Kako naj tvoj prijatelj postane tvoj fant

Ukvarjala sem se s sabo, s šolo in si ob vsakem rojstnem dnevu, božiču, zvezdnem utrinku, štiriperesni deteljici, pikapolonici s sedmimi pikami in registrski tablici s tremi enakimi številkami zaželela, da bi imela fanta. Zaljubljena sem bila v Luka, ki se je spomnil, da obstajam, samo ko mu je moral nekdo napisati domačo nalogo, in jaz sem bila, če sem čisto iskrena, tudi precej zadovoljna, da je tako, ker sem se itak skoraj onesvestila vsakič, ko se je znašel v moji bližini, če me je še ogovoril, pa sem tako ali tako doživela kap in možgansko smrt.

Pravijo, da se takrat, ko si že tako rekoč mrtev in te pri življenju ohranja le še bitje srca, iztelesiš, in res sem se potem, ko sem poskušala komunicirati z Lukom, nekje od zunaj opazovala, kako živčno vijem roke, kako me obliva pot (vključno s temnimi madeži pod pazduho, fuj) in kako jecljam v nečem, kar je spominjalo na govorico, ki jo uporabljajo dojenčki, kadar hočejo povedati, da so se pokakali ali da so lačni. Težko je bilo skratka presoditi, ali sem blaženo olajšana ali pa bi Luka najraje kar pojedla.

Gledala sem se, kako sprejemam v roke njegov zvezek, skrbno prepisujem račune ali nepravilne glagole ali kar je bilo tisti dan pač treba in se komaj zadržujem, da i-jev ne opremim s srčki ali s sporočilom v smislu »ti si tako lep«. (V resnici nisem hotela, da bi učiteljica vedela, da naloge ni napisal sam, in nihče pri zdravi pameti po računih ali nepravilnih glagolih ali tistem, kar je tisti dan pač treba, ne piše hvalnic svoji lepoti, ne?)

Spomladi se mi je še zdelo, da v svojem življenju trpim. Da je bedno. Da me dolgčas dolgočasi. Da bo tako do bridkega konca in da se nekateri pač rodimo samo zato, da učilnice niso prazne. Toda potem je prišla koronakriza in smo ostali doma in sva se z Lukom začela pogovarjati in potem sva se poleti na bazenu družila tudi v živo in … no, in zdaj je tu jesen in z njo šola in meni ni čisto nič več jasno. Ker a veste, dolgčas sem obvladovala. Bedo razturam do obisti.

Svetovna prvakinja sem v zapolnjevanju praznin v razredu (mene štejejo za dva, ker z mojo maščobno blazinico zasedeva toliko prostora). Znam živeti predvidljivo, po vnaprej določenem scenariju, ko že zjutraj vem, kakšen bo konec dneva, s tistim ščepcem hrepenenja, ki poskrbi za ravno prav vznemirjenja, ne, za motivacijo, da se ob sedmih spraskam iz postelje in celo v dežju spravim ven, do šole.

Tole, v čemer sem se znašla zdaj … no, a veste, tole me pa muči. Ker ves čas sem in nisem. Ker je bedno in ker ni. Ker je vse še zmeraj monotono in predvidljivo, ampak na neki čisto novi ravni. Ker je upanje dobilo krila … jaz pa še vedno ne letim.

Kaj je in kaj ni

Menda sva z Lukom zdaj prijatelja. Pozdravi me, ko se srečava. Ali vsaj pokima. Iskreno rečeno, me največkrat samo ošvrkne s pogledom, jaz pa poskušam ne zardeti in ne pogledati stran, toda to je več, kot sem si kdaj upala pričakovati. Zdaj se ne iztelesim več, ko me prosi za nalogo, in ga ne gledam kot pokakan dojencelj, ki mu po bradi teče slina (vsaj upam, da ne), ko mu vračam rešene račune brez srčkov na i-jih.

Včasih se na poti domov srečava in si deliva del poti. Potem pogovor nadaljujeva po telefonu. Kako popoldne si izmenjava toliko sporočil, da zvečer na blazinicah svojih prstov iščem žulje (saj jih nikoli ni, ampak bilo bi romantično, če bi se mi na palcih poznali sledovi najine strasti). »Vsak hip bosta hodila,« me prepričuje Polona, ki je zmeraj stvarna in ji nekako uspeva, da je v njenem življenju ena plus ena brez izjeme dva. »Ma neee,« ji odgovarjam, ker iz izkušenj vem, da je zame življenjska matematika strahotno kreativna veda. In potrpežljivo čakam.

Čakam, da se bo to moje mirno morje spet razburkalo, čeprav je komaj sprejelo posledice poletnega viharja. Čakam, da prijateljstvo, ki se je še včeraj zdelo nemogoče, čim prej preraste v ljubezen. Čakam, da tisti drobec upanja, ki je našel pot med moje najstniške frustracije, postane otipljiv – ali pa izgine, ker se mi bo od tegale vmes zmešalo. Še huje, kot če nečesa nimaš, je, da imaš nekaj samo na pol. 

O kislih kumaricah in čokoladi

»Pa zakaj ga ne bi vprašala, če bi hodil s tabo?« me je enkrat vprašala Klara Jasna, moja druga najboljša prijateljica, ki blazno rada gleda romantične serije in verjame, da imajo vse zgodbe srečen konec. 
»Ti si nora,« sem ji rekla in zavila z očmi, da bi ja vedela, kako nemogoče stvari me sprašuje. To je pa naivno – da bi jaz povedala Lukatu, da sem zaljubljena vanj, in pričakovala, da ne bo crknil od smeha, ker ga snubi zafrustrirana najstnica z mastno slamo namesto las in kepo sala namesto trebuha?!

Njega, ki je lep kot grški bog in bi lahko imel katerokoli krasotico na šoli, celo Glorijo, ki je nekoč nastopila v reklami za kikiriki, ali Melanijo, ki je šolska prvakinja v krosu in se ji vitke noge raztezajo čez vsaj tri občine, zaradi česar jo v atletskem klubu kličejo hodulja?! Saj veste, da je nekoč hodil z ajevko Anjo, ki ima očija hokejskega trenerja in pozna ljudi, ki jih kažejo po televiziji. In potem naj bi ga jaz spraševala, če je zaljubljen vame?! Japajade. Pa še kaj. No-can-do. Nikoli.

Klara Jasna me je spravljivo tolažila: »Vsaj prijatelja sta. Tako se lahko vsak dan družita, pogovarjata in je skoraj tako, kot bi hodila.«

Že izraz na njenem obrazu je povedal, da niti sama sebi ne verjame. Ali pa sem jaz tako zazevala, da se je preneslo še nanjo. Fantje in punce pa ja počnejo čisto druge reči kot prijatelji, ki čvekajo o vsakdanjih traparijah. In tudi če ne, je nekaj gotovosti, varnosti, trdnosti v tem, če so zadeve definirane. Če nekdo reče, da je tvoj fant, zlezeš na novo raven.

»To je traparija,« se je vmešala še Ana, moja tretja najboljša prijateljica. »Da morajo stvari imeti ime, da veš, kaj so. Ali bo čokolada imela kisel okus, če ji boš rekla kumarica?« 

To se nam je zdelo tako zapleteno, da smo morale za hip pomisliti, kaj je hotela reči – se mi zdi, da celo Ana sama. 

»Misliš, da imaš lahko neki odnos, ne da bi vedela, kako se imenuje, prijateljstvo ali ljubezen?« je povzela Polona, ki je imela rada vse razčiščeno. Prisegla bi, da je globoko v sebi hiperventilirala, ker zanjo tisto, česar ni znala opredeliti in pospraviti v predal, ni obstajalo ali pa je bilo motnja v sistemu, ki jo je bilo treba čim prej odpraviti.

»Točno tako,« je rekla Ana. »Zakaj ne bi stvari sprejemala, kakršne so, in jim pustila, da se sproti oblikujejo in prilagajajo in da se sčasoma samo od sebe izkaže, kaj je kaj?« 

»A si ti jedla nore gobe?« 

Ana je zavila z očmi. Ona je bila bolj umetniške sorte in njene misli so zmeraj malo lebdele; če bi risala njen portret, bi se barve prelivale druga v drugo, brez jasnih meja. Včasih je uporabljala besede, kot so čustva, duševnost, presežno, naddimenzionalno, vsake oči imajo svojega malarja, vsaka duša ima svojo resnico in take vuduje, in to se nam je zdelo približno tako nezemeljsko, kot če bi njena prababica rekla, da je spekla ful kulsko potico. Ena taka kisla čokolada pač. Celo meni, ki sem se rada hvalila, da sem odprtega duha in gibkega uma!

»Poleg tega se je pa šolsko leto šele začelo,« je sklenila Klara Jasna, ki je bila včasih naša dalajlama, torej diplomacija serijsko. »Mislim, da ima Ana kar prav. Če ne moreš reči bobu bob,« pri tem nas je pomenljivo pogledala, če smo res vse razumele, da se je med počitnicami od dedka naučila novo frazo, »ti ne preostane drugega, kot da se prepustiš toku in uživaš v tem, da se končno lahko družiš z Lukatom, kar si si želela že od nekdaj.«

Tu je malo pretiravala, ker Luka poznam že od prvega razreda, vanj pa sem se zaljubila šele v četrtem. »Da se pogovarjata, spoznata, take reči pač, in če bosta potem enkrat zares tudi hodila, bo to najboljša možna zveza, ker je najbolj fino, če je tvoj fant hkrati tudi tvoj prijatelj.« Debelo sem jo pogledala, zato je pohitela: »No, v vseh dobrih serijah je tako!« 

»Resn…?«

Še preden sem lahko dokončala svoj dvom, me je že povozila: »In tudi romantično je!« je pribila, čemur pač ne moreš ugovarjati, ker je romantika širok pojem in ker ima vsak svojo predstavo o njej.

Pomislila sem, kako srečna sem, da imam take prijatelje. Pametne punce, ki imajo zame vedno kak nasvet, če že ne dober, pa pač slab – a jim lahko vsaj vedno potarnam –, in Luka, ki je moj prijatelj in bo morda nekoč moj fant. Za začetek šolskega leta je to dobro izhodišče.

Če ne bom več zdržala in res ne bo šlo drugače, pa mu lahko še vedno med nepravilne glagole napišem »ti si tako lep« in čakam, kateri predal se bo odprl …

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >