Katarina Kompan Erzar: Vzgoja ni stvar pravil, ampak odprtosti srca
Psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar je docentka za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Je tudi zakonska in družinska terapevtka, predavateljica, raziskovalka in avtorica odmevnih knjižnih objav s področja čustvenega razumevanja odnosov, starševstva, družine in njenih razvojnih ciklusov, teorije navezanosti … Ženska z žarom, toplino in karizmo.
Starševstvo je ena od najbolj primarnih in prvinskih človekovih vlog, vendar se zdi, da smo starši v sodobnem svetu vse bolj negotovi, starševstvo pa vse manj instinktivno in vse bolj nekam »projektno«.
To je precej res, saj je pritisk na starše zelo velik. Tako imamo precej staršev, ki v želji, da bi jih drugi videli kot trendovske in dobre starše, potiskajo sebe in otroke v vse mogoče aktivnosti in dejavnosti, a jih to marsikdaj pušča prazne in včasih prav utrujene. Največja težava pri razvoju starševstva se mi zdi primerjanje. Najprej z lastnimi starši, potem z vrstniki, ki imajo otroke, ter ne nazadnje z »ideali«, ki jih prinašata in včasih prav agresivno vsiljujeta tako javnost kot stroka. Starševstvo raste počasi, skupaj z otrokom. Tega razvoja se ne da prehitevati ali izsiliti. Nežna notranja intuicija in hrepenenje po stiku, ki ga v odraslem prebudi otrok, potrebujeta čas, oporo in veselje ob skupnem ustvarjanju družinskega življenja.
Potem bodo vse razvojne potrebe pravočasno opažene in ustrezno negovane. Otrok se razvija počasi, ob starših, v vzdušju, ki ga ustvarijo domači odnosi, odnos med staršema ter odnos vsakega od staršev do otroka in seveda odnos otroka do vsakega od staršev. Starševska vloga se danes po mojem mnenju zdi težja prav zaradi tega, ker smo vse skrčili samo na otroke in ravnanje z njimi, zanemarili pa smo odnosno plat. Predvsem odnos med staršema, ki je temelj vzgoje, saj dober zakonski odnos obema staršema pomaga samostojno razvijati materinstvo in očetovstvo, s tem pa vzgoja postane bistveno bolj naravna in preprosta. Vzgoja ni stvar pravil, ampak stvar odprtosti srca in modrosti. To dvoje pa se razvija počasi, skupaj z otrokom ob partnerju.
Kaj je bistveno za partnerski odnos, da lahko partnerja dobro opravljata svojo starševsko vlogo? Je res tako zelo pomembno, da se vedno strinjata o vzgojnih vprašanjih?
Enotna vzgoja nikakor ne pomeni, da se partnerja v vsem strinjata. Tudi ne pomeni, da oba delata vse stvari na enak način. Pomeni pa, da sta oba povsem odgovorna za svoje ravnanje do otrok in za razvoj očetovstva in materinstva ter se ne izgovarjata drug na drugega. Pomeni tudi, da sta povezana v temeljnih stvareh, to je glede prisotnosti v družini, ničelni toleranci do vsakršnega nasilja in tudi v tem, da imata otroke rada, da bo vsak otrok lahko do vsakega od staršev razvil svoj poseben odnos.
Predvsem pa enotnost staršev pomeni njuno medsebojno povezanost, pripadnost in zvestobo drug drugemu. Topel in močen zakonski odnos je tisto, kar otroci doživljajo kot enotno starševstvo, ki jim daje varnost. Še posebej, če vsak izmed staršev potem do njih razvije svoj način igranja, uspavanja, umirjanja in spodbujanja ... Za otroke je precej bolj varno, če sta starša povezana in pristna, kot če se oba trudita vesti na neki enak, dogovorjen, a nepristen način.
»Starševska vloga se zdi težja, ker smo vse skrčili samo na otroke in ravnanje z njimi, zanemarili pa smo odnosno plat.«
Poudarjate pomen rahločutnega starševstva ter varne fizične in čustvene navezanosti otroka na starše. Kakšno starševstvo je rahločutno starševstvo? Kako doseči varno navezanost in zakaj je pomembna?
Varna navezanost je najbolj naraven mehanizem povezovanja in tudi zelo preprost. Pomeni zgolj to, da otrok, ko je v stiski, poišče bližino matere (ki je prva oseba navezanosti, saj se otrok razvija v njej in prilagaja njenemu ustroju že pred rojstvom), da ga potolaži. Potem lahko v miru raziskuje svoje okolje in se, ko je spet v stiski, znova vrne k njej po oporo, s pomočjo katere lahko potem spet odide »v svet«. To preprosto pomeni, da mama postane varno zatočišče in trdno/varno izhodišče otrokovega delovanja. Gre seveda za preprost in avtomatičen mehanizem, ki ga lahko srečamo že pri nižjih živalskih vrstah. Pri človeku je vse malo bolj zapleteno, ker je odzivanje odraslega na stisko otroka vedno povezano z njegovo zgodovino, torej s tem, kako so se nanj, ko je bil sam majhen, odzivali njegovi starši.
Zato je včasih tako naravna in preprosta stvar, kot je pomiriti jokajočega otroka, ga vzeti v naročje in potolažiti, za marsikaterega odraslega skoraj nemogoča naloga. Takrat slišimo izjave kot npr.: Ne tolaži ga, saj vidiš, da te izsiljuje; ta otrok ves čas cvili, pusti ga, naj se nauči, da s tem ne bo dobil pozornosti … V takšnih izjavah lahko hitro prepoznamo bolečino in prikrajšanost odraslega, ki ga takrat, ko je on jokal, nihče ni potolažil, ampak so ga odrivali in prezrli. Rahločutna vzgoja ni nič kaj posebej mehkužna ali celo romantična.
Gre za odnos, kjer ima odrasli globok čustven stik z otrokom in se je pripravljen odzivati na otrokove potrebe takrat, ko jih otrok ima, ne pa samo takrat, kadar se odraslemu zdi, da bi otrok moral imeti določeno potrebo. Seveda je otrokova potreba tudi to, da gre po svoje, raziskuje, tvega, se potrudi, ne le to, da se tolaži in pocrklja. Rahločutna vzgoja je torej pripravljenost odraslega, da se otroku posveti in mu omogoči, da ga najde, ko ga potrebuje, in da lahko od njega gre, ko je tega sposoben. Ne pa, da ga odrasli tišči k sebi takrat, ko to potrebuje sam, in ga podi od sebe, ko se mu ne ljubi ukvarjati z njim.
V luči teorije navezanosti naj bi poseben pomen v družinskem življenju imeli odhodi od doma in vrnitev domov. V kakšnem smislu in kakšni naj bodo?
Kot sem že omenila, je glavni obrat drže od ne-varne navezanosti k varni to, da je odrasli sposoben dati otrokove potrebe na prvo mesto. To seveda lahko stori takrat, ko v svojem odraslem odnosu začuti, da je na varnem. Da ne bo torej konec sveta, če se bo kdaj čemu odpovedal in svoje načrte prilagodil otroškim zmožnostim.
Navezanost se res najmočneje utrjuje prav z odhodi in prihodi, torej z vzpostavljanjem stika po tem, ko se je ta prekinil. Zato je bolj pomembno, da se zjutraj v miru poslovimo, da otroke objamemo, pobožamo, jim zaželimo lep dan in da se takrat, ko se znova srečamo, spet lahko vsaj pogledamo in pozdravimo, si damo vedeti, da smo opazili, da smo prišli domov. To so drobne, kratke in zelo preproste stvari, ki jih zmore vsak, še tako utrujen odrasel, če le zmore pogledati še na koga drugega razen sebe.
Zdi se, da je časa, ki ga družine preživijo skupaj doma, vedno manj. V družinski čas se zažirajo službene obveznosti staršev in popoldanske dejavnosti otrok. Kaj sploh je pravi družinski čas in česa v njem ne sme manjkati?
Pomembno je, da tiste trenutke, ki jih preživljamo skupaj, preživimo v stiku, ne drug mimo drugega. Pri majhnih otrocih je to recimo čas, ko se prebujamo, oblačimo za v vrtec, zavezujemo čeveljčke. Morda bo v tem dnevu to edini stik katerega od staršev z otrokom, ker bo otrok že spal, ko se bo vrnil domov. Zato je tistih nekaj minut izjemno pomembnih, da se z otrokom nasmejemo, da mu ob zavezovanju čeveljčka povemo, da smo ga veseli, da se skupaj smejimo neubogljivim vezalkam.
Oba, otrok in starš, bosta dosti bolj povezana in vesela, kot če bi starši samo preganjali otroka, da naj si že vendar zaveže te butaste čeveljčke, ker se nam mudi, in da je nemogoč in razvajen. Dostikrat družini ostane v dnevu samo čas, ko opravljamo rutinske stvari, zjutraj odhod od doma, zvečer umivanje, hranjenje, uspavanje, zato je ključno, da ta opravila postanejo igra, priložnost za stik. Potem bo kar naenkrat v družini nastal občutek, da se je čas ustavil, da veliko časa preživimo skupaj in da ta čas ni tesnoben, napet, ampak varen in prijazen.
Besede imajo neverjetno moč. Tudi ali še toliko bolj v odnosu do otrok. Se znamo pogovarjati z njimi? Jih poslušati?
Lahko bi rekli, da so najsrečnejši tisti otroci, ki so najbolj »izgovorjeni«. Tisti torej, ki so ob starših slišali največ besed, ki so se ujemale z njihovim doživljanjem. Največ besed, ki so pomirile njihovo stisko in poimenovale dogodke na tak način, da so jih otroci lahko razumeli.
Takšni otroci svoje življenje lahko doživljajo kot zanimivo in bogato zgodbo, v kateri imajo tudi težke stvari razplet in v kateri veš, kdo si, da si ljubljen in da si v tej zgodbi soustvarjalec. Otroci so izjemno dovzetni za besede, ne samo za pomen, ampak predvsem za njihov zven, toplino, ostrino, mehkobo in resnost. Predvsem pa so dovzetni za to, kako izgovarjamo njihovo doživljanje, kakšno zrcalo jim ponujamo.
Dostikrat želijo, da jim povemo, kakšni so, kakšni so bili, ko so bili majhni, da si potem lažje ustvarijo podobo o sebi, drugih in svetu. Otroke neverjetno pomiri, kadar jih mehko pokličemo po imenu. Predvsem pa so navdušeni, kadar začutijo, da že sama beseda spreminja svet, da jim omogoča vstop v čisto nove svetove in da s pomočjo besed kar naenkrat lahko postanejo pomembni ustvarjalci tega sveta.
O slovenskem šolskem sistemu je veliko polemik. S kritikami se oglašajo starši, tudi učitelji. Kot mama delovanje slovenske šole spremljate tudi od blizu. Se vam zdi, da slovenske otroke učimo pravih stvari in na pravi način?
Moja izkušnja s slovenskim šolskim sistemom je, da so poti skozi šolanje zelo različne in močno odvisne od osebnosti učiteljev in otrok. Šola je lahko zelo dobra, lahko pa pogubna ali medla in povprečna. Veselje do znanja, ki naj bi bilo cilj poučevanja, se nam prevečkrat izmuzne in ga nadomesti nesmiselno nabiranje ocen. Če ima otrok doma močno oporo, bo tudi manj primernega učitelja prenesel brez hujših posledic in se bo celo kaj naučil, saj bo potrebno znanje lahko pridobil doma in z drugimi dejavnostmi.
Velja pa tudi obratno. Včasih prihaja otrok iz zahtevnejših razmer in mu dober učitelj lahko odpre dostop do povsem drugega, lepega in zanimivega sveta, ki ga sam sicer nikoli ne bi spoznal, niti vedel ne bi zanj. Kar me pri sistemu najbolj moti, je umetno vnašanje razdora med učitelje in starše ter ustrahovanje učiteljev in staršev z vedno novimi, predvsem administrativnimi spremembami.
Te pogosto prinašajo samo zmedo in dodatne obveznosti, ki niso povezane s poučevanjem in skrbjo za učence, kar bi morala biti po mojem mnenju prvenstvena naloga šole. O poučevanju pač ne bi smeli odločati uradniki, ampak tisti učitelji, ki jim je poučevanje v izziv in veselje, ne pa v breme in muko.
V slovenskih šolah je vse več otrok z odločbami zaradi posebnih potreb, že pri šolarjih je opazen porast duševnih težav, kot sta tesnoba in depresija. Je to odraz družbe, tempa življenja, nemara rezultat načina vzgoje?
Mislim, da vsega po malem, predvsem pa strahu, ki se je zalezel v vse pore našega vsakdanjika. Po eni strani končno odraščajo generacije otrok, ki niso že v temelju ustrahovane, po drugi strani pa odraščajo ob starših in drugih odraslih, ki doživljajo, da so vedno bolj pod pritiskom.
Zato umanjkata suverenost in umirjenost odraslega sveta, ob katerih se otroci lahko regulirajo, spoznajo sami sebe, odrasli pa hitro vidijo, kje so meje otroka, koliko napetosti še lahko prenaša in kdaj je zanj preveč dražljajev, preveč praznine in odtujenosti od narave ter sproščenega gibanja v naravi, premalo druženja z vrstniki in preveč enoličnosti. Otroci pogrešajo spontano igro z vrstniki, petje, raziskovanje. Če vsega tega ni in so večinoma ujeti v tesnobo odraslih in stalno lovljenje časa, ne razvijejo zdravih mehanizmov za spopadanje s stresom in sprejemanje izzivov. S tem postanejo ranljivi za različne motnje.
»Rahločutna vzgoja je pripravljenost odraslega, da se otroku posveti in mu omogoči, da ga najde, ko ga potrebuje in da lahko od njega gre, ko je tega sposoben.«
V zadnjem času je v slovenski javnosti odmevala pobuda ene od poslank, češ da naj se ukine bralna značka. Vemo, da ste sami strastna bralka in da imajo knjige pomembno mesto v vašem življenju. Zakaj je pomembno, da otroci berejo?
Branje je gotovo kraljevska pot do bogatega notranjega življenja in izražanja. Otroci večinoma radi in z veseljem berejo oziroma poslušajo zgodbe. Zgodbe so način, kako otroci doživljajo svet in se učijo vstopati vanj ter ga spreminjati. Je pa res, da ob poplavi knjig za otroke ni vedno lahko poiskati primernih zgodb zanje. Sama se dostikrat zelo čudim izboru del, ki naj bi bila primerna za otroke naj si bo na seznamu za bralno značko ali domače branje, saj je na seznamih pogosto precej del, ki si tega ne zaslužijo.
Tak primer so literarno povprečne in jezikovno manj kakovostne zgodbe, potem didaktične zgodbe, ki jih pišejo odrasli, ker želijo podtakniti določeno temo, ker se jim pač zdi, da bi se morali vsi otroci ukvarjati z določenimi temami. Hitro se opazi tudi trendovski pristop v izborih. Kakovostne umetniške literature, ki otrokom odpira neslutena obzorja, je veliko, bi se bilo pa treba verjetno malo bolj potruditi, da bi znali izbrati res najboljšo. Zato je pomembno, da to izbirajo ljudje, ki imajo tudi sami občutek za umetnost, lepoto in so predvsem rahločutni do otrok.
Otroci manj berejo tudi zaradi tega, ker vse več časa preživijo pred zasloni, ki jim nekateri pravijo celo »digitalni heroin«. Kaj bi svetovali staršem, ki jih skrbi, da je njihov otrok preveč prilepljen k telefonu, računalniku?
Najprej, da sedejo k otroku in se začnejo zanimati za dogajanje na zaslonu. Potem, da sami nehajo sedeti pred zasloni, kadar so utrujeni, ampak da poiščejo drugo obliko sproščanja, pri kateri se jim bo lahko pridružil tudi otrok. Lep primer tega so npr. družabne igre, ki so lahko zelo preproste, prav nič naporne (včasih manj naporne od buljenja v televizijo) in hkrati zabavne. Odprejo naj vrata stanovanja ali hiše za otrokove prijatelje, da se bodo lahko igrali skupaj, da se z otroki odpravijo na čisto navaden sprehod ali samo na kratko lovljenje na dvorišču. Skratka, da zaslone nadomestijo z odnosi.
Dovolite, da malce pokukamo še v vaše družinsko življenje. Kateri so najdragocenejši trenutki v vaši družini? Kaj se vam zdi najpomembnejše pri vzgoji lastnih otrok?
Vsekakor se mi zdi od vsega najpomembnejše prav to, da smo v vseh teh letih zgradili globok in topel stik. Najdragocenejši trenutki v naši družini so zame tisti, ko smo skupaj in se pogovarjamo, ne glede na to, kaj med tem počnemo. Rada imam praznovanja, božič, veliko noč, rojstne dneve, kulturne in domoljubne praznike, obletnice in čisto prigodna praznovanja, ker je nekdo nečesa vesel, ker je komu kaj uspelo. In se tega lahko potem skupaj veselimo.
Najraje imam trenutke, ko otroka odpreta vrata v svoj svet, v to, kaj se jima dogaja, kaj ju veseli in zanima, ter trenutke, ko se skupaj smejimo. Sploh pa sem ponosna na to, da se nikomur ni treba prilagajati in se bati, kako bo sprejet. Temu rečem: dom.
Intervju je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.