Pravljice zdravijo nas in naše otroke

Obenem se spopadajo s skrbmi, nevarnostmi in kaznimi, a prejemajo tudi pohvale, nagrade in odlikovanja za svoj pogum. Otroci z iskricami v očeh čakajo na ta večerni čas, ki jih bo popeljal v čarobne kraje in čase ter k čarobnim likom, s katerimi se bodo lahko poistovetili v svojih občutkih.

Za otroke so pravljice pomembne z več vidikov, ker:

• si takrat starši vzamejo čas samo zanje,
• dajejo prosto pot otroški domišljiji, s katero lahko obiščejo kraje in srečajo junake, ki v realnem življenju ne obstajajo,
• se lahko poistovetijo z risanimi junaki in njihovimi čustvi,
• se lahko iz varnega zavetja postelje in starševskega objema, torej z varne razdalje, srečajo z nevarnostmi ter tako s pravljico dobivajo nove življenjske izkušnje in razvijajo kompetence za ravnanje.

Pravljice se najpogosteje uporabljajo kot rutina pred spanjem, a le redko ostane pri tem, saj delujejo tudi, ko to ni naš namen. Otrok se namreč v vsaki zgodbi sreča z različnimi temami, ki tako ali drugače v njem vzbudijo zanimanje.

Lahko gre za:

• čustva, ki jih doživlja glavni junak in s katerimi se lahko otrok poistoveti,
• podobno življenjsko situacijo, ki jo delita z glavnim junakom,
• kakšno za otroka še neznano situacijo, zaradi katere bo mladi poslušalec svojemu pripovedovalcu začel postavljati vprašanja ali vsaj v sebi razmišljal o novih vsebinah.

Pravljice s tem postanejo veliko več kot samo zgodbe za lahko noč: postanejo pripomoček, ki pomaga otroku pri dobrem počutju, pri predelovanju čustev, pri razumevanju svoje ali tuje življenjske situacije, pa tudi pri kognitivnem in čustvenem razvoju, pri razvijanju življenjskih in socialnih kompetenc, domišljije, empatije, kreativnega mišljenja in mnogih drugih področij.

Prednost pravljic pred učenjem v vsakodnevnem življenju je ta, da so vsebine prilagojene otrokovi starosti, kar malčku zelo olajša razumevanje čustvenega dogajanja tako v pravljici kot tudi pri sebi.

Otroci med odraščanjem doživljajo različna čustva, ki pa jih ne znajo dobro ubesediti. Zato so pogosto zmedeni, kaj z njimi narediti. Pravljice jim pomagajo, da povežejo čustveno dogajanje v zgodbi s čustvenim dogajanjem v sebi in obratno.

To je mogoče zato, ker so čustva v pravljici predstavljena neposredno, junak pa se z njimi tudi neposredno spopada. Primer: glavni lik čuti potrebo po ljubezni, premagati mora strah, da bi ga drugi imeli za ničvrednega ...).

Pravljice čustva jemljejo resno, nasprotno nekateri odrasli otrokovih čustev ne spoštujejo (»Nehaj jokat, saj ni nič hudega.«) ali se izogibajo pogovoru o čustvih, ker jih to spravlja v stisko (»Babica je šla v nebesa in ne bi sedaj o tem.«).

Liki v pravljicah doživljajo hud bes, veliko žalost, občutke gnusa, obžalovanja in mnoga druga čustvena stanja, znajdejo se v velikih stiskah, se izgubljajo, so poraženi, celo umirajo. Doživljajo pa tudi občutke sreče, se poročajo, ljubijo. In vse to jim je dovoljeno.

Pravljice s svojimi zgodbami otroke učijo o čustvih:

• kako jih poimenovati,
• kako se kažejo v realnosti,
• kako z njimi ravnati,
• pa tudi, kakšne so lahko posledice nepravilnega ravnanja s čustvi (v pravljicah se namreč praviloma vedno nagradi dobro in kaznuje zlo).

Pravljice imajo poleg pomoči pri doživljanju čustev tudi globlji pomen za otrokov psihološki razvoj, saj mu na simbolični ravni pomagajo obvladovati psihološke probleme posameznih razvojnih stopenj oz. problemov odraščanja.

Ljudje v svojem življenju prehajamo skozi različne stopnje razvoja in na vsaki od njih se ukvarjamo s težavami, ki so značilne za posamezno obdobje.

V najzgodnejšem obdobju si razvojne stopnje sledijo v tem zaporedju:

• obdobje razvoja temeljnega zaupanja,
• obdobje razvoja avtonomije,
• obdobje razvoja iniciativnosti,
• obdobje razvoja delavnosti in
• v adolescenci obdobje oblikovanje identitete.

V teh obdobjih se prvič srečamo z nekaterimi izzivi in težavami, za katere pred tem še nismo bili dovolj zreli, da bi prišli v naše zavedanje. Nekatere naloge od njih so npr. naučiti se primernega čustvenega odzivanja glede na situacijo, ločevati se od staršev in postajati samostojni, vzpostavljati prijateljstva z vrstniki, se naučiti reda in discipline ...

In ravno ob prebiranju ali poslušanju pravljic otroci marsikatero razvojno nalogo pa tudi vprašanje, ki se pojavi ob njej, podzavestno razrešijo. Pravljice imajo namreč to moč, da spregovorijo otrokovemu nezavednemu, utelesijo njegove nezavedne bojazni in jih preženejo, pogosto tako, ne da bi se otrok tega sploh zavedal.

Pravljice so dragocene tudi zato, ker junaki lahko počnejo stvari, ki jih otrok v resničnem življenju ne bo nikoli, ali pa bi se, če bi jih, končalo s katastrofalnimi posledicami. V pravljicah se lažejo, varajo, kradejo in izzivajo usodo.

Tako otrok dobi vpogled v situacije, v katerih se običajno ne bi znašel. S tem dobi tudi priložnost, da razmišlja zunaj svojih okvirov, in se nato s pomočjo zgodbe, zapletov in njenih razpletov, pa tudi s pomočjo staršev oz. sočutnega pripovedovalca uči, kako se izogniti takim situacijam oz. zakaj česa ni dobro početi.

Zato je pomembno, da iz nabora pravljic ne izvzamemo tistih s temami, ki veljajo za »slabe«, saj predvsem s takimi pravljicami pomagamo svojemu otroku razvijati kompetence za reševanje težav pa tudi socialne kompetence in empatijo.

Poleg psihološkega pomena in vpliva imajo pravljice tudi druge, nadvse dragocene pomene, med drugim prenašajo našo kulturno dediščino ter izjemno prispevajo k otrokovi moralni vzgoji.

Vsebina zgodb, ki jih berete svojemu otroku, je pomembna, a ne toliko v zvezi s tem, kaj pripovedujejo, ampak predvsem s tem, na kaj namigujejo, kot pravi znani pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay. Bucay je tudi avtor knjig Najlepše pravljice – da se bolje spoznamo in Še več najlepših pravljic, da se bolje spoznamo, v katerih razlaga pomen pravljice.

Če boste v roke vzeli njegovi knjigi, ki ju toplo priporočam v branje, boste namreč lahko videli, da lahko prav vsaka zgodba otroku prinese novo spoznanje, zato vam ni treba skrbeti, ali je knjiga prava za vašega otroka ali ne.

O tem, katera zgodba bo otroku všeč in jo bo želel slišati večkrat, bo tako ali tako odločal sam in vam bo to tudi jasno povedal.

Otrokov izbor zgodbe pa je med drugim tudi kazalnik, katere teme so zanj v tistem trenutku aktualne in kakšne vrste knjig mu je treba brati.

Za pomoč pri izbiri novih knjig, ki se skladajo z otrokovimi interesi, si lahko pomagate tako, da se pogovorite o tem:

• zakaj mu je njegova najljubša pravljica všeč in
• kateri so tisti deli pravljice, ki so mu najbolj zanimivi.

Ta podatek vam bo povedal, katera njegova čustva in aktualne teme nagovarja pravljica. To so lahko smernice za izbor novih zgodb.

Enako pomembno kot vključevanje zgodb, ki govorijo o doživljanju samote, žalosti, jeze, smrti, laži, kraje ali goljufije, pa je, da ne izbirate pravljic z okrutnimi temami, kot so zgodbe o umorih, posilstvih ali drugih oblikah nasilja.

Te bi lahko bile za otroka pretežke, kar pomeni, da takih vsebin otrok ne bo znal predelati niti s še tako empatičnim staršem in bi jih lahko doživel kot travmatično izkušnjo, ki bi ga lahko spremljala vse življenje.

Zato je priporočljivo, da pravljice, preden jih prvič preberete otroku, najprej preberete sami in ocenite, ali je vsebina primerna starosti vašega otroka.

Če zgodbo na drugi strani izbiramo glede na otrokovo starost, razvojno stopnjo in zanimanja, pa bomo z njo lahko naslovili ravno tiste teme, ki so za otroka aktualne in bodo tako podprle njegov razvoj.

Zato opazujte otroka pri tem, s katerimi težavami se v svojem življenju trenutno srečuje: na primer s prijateljevo zavrnitvijo, s težavami pri ločevanju od vas, morda s sprejemanjem katere od svojih hib … Na podlagi tega izberite zgodbe, ki obravnavajo aktualno tematiko, kot so denimo zgodba Grdi raček za doživljanje zavrnitve, Dumbo za sprejemanje svojih hib, Pepelko za sprejemanje novih družinskih odnosov po ločitvi in mnoge druge.

Ob pravljicah otroci pa tudi odrasli začutimo, kako je dogajanje v naši notranjosti ali v našem okolju povezano z zgodbo, ki jo beremo in obratno. V zgodbi zato pridemo do spoznanj, obenem pa spoznavamo sebe in svet okoli sebe.

Pravljice imajo to moč, da jih vsak razume nekoliko po svoje. In celo več: sami jih v različnih obdobjih razumemo drugače, kar je velika umetnost. Vsak lahko tako iz pravljice vedno izlušči različne pomene, glede na svoje interese in potrebe v danem trenutku ali obdobju.

In ravno to je umetnost pravljic, da imajo zdravilno moč vsakič, ko jih vzamemo v roke. Zato je pomembno, da jih nikoli ne nehamo brati!

O pravljicah je bilo napisanega že veliko. O pomenu pravljic tudi. A res bi rada še enkrat poudarila pomen pisanja Jorgeja Bucaya. Zaslovel je namreč s knjigo, ki nosi naslov Ti povem zgodbo, tej pa je sledila še druga knjiga z naslovom Ti povem še eno zgodbo.

V obeh knjigah je zbral različne pripovedi, od grških mitov in japonskih parabol do zenovskih modrosti in lastnih izmišljenih zgodb, ter jih vpletel v terapevtske pogovore s klienti. Že v tej knjigi nam je dal slutiti, da imajo zgodbe pomemben terapevtski učinek, kar lahko potrdim tudi sama z izkušnjami iz svoje terapevtske prakse.

Sedaj pa je avtor napisal knjigo o pravljicah, ki ta dognanja postavlja v bolj sistematičen in strokoven okvir. Analiziral je osem najbolj znanih svetovnih pravljic, tako da jih je najprej povedal, nato pa opisal njihov pomen za bralca in mnoge pomene, ki ostajajo bralcu skriti.

Če se torej želite globje potopiti v svet pravljic, toplo priporočam v branje vse njegove omenjene knjige, ki so primerne tako za odrasle kot tudi za otroke. Saj so polne zgodbic, ki jih lahko prebirate tudi njim.
 

O avtorici