Imate starši previsoka pričakovanja?
Kaj siljenje k učenju, kritiziranje in pomanjkanje motivacije pomenijo za otrokovo prihodnost?
Šolsko leto se bliža koncu in v mnogih družinah so v teh tednih ocene ter šolski uspeh glavna tema pogovorov.
Pogosto v obliki prepirov, siljenja otrok k učenju, kritiziranja pomanjkanja otrokove motivacije in komentiranja njegove nezainteresiranosti za šolo in lastno prihodnost.
V družinah, kjer starši ne pritiskajo na otroke zaradi ocen, pa ta pritisk nase lahko izvajajo kar otroci sami, saj so nekje po poti odraščanja pričakovanja staršev (tudi če ta niso vezana neposredno na ocene) ponotranjili in visoke cilje postavljajo kar sami.
Začne se pred rojstvom
A to se ni zalomilo včeraj in zaradi ocen, problem se lahko začne že pred rojstvom otroka. Ko načrtujemo družino, si po navadi ob tem ustvarimo določena pričakovanja. Recimo: kakšne lastnosti, interese in talente želimo, da bi naš otrok imel. Pa tudi, v katerih aktivnostih bi želeli, da bi se otrok udejstvoval in uspel, pa kako bi želeli, da bi živel svoje življenje.
Za svojega otroka imamo pogosto že cel kup načrtov, še preden se nam sploh pridruži. Vse to, še preden zares spoznamo njegove osebnostne karakteristike, sposobnosti, čustveno kapaciteto, želje in ne nazadnje tudi spolno usmerjenost.
Razmišljamo:
- ali bomo otroka usmerili v določeno aktivnost (»Naš bo športnik, ker sem si to tudi sam vedno želel.«) ali pa ga bomo od tega odvrnili (»Joj, ples pa res ni za fanta.«);
- ali bo dosegal dobre šolske in druge rezultate ter zaključil stopnjo šolanja, ki se nam zdi optimalna;
- ali bo izbral »primerno« poklicno pot (npr. bo postal odvetnik, zdravnik, arhitekt ...);
- ali bo nadaljeval družinsko tradicijo (npr. nasledil starše v podjetju, ostal v domači hiši ...);
- kakšne osebnostne lastnosti bo imel (ali bo prijazen, očarljiv, ustrežljiv ...);
- ali se bo poročil in nas »obdaril« z vnuki...
Otroci čutijo starše
Otroci se ob takem načinu vzgoje že zelo zgodaj zavejo, da jih starši ne vidijo kot edinstvene osebe z lastnimi potrebami, željami in sposobnostmi temveč, kot nekoga, ki naj bi zadovoljil njihove želje in pričakovanja. Ter da bodo starši, če ne bodo sledili njihovim pričakovanjem, nad njimi razočarani, oni pa se bodo počutili zavrnjene.
Pustite otroku, da razišče, kdo je.
To otroka spravlja v stisko, saj ga sili izbirati med tem, kar je pomembno njemu in kar se zdi pomembno staršem. Otroci bodo sicer skoraj vedno izbrali izpolnitev želje staršev, saj je preživetje v otroštvu odvisno od staršev in zato otrok ne upa tvegati zavrnitve in s tem potencialne zapustitve.
Ko starši oblikujejo otroka
Ko starši otroku vsilijo svoja pričakovanja, omejijo njegove možnosti za raziskovanje in spoznavanje sebe ter ga s tem oropajo za neprecenljiva spoznanja. Hkrati ga nezavedno »usmerijajo« stran od samega sebe: k sprejemanju odločitev, ki jih namesto iz lastnih potreb in želja (npr. v katero šolo se bo vpisal, katero službo izbral) sprejema na podlagi pričakovanj svojih staršev ter kasneje drugih ljudi.
To ga pripelje do točke, ko živi življenje, ki ni »njegovo«, posledično pa do nezadovoljstva z vsemi vidiki tega. Neredko ga ob tem spremljajo tudi občutki tesnobe, anksioznosti, depresije in celo izgorelosti. Vse to je lahko posledica prav kombinacije neizražanja sebe in pretiranega prilagajanja drugim.
Razlika med zdravim in nezdravim
Če želimo vzgojiti zadovoljnega in stabilnega odraslega, moramo znati prepoznati zahteve, ki so nujne za zdrav razvoj otroka. Zahteve, od katerih ne smemo odstopati, so:
- dovolj gibanja,
- zdravo prehranjevanje,
- zadosti spanca,
- skrb za osebno higieno,
- upoštevanje navodil odraslih, povezanih z otrokovim zdravjem in varnostjo,
- opravljanje dogovorjenih hišnih opravil,
- izpolnjevanje šolskih obveznosti,
- zaposlitev in prevzemanje odgovornosti zase.
Prepoznati moramo tudi zahteve, ki izhajajo iz naših lastnih pričakovanj, kapric in neizpolnjenih želja ali frustracij iz preteklosti. Kar seveda zahteva nekaj samorefleksije.
Kaj je pomembno?
Če želimo kot starši namesto nesrečnega vzgojiti zadovoljnega posameznika, moramo zato znati prepoznati razliko med zahtevami, ki so nujne za otrokov zdrav razvoj, kot so gibanje, zdrava prehrana, zadosti spanca, skrb za osebno higieno, upoštevanje navodil povezanih z zdravjem in varnostjo otroka, opravljanje hišnih opravil, izpolnjevanje šolskih obveznosti ter kasneje zaposlitev in prevzemanje odgovornosti zase ... in med tistimi, ki izvirajo iz naših lastnih pričakovanj, kapric pa tudi naših neizpolnjenih želja ali frustracij iz preteklosti.
Ko starši otroku vsilijo svoja pričakovanja, omejijo njegove možnosti za raziskovanje in spoznavanje sebe ter ga s tem oropajo za neprecenljiva spoznanja.
Namesto da silimo otroka v aktivnosti, ki bi si jih želeli zanj, je bolje, da si vzamemo čas in se teh aktivnosti udeležimo sami (in s tem uresničimo svoje želje)! Z otrokom pa raje poskušamo zgraditi odnos, v katerem se bomo potrudili zares videti njega: njegove potrebe, želje, sposobnosti in omejitve, ter se namesto s pričakovanji raje aktivno ukvarjajmo s tem, kdaj naš otrok zares potrebuje našo usmeritev in pomoč in kdaj je bolje, da ga pustimo, da se z izzivom spopade sam.
Otrok z učnimi težavami
Otroka, ki ima težave v šoli ali ne dosega naših standardov glede učnih uspehov, sprejmemo takega, kot je, ga razumemo ter mu pomagamo poiskati način, kako se bo s šolskimi obveznostmi spopadal na sorazmerno uspešen način. Saj bo le tako lahko ohranil občutek, da ga imamo tudi ob slabih rezultatih še vedno radi. Zato pa bi bilo dobro opustiti vsa pričakovanja glede otrokove prihodnosti ter se zavedati, da je to njegovo življenje, ne naše in si ga ima pravico ustvariti po svoje.
Pomagajmo otroku
Potrdimo otrokova čustva, izogibajmo se nasvetom. Recimo: »Razumem, da ti je hudo.«
Govorimo o sebi, namesto o njem: »Počutim se neslišanega.« Nikoli ne izjavimo: »Ne poslušaš me.«
Namesto da ponudimo rešitev, preverimo, o kakšni rešitvi je razmišljal sam. »Slišim, da je tole kar velik izziv. Si morda že razmišljal o tem, kako bi lahko rešil ta problem?«
Namesto s kritiko ali pohvalo se raje odzovimo z vprašanjem, kako je sam zadovoljen z rezultatom. Ne recimo: »Od tebe sem pričakoval več.« ali: »Res si sposoben dobiti boljšo oceno.«, ampak oblikujmo svoj odziv takole: »O, ste že dobili rezultat kontrolke? Kako si zadovoljna z rezultatom?« Nato recimo: »Razumem, da si razočarana, ampak jaz vem, da si se učila in dala vse od sebe, tako da ti res ni treba ničesar obžalovati.«
Dajmo mu možnost, da sam izbere svoje prostočasne aktivnosti (če je to v okviru naših finančnih zmožnosti).
Podprimo ga pri njegovih odločitvah (tudi ko se z njimi ne strinjamo). Recimo mu: »Pomembno je, da si ti zadovoljen s svojo izbiro šole. Če misliš, da ti bo všeč na tej šoli, te pri tvoji odločitvi podpiram.«
Zdrav odnos
Tako bo otrok dobil več prostora, da razišče, kdo je, česa si v življenju želi in česa je sposoben. Kar ga bo zagotovo pripeljalo do večjega nabora spretnosti in predvsem bolj avtentičnih življenjskih izbir. S tem se bomo izognili marsikateremu prepiru, saj se otroku ne bo treba izmikati, lagati ali se z nami boriti zaradi naših neupravičenih in »nepoštenih« zahtev. Tako se bo na nas lahko obrnil v trenutkih, ko bo to potreboval, saj bo do nas čutil spoštovanje in zaupanje. To pa je tudi edina stvar, ki je za naš odnos z otrokom pomembna.
Vse za šolo v Mladinski knjigi
- 30 % na pester izbor šolskih potrebščin
- 20 % na šolske nahrbtnike, torbe, copate
- 50 % na brezžične slušalke*
Od 1. 8. do 15. 9. 2022 velja 30-odstotni popust na pester izbor šolskih potrebščin, 20-odstotni popust na šolske torbe in nahrbtnike in 20-odstotni popust na šolske copate. 50 % popust na brezžične slušalke velja ob nakupu nad 50 EUR. Popusti veljajo do prodaje zalog in se ne seštevajo.
