Naučimo otroke misliti

»Obdobje do sedmega leta pa je najdragocenejše za tvorjenje novih nevronskih povezav. Neizkoriščeni potenciali človeškega uma in moč otroštva v kombinaciji s predanimi in ozaveščenimi starši ter vzgojitelji odpirajo vrata kreativnemu učenju, hitrejšemu usvajanju znanja in lažjemu razvijanju sposobnosti.«

Tako zapiše dr. Ranko Rajović, specialist interne medicine in nevrofiziolog, član odbora za nadarjene otroke pri mednarodni organizaciji Mensa, avtor programa NTC-učenja in predavatelj na Pedagoški fakulteti v Kopru, v uvodu svoje pravkar ponatisnjene knjižne  uspešnice Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka.
 

Začnimo zgodaj

V predšolskem obdobju sta hitrost tvorjenja povezav in število ustvarjenih povezav med nevroni neprimerno večja kot po sedmem letu starosti. Razvijajo se pomembni centri in oblikuje se cela mreža novih povezav. Od stimulacije nevronov v zgodnjem otroštvu je odvisno, ali bo otrok kasneje uresničil svoje biološke potenciale ali ne. 

S čezmernim dopuščanjem nekaterih dejavnosti pravzaprav onemogočamo pravilen razvoj otroka. Med njimi so:

• čezmerno gledanje televizije,
• igranje video igric,
• pomanjkanje grafomotoričnih dejavnosti ter
• telesna neaktivnost.

Starši otrokom prepovedujemo vrtenje v krogu, skakanje po postelji in jim kupujemo čevlje na »ježka«, da ne bi imeli težav z zavezovanjem vezalk. Vendar so vse to za otroka zelo koristne dejavnosti. Kako torej lahko spodbudimo miselni razvoj otroka?
 

Motorične dejavnosti

Otroka spodbujajmo k:

• preskakovanju kolebnice,
• podajanju,
• lovljenju,
• odbijanju in vodenju žoge (denimo po poligonu med označevalci),
• metanju žoge na koš,
• k različnim oblikam gibanja po poligonih (hoja, poskakovanje, tek, slalomiranje),
• vrtenju okrog svoje osi,
• vrtenju v krogu z drugimi otroki,
• igranju starih dobrih iger, kot so slepe miši, ristanc, gumitvist, vajam za ravnotežje (po ravni ali vijugasti črti, s knjigo na glavi ...).

Odlične vaje za fino motoriko so:

• zapenjanje in odpenjanje gumbov,
• zavezovanje vezalk,
• delanje vozlov,
• gnetenje in oblikovanje testa, plastelina in gline,
• striženje s škarjami …
   

Asociativno in funkcionalno razmišljanje

Spodbudimo otroka k prepoznavanju abstraktnih pojmov s simboli. To so lahko zastave, grbi športnih klubov, znamke avtomobilov, logotipi otrokom ljubih izdelkov … Odlična vaja so sestavljanke v koščkih (puzzle) ter ugankarske zgodbe, uganke in ugankarska vprašanja.

Izogibajmo se reproduktivnim vprašanjem (Kje živi polarni medved in kje pingvin? Kako se imenuje kravji mladič?), ampak raje postavljajmo vprašanja za razmišljanje (Zakaj polarni medved ne more pojesti pingvina? Muka, pa ni krava, mleka ne daje, pil ga pa bi – kaj je to?).
 

Dr. Ranko Rajović o razvoju otroka

Kako lahko s pravimi nalogami spodbujamo miselni razvoj otroka?

Vsaka naloga, vsako vprašanje aktivira miselne procese, vendar nekatera bolj kot druga. Primerjajte naslednji vprašanji: Katera črno-bela žival, podobna konju, živi v Afriki? in Katero žival lahko narišemo in pobarvamo z eno samo barvo, srečujemo pa jo vsak dan? Prvo vprašanje je reproduktivno, drugo aktivira miselne procese.

Zakaj otroci raje rešujejo naloge denimo v ugankarskih revijah kot v šolskih delovnih zvezkih?

Ko se aktivirajo miselni procesi, pride tudi do aktivacije dopaminsko-endorfinskih receptorjev in začnejo se sproščati hormoni sreče. Pri reproduktivnih vprašanjih, ki so žal še vedno v veliki meri značilna za šolsko okolje in šolska gradiva, te hormonske preplavljenosti ni. Še zlasti ne pri učenju na pamet. Dopaminsko-endorfinski receptorji se ne aktivirajo. 

Pri ugankarskih revijah, kot je denimo Cici zabavnik, je zelo pomembno tudi pridobivanje kondicije za reševanje nalog. Otrok se vsak mesec veseli revije, že ko jo pričakuje, je poln hormonov sreče, kar pa se le še stopnjuje, ko uspešno, drugo za drugo, rešuje naloge. Vse bolje mu gre in postopoma se loteva vse težjih nalog. Otroci potrebujejo izzive, saj le v tem primeru dajejo vse od sebe. In ugankarske naloge so odlični izzivi.

Zakaj je pomembno, da otroci rešujejo čim več nalog na papirju, s pisalom v roki, in ne le pred zasloni?

Ko otrok drži pisalo, razvija fino motoriko. Pisalo mora držati pravilno, pritisniti včasih bolj, včasih manj močno. Dejavnost prstov na rokah pa aktivira velik odstotek možganov. Pred zasloni tovrstne motorične spodbude ni oziroma je je bistveno manj. Pisalo v roki torej pripomore k aktivaciji miselnih procesov. 

Kakšna je prihodnost naših otrok?

Predvsem negotova, ker ne vemo, kaj jih čaka. Kar pomislimo! Od desetih trenutno najbolj zaželenih poklicev, jih devet pred desetletjem še ni bilo. Otroke torej pripravljamo na poklice, ki še ne obstajajo. Zato je ključno, da jih ne spodbujamo k učenju na pamet, temveč jih učimo razmišljati. In to že od malega!