Kristina Kuzmič: Ne primerjam se in ta občutek je osvobajajoč

Med vojno na Hrvaškem se je Kristina Kuzmič preselila v ZDA, se tam šolala, poročila, dobila dva otroka, se ločila, živela v revščini, iskala službo, snemala vlog, zmagala v resničnostnem šovu Oprah Winfrey, dobila oddajo, ki je pogorela. Znova se je pobrala, znova poročila, rodila še enega otroka, pričela ponovno snemati vloge in – uspela. Tako zelo, da ji na družabnih omrežjih sledi več kot 3 milijone, njeni filmi o starševstvu beležijo vrtoglavo visoke številke ogledov. 

Se sprašujete, v čem je njena skrivnost? Verjetno (tudi) v tem, da svojega življenja ne olepšuje, temveč ga prikazuje takšno, kakršno je – kaotično in nepopolno in vendar dobro in lepo. 
 

Po očetu ste slovenskih korenin. Lahko za začetek poveste kaj več o vaši slovenski »žlahti«? 

Moj oče se je rodil in odraščal v Prekmurju, v vasi Nuskova. Bil je eden od petih bratov. En brat se je nato odselil v Nemčijo, moj oče na Hrvaško, preostali trije so ostali v Sloveniji, zato imam tu kar veliko sorodnikov. Ko sem bila še otrok, smo zelo radi prihajali v Nuskovo na obiske. Rada sem se igrala z bratranci in sestričnami. Vedno je bilo zabavno in glasno, polno smeha in odlične hrane.
 

Zdaj ste zelo uspešni in znani, a ni bilo vedno tako. Več kot enkrat v življenju ste se znašli čisto na dnu. Mnogo ljudi se ob takšnih izkušnjah zlomi, vi ste se vedno znova pobrali. Je to stvar karakterja, sreče, notranje moči, naključij …?

Mislim, da sta mi najbolj pomagali trma in bojevitost. Včasih nam lastnosti, ki so nam v otroštvu delale največ preglavic, v odraslosti najbolj pomagajo. Vsi imamo v sebi nekaj tega ognja in smo se sposobni prebiti skozi težke čase, a nekateri ljudje ne verjamejo, da zmorejo, zato niti ne poskusijo. 

V knjigi Drži se! zapišete »ni ti treba biti bogat, popoln in fin, da bi ti uspelo«. 

Največji uspeh je, če lahko postaneš kar najbolj prijazna, pogumna in pristna različica samega sebe. In da ne dovoliš, da te sodbe drugih ovirajo pri tem, da bi s svojimi talenti in strastjo prispeval k izboljšanju sveta.
 

Očitno je, da ste – ne glede na to, kako zelo hudo je nekoč bilo – vedno imeli okoli sebe nekaj res dobrih ljudi, ki so vam priskočili na pomoč, ki so vas razumeli, sprejemali … 

Ja, a najprej sem jih morala pustiti k sebi. Sprva jih nisem in je bilo kar težko. Veliko nas je takšnih, ki se v stiski zapremo, odrivamo ljudi, skrivamo svoje osebne bitke, saj se bojimo sodbe. A ravno takrat, ko smo v največjih težavah, bi se morali odpreti in na glas povedati, da potrebujemo pomoč; takrat je treba razširiti roke in odpreti srca tistim, ki so nas pripravljeni poslušati in podpirati.
 

Eno bolj ganljivih poglavij v knjigi je gotovo tisto o vaši babici, o baki. 

Opisujete jo kot zelo mirno in ljubečo žensko, spregovorite pa tudi o tragedijah v njenem življenju. Bila je velika borka, končala je štiri razrede osnovne šole, čeprav bi ob boljših pogojih gotovo zmogla veliko več, in vendar se je preselila v ZDA, pri 70 letih je naredila izpit za avto … Veliko me je naučila! Ona je najboljši primer tega, o čemer govori naslov moje knjige Drži se! Sploh izvirni ameriški naslov, ki pravi Hold On, But Don't Hold Still (Držite se, a ne ostanite na mestu). Moja babica se je oprijela upanja in vere, naslonila se je na svoje bližnje in na reči, ki so res pomembne, in ob tem ni nikoli obstala. Bila je proaktivna! Šla je naprej, ni hotela obtičati na mestu. 
 

Pravite, da ste bili glasen, naporen in hiperaktiven otrok in da niso imeli vsi posluha in potrpljenja z vami. Babica pa. Verjetno bi prav vsak otrok (tudi odrasli, seveda) potreboval koga, ki ga tako brezpogojno sprejema? 

Ja, to je zelo pomembno. Seveda sem imela tudi druge odrasle, ki so bili ljubeči in so me podpirali, a babica mi je dala na prav poseben način vedeti, da me sprejema. Če ti nekdo reče, da si naporen, da te ne more obvladati, si lahko to razlagaš tudi tako, da nisi dovolj dober. O tem pišem v knjigi. No, z babico sem imela vedno občutek, da sem v redu, da sem dovolj dobra. Morda pa je samo uživala v moji otroški hiperaktivnosti, kreativnosti in energičnosti, ker ona ni imela sproščenega otroštva. Odrasla je v veliki, zelo revni družini, oče je bil alkoholik in že od mladih nog je morala prevzemati veliko odgovornosti. Nikoli ni mogla biti samo otrok.

Smo pa starši včasih res težko kos vsem izzivom. Kaj bi nam svetovali?

Mislim, da moramo starši na neki točki utišati jakost vseh mogočih nasvetov. Nehajmo se primerjati s tem, kako živijo drugi. Ustavimo se in se vprašajmo: Kaj res potrebujem? Kaj je zame in za moj trenutni položaj najbolje? Naši odgovori bodo zelo različni. In vsak posameznik na to vprašanje ne bo odgovoril vsak dan enako. 
 

Vaši življenjski vodili sta upanje in humor. Ampak včasih se je tako težko smejati, če smo res v godlji … In tako težko upati, ko smo res obupani … 

To je normalno, pazite le, da ne traja predolgo. Dovolite si čutiti tisto, kar res čutite: stres, žalost, bolečino, strah … Zatiranje čustev ni pot do ozdravljenja. Ko vse to občutite, naredite korak naprej. Naredite nekaj, lahko je tudi kaj čisto majhnega, kar vas bo premaknilo dalje in v pozitivno smer. Tam boste začeli iskati humor, tam boste našli upanje. Humor in upanje se ne bosta pojavila na vratih kot pica, ki jo naročite na dom. Treba ju je iskati, treba se je odločiti zanju. 

Ko smo res v slabi koži, nam je običajno kar težko prositi za pomoč. Zakaj?

Sram nas je in včasih se počutimo, kot da smo vsem v breme. A s tem v resnici lažemo sami sebi: govorimo si, da bi nam moralo biti nerodno in da nismo vredni, da bi si kdo vzel čas za nas. Ne bi nas smelo biti sram, saj bijemo čisto običajne človeške bitke. Zaslužimo si ljudi, ki nas podpirajo in jim nismo v breme! Za svojega otroka si verjetno želite, da bi prosil za pomoč, če bi jo potreboval? Verjetno si ne želite, da se izolira in je sam s svojo bolečino? Kaj pa vaša mama? Vaš najboljši prijatelj? Za vse te ljudi upate, da bi prosili za pomoč. Zakaj torej mislite, da si vi zaslužite manj kot oni?
 

Iz težav v življenju ste si več kot enkrat pomagali – s kuhanjem. Vaše večerje ob sredah so bile res izvirna in velikodušna ideja … 

Upam, da bodo ljudje zgodbo o sredinih večerjah prebrali v moji knjigi, ker je to bila res ena od prelomnic. Takrat sem se naučila, da ne smem več premlevati o stvareh, ki jih nimam ali pa jih ne morem narediti, in se raje osredotočim na stvari, ki jih imam in jih lahko naredim. Četudi gre za majhne reči. Tako razmišljanje mi je pomagalo velikokrat, ko sem se počutila izgubljeno ali pa ko nisem videla izhoda.
 

Kuhali ste tudi za Oprah, čeprav se tisto sodelovanje ni izšlo. Pa vendar. Objela vas je, z njo ste jedli hot dog. Rekla vam je, da ste ji všeč, ker ste tako pristni, in da ostanite takšni, kot ste. Vam je to uspelo? 

Ja. Oddaja pri Oprah ni uspela, ker so producenti (za kar ni bila kriva Oprah) odločili, da moram biti za TV-oddajo popolna mama s popolnim življenjem, jaz pa sem to sovražila. Vse skupaj se mi je zdela prevara. Sem pa Oprah zelo hvaležna za dobro mero samozavesti, s katero sem lahko zdaj do svojega občinstva bolj odprta in pristna. Ničesar ne skrivam, ne pretvarjam se, da sem, kar nisem, ne primerjam se in ta občutek je zelo osvobajajoč.
 

V knjigi in na posnetkih odkrito spregovorite o mnogih bolečih temah. Tudi o ločitvi, pa o splavu, o spolni zlorabi … in vendar se je tudi vam zgodilo, da »niste povedali«. Zdi se nedoumljivo – ko vas gledamo zdaj, vso odločno in glasno in močno. Je vaše razkritje spodbudil pogum drugih žensk, ki so spregovorile?

Delno je k temu gotovo pripomoglo to, da sem slišala zgodbe drugih žensk, še bolj pa to, da sem pridobila samozavest. Spoznala sem, da je edini, ki bi ga moralo biti sram, ko pride do spolne zlorabe, storilec in nikoli žrtev. Vse preveč žensk čuti sram zaradi tega, kar se jim je zgodilo, in vendar niso naredile nič narobe. Niso one tiste, ki bi morale nositi breme krivde! Eden od razlogov, zakaj sem se o tem delu svojega življenja odločila v knjigi spregovoriti tako odkrito, je želja po opolnomočenju drugih žensk, ki so se jim zgodile podobne reči. Da se osvobodijo sramu, se zavedo, da njihov glas in izkušnje štejejo, ter tako lahko pričnejo proces celjenja ran …

In ko se že zdi, da ženske dobivamo boj za odločanje o svojem telesu, vrhovno sodišče v Ameriki zavrne pravico do splava … 

O tem bi lahko povedala zelo veliko, saj je tema zelo zapletena. Želim si, da bi ljudje, ki pravijo, da jim je mar za človeško življenje, volili za programe, ki bi pomagali otrokom tudi takrat, ko so že zunaj maternice. Pogosto pa tisti, ki se razglašajo za zagovornike življenja, volijo proti ideji zdravstvenega varstva (zdravstvena nega in zdravljenje sta v ZDA zelo draga) in proti programom, ki finančno pomagajo družinam v stiski, tudi proti nadzoru nad nošnjo orožja … in tako naprej in naprej. Kot sem rekla, je to dosti bolj zapleteno, kot si večina predstavlja. Odločitev, ki jo je sprejelo vrhovno sodišče, bo prizadela veliko žensk.
 

Lahko navedete primer? 

Zadnja štiri leta sem sodelovala z organizacijami, ki se trudijo preprečevati otroško prostitucijo. Z ženskami, ki so bile kot otroci prisiljene v prostitucijo, sem opravila nekaj intervjujev. Pogovarjala sem se tudi z dekleti, ki so medtem zanosile. Govorim o primerih, ko otrok zanosi, medtem ko ga je nekdo drug silil v spolnost za denar. Sama mislim, da nihče nima pravice reči tej deklici, da mora donositi in roditi tega otroka, in to po vsej travmi, po vseh stiskah, čez katere je tako ali tako že šla. Verjamem, da se bo to zdel marsikomu ekstremen primer, a obstaja zelo veliko okoliščin, na katere ljudje še pomislijo ne. 
 

Presenetilo me je, ko sem v knjigi prebrala, da se imate za pesimistko. Oziroma, natančneje, pišete, da ste »pesimistka na okrevanju«. Ste že okrevali? Ste zdaj že optimistka?

Nisem še okrevala. (smeh) Še vedno sprva mislim pesimistično, a je tudi meni po več letih ukvarjanja s tem, postalo malo lažje in zdaj že lahko potisnem stran tisto negativno. Kakor koli, mislim, da se bom s tem vedno malo borila. 
 

Na predstavitvi knjige v Ljubljani ste dejali, da ste od vseh vlog, ki jih imate v življenju, še vedno najraje prav mama. Kakšna mama ste? 

Nisem prepričana, da sem točno določen tip mame. Ne sodim v točno določen okvirček. So obdobja, ko moram biti stroga, in so obdobja, ko sem lahko zabavna mama. So obdobja, ko sem zelo organizirana in je vse zelo »po urniku«, in so obdobja, ko sem čisto zmedena in se mi zdi, da živim v cirkusu. Kot starš se še vedno učim in rastem, gotovo še vedno ne vem vsega. Mislim, da nikoli ne bom. Želim pa si vzgojiti pogumne in prijazne otroke, ki bodo svetu odtisnili pozitiven pečat in bodo dovolj hrabri, da bodo lahko pristni. 
 

In kako bi vas kot mamo opisali vaši otroci?

Otroci so tukaj z mano, zato sem jih kar vprašala. Takole so odgovorili: Luka (19 let) – »razumevajoča, zna odpuščati in verjame vame«, Matea (17 let) – »strpna, zna podpirati, sočutna«, Ari (8 let) – »prijazna, zelo me ima rada, dela kul torte, hecno pleše«.  Nisem jim plačala za te odgovore, se pa zdaj sprašujem, kaj bi radi od mene. (smeh) Zelo rada sem njihova mama. Vsak od njih je nekaj posebnega in v veliko čast mi je, da lahko sedim v prvi vrsti in jih gledam, kako rastejo, kako odkrivajo, kdo so in kaj je njihova strast. 
 

So se vaše skrbi in strahovi glede otrok kaj pomirili? Je z leti kaj bolje – sprašujem vas kot mama mamo?

Verjetno bomo te strahove do neke mere vedno imeli, ker imamo svoje otroke radi in se zavedamo, da nad večino stvari nimamo nadzora. Ta občutek je kar strašljiv. Mislim, da se naši strahovi spreminjajo z različnimi obdobji, skozi katere gredo naši otroci. Meni je pomagalo to, da se osredotočam na en dan (kaj se dogaja danes, kako je moj otrok danes, kaj lahko naredim danes?), namesto da bi me skrbelo za prihodnost. Ukvarjam se s tem, »kar je«, in ne premlevam o tem, »kaj mogoče bo«.