoj naraščaj z množico aktivnosti in jim pustijo le malo časa za prosto igro ter svobodno raziskovanje narave.

Pozabljajo na dejstvo, da je dolgčas najbolj ustvarjalen čas za otroka: šele ko mu postane neprijetno, ker ne ve, kaj naj sam s seboj, začne aktivno razmišljati, kaj bi rad in kaj lahko naredi. Poleg tega pa se samo otrok, ki nima preveč zapolnjenega urnika, lahko nauči zares umiriti in počivati.
Zato bi bilo dobro, da bi se (na podoben način kot v službi) tudi doma vprašali, kaj vse boste (še) delali, kaj boste delegirali, kje boste sodelovali in kje ne, kaj boste prepustili drugim in kaj preprosto »vrgli čez ramo«. 

Kaj lahko družina pridobi?  

S padci in vzponi ter uvajanjem sprememb v družinski dinamiki zaradi naše bolezni lahko naši bližnji veliko pridobijo, čeprav se sprva v vlogi bolnika utapljamo v krivdi. Zajamčeno pridobijo psihološko trdnost, sočutje, sprejemanje drugačnosti, širijo si obzorja. Z nami so na »popravnem izpitu«. Učijo se postavljati meje, izražati svoje potrebe, predvsem pa postajajo bolj potrpežljivi in cenijo samospoštovanje.

»Vedno obstaja rešitev!«

Tako pravi avtorica priročnika Izgorelost – si upate delati drugače? Res pa je od nas odvisno, ali bomo prisluhnili telesu in prepoznali novo življenjsko priložnost. Dejstvo je, da po izgorevanju in zdravljenju nič več ne bo tako, kot je bilo, saj tudi ne sme biti. To bi pomenilo, da znova korakamo po isti poti.

»Ne pozabimo: Živimo enkrat, in to ne za delo. Živimo zase, za stik z drugimi, za tukaj in zdaj,« zapiše Tina Bončina v sklepnem poglavju svojega priročnika, ki bo brez dvoma pomagal, svetoval ali pa odprl oči mnogim, ki drsijo v stanje izgorelosti ali pa z njim že bijejo svojo bitko.