Ko mama vzgaja sama

Danes med družinami narašča delež enostarševskih, ki jih večinoma predstavljajo matere z enim ali več otroki. Nastanejo kot posledica razveze oziroma razpada izvenzakonske skupnosti, smrti partnerja ali odločitve za samostojno starševstvo. 

Naj je mati ostala sama z otroki po svoji volji ali ne, zagotovo si pogosto zastavlja konkretna vprašanja, povezana z vzgojo otroka. Vse to so seveda tudi vprašanja za strokovnjake ob dejstvu, da tradicionalna zakon in družina nimata več takšnega položaja kot nekoč.

Vloga očeta se spreminja

Skozi zgodovino sta se življenje družine in vloga staršev spreminjala. Oče danes ni več patriarh, glava družine, ki ukazuje ženi in otrokom. Vse manj je porok, narašča število ločitev in ponovnih porok, narašča število samskih ljudi brez otrok in brez družine.

Starševstvo postaja zavezujoče za oba starša in ni več toliko poudarka na materi. Če govorimo o odsotnem očetu, imamo seveda v mislih tudi očete, ki so fizično prisotni, a čustveno odsotni, in očete, ki so zelo veliko zdoma.

Kot rečeno, se mati, ki vzgaja sama, zagotovo vsaj kdaj vpraša: »Ali bi otrok bolj poslušal očeta?« ali »Ali lahko sama vzgojim otroka v zdravo in zrelo osebnost?« »V kolikšni meri je očeta mogoče nadomestiti?« 

Morda se kakšna mati celo počuti krivo za nastali položaj, čeprav obenem meni, da je zanje in za otroka/ke bolje, da oče ne živi z njim/i. Morda se ji zdi, da ima večje težave z uveljavljanjem vsaj minimalne strogosti in brzdanjem otrok?
 

O odsotnem očetu in spolni identiteti 

To vprašanje je stroko vedno precej delilo. Toda, če so se izsledki zgodnjih raziskav v 50. letih v ZDA še skladali s splošnim mnenjem, da imajo fantje, ki odraščajo brez očetov, težave na področju spolne vloge in pri razvoju spolne identitete, pri šolskem uspehu, psihosocialni prilagojenosti in pri nadziranju agresije, kar pa seveda ni veljalo za vsakega fanta v izbranih skupinah, pa so raziskave v 80. letih že obravnavale odsotnost očeta kot bolj kompleksen pojav.

Slednje raziskave so vključile tudi druge dejavnike, na primer prizadetost ob dejstvu, da jih je oče zapustil, finančne težave matere, prepire med zakoncema, ki so jim bili otroci priča, negativni odzivi okolja, napačne razlage določenih dogajanj, ki v resnici niso nujno povezana s to problematiko …

Ugotovljeno je bilo torej, da so nekateri drugi dejavniki pri posredovanju učinkov očetove odsotnosti na otrokov razvoj prav tako (če ne še bolj) pomembni kot pa ta, da je na razpolago moški model spolne vloge, piše prof. dr. Nataša Zavrl v knjigi Očetovanje in otroštvo.

Tudi Susan Golombok, profesorica družinskih raziskav in direktorica Centra za družinske raziskave na Univerzi v Cambridgeu ter profesorica na Newnham College v Cambridgeu, je v svoji raziskavi, objavljeni v knjigi Starševstvo ─ kaj v resnici šteje, med drugim ugotovila, da ima oče pomembno vlogo v otrokovem življenju in razvoju, vendar ne vpliva na oblikovanje njegove spolne vloge. To pomeni, da ni dokazov, da so med otroki, ki imajo dober odnos z očetom, in med tistimi, ki odraščajo brez očeta, kakšne razlike.
 

O avtoriteti v družini

V zgodovini je bilo očetovstvo povezano z avtoriteto v družini prav zato, ker so prehranjevali družino. Povezano je bilo z očetovim stvarnim pogledom na svet, njegovo odločnostjo, pogumom, sprejemanjem izzivov. 

Danes je mogoče opaziti, da očetje sami poskušajo poiskati novo, sodobnemu času ustreznejšo obliko moškosti in očetovstva, pri čemer gre tako za spremembe na posamični kot na kolektivni ravni.

Dvomljivcem o otrokovem razvoju prave spolne identitete, če bodo razlike med očetom in materjo izginile, odgovarja med drugimi raziskovalci tudi Golombokova rekoč, da bodo morali moški za svoje »očetovanje« oblikovati nov, v zadostni meri avtentičen stil in na svoj način označiti razliko med moško in žensko senzitivnostjo.
 

V iskanju odgovora

Kot je videti, rezultati raziskav samskemu staršu ne prinašajo enoznačnih odgovorov na zastavljena vprašanja. To pomeni, je zapisala znana slovenska strokovnjakinja Martina Žmuc Tomori, da je treba odgovore razumeti bolj kot oporne točke, napotke za vzgojo, da vpliv odsotnega očetovega lika ne bi preveč oviral, zamejeval in zaviral otrokovega vstopa v svet. 

Dejstvo je, piše Tomorijeva naprej, da veliko otrok zdravo zraste tudi brez očeta. Med varovalnimi dejavniki, ki zmanjšajo škodo zaradi očetove odsotnosti, pa navaja zlasti otrokovo lastno konstitucijsko zasnovo in zmožnost za pozitivne čustvene izkušnje z nadomestnimi očetovskimi liki. Tako lahko ob pozitivni predstavi moškega zgradi zadovoljujočo podobo lastne vrednosti. Pomembna je tudi materina zdrava osebnost, njen dobri odnos z očetom. Včasih je otrok brez očeta v svojem razvoju manj prizadet kakor otrok, ki živi ob odklonilnem, osebnostno problematičnem, prešibkem ali drugače neustreznem očetu. 

Če smo mnenja, da pomeni vzgoja otrok med drugim vsakodnevno manevriranje, tudi preizpraševanje samega starša, lahko verjamemo, da nam bo šla vzgoja od rok tudi v enostarševski družini. Navsezadnje življenje v svojem izvoru pomeni možnost in rast, dopolnjeno z dinamičnim mišljenjem in zavestnim prizadevanjem pa tudi uspeh.
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.