Dr. Veronika Podgoršek: »Vsaka družina je zgodba zase.«

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje,« je znameniti Tolstojev začetni stavek v romanu Ana Karenina. Je po vaših izkušnjah res tako?

Jaz bi raje rekla, da je tudi v sreči in zadovoljstvu vsaka družina unikatna in zgodba zase. Ljudje smo si različni in zato nas različne stvari tudi izpolnjujejo. Tako smo vsi tako srečni kot nesrečni po svoje.

Pa vendar, ali lahko na splošno rečemo, kdaj se v zvezi začne čutiti, da ni vse tako, kot bi moralo biti?

Opozorilni znaki, da je treba ukrepati, so različni. Nekateri ljudje o svoji stiski, ki jo nosijo v sebi, hitro spregovorijo, drugi pa stisko močno prikrivajo. Tistemu, ki o svoji stiski govori, bi drugi moral prisluhniti, ga skušal razumeti in se z njim pogovoriti.

Tisti, ki svojo stisko skriva, pa mora najprej sploh samemu sebi dovoliti, da začne govoriti. Nekaj drugega pa je seveda nato tisto, ali te na drugi strani nekdo zares posluša, sliši in ali skupaj iščeta rešitve za skupno dobro.

Ločitve so v nasprotju z obdobjem, v katerem je živela Ana Karenina, realnost našega časa. So kljub temu še vedno tabu?

Mislim, da so vse manjši tabu. Kljub temu pa še vedno obstajajo posamezniki, ki razvezo dojemajo kot stigmatizacijo, vendar so to predvsem starejši ljudje, ki so še pod vplivom starejše vzgoje in prepričanj.

Odločitev za ločitev je težka in ne pride kar sama od sebe. Kako partnerja, ki sta se znašla na pragu razhoda, res vesta, da je zveze nepreklicno konec?

Res je. Sama odločitev in dejanska ločitev je nekaj izjemno težkega. Četudi si je posameznik želi, nikakor ni lahko. Je pa odnosa konec takrat, ko eden v odnosu ne želi več sodelovati. Za odnos sta namreč potrebna dva. Še posebej za dober odnos. Kjer pa je na obeh straneh še prisotna ljubezen in kanček želje po skupnem odnosu, pa je tudi vse mogoče. Prav zares pa ve le vsak zase.

Kaj so po vaših izkušnjah v Sloveniji najpogostejši razlogi za ločitev?

Vsak par ima svoje vzroke. Govorim o vzrokih, ker praktično ne obstaja en sam zato oziroma en sam razlog. Gre za skupek mnogoterih stvari, ki se naberejo v odnosu skozi določeno obdobje. Kljub temu pa lahko povzamem in rečem, da je pri mnogih, ki se razhajajo, prisoten občutek osamljenosti, neslišanosti, slaba komunikacija, različne vrednote, nasilje, nezvestoba. Bi pa jaz vsemu temu dodala predvsem to, da ljudje ne poznamo dovolj dobro samih sebe in na splošno delovanja človeške psihe, vzorcev. Se pa to sicer danes močno spreminja. Ljudje si prizadevajo, in to na vseh področjih.

Ko že omenjate nezvestobo. Statistike kažejo, da skoraj vsak drugi moški prevara svojo partnerico in vsaka tretja ženska prevara svojega partnerja. Zakaj varanje? Ali je zvestoba do groba zgolj mit?

Nezvestoba je izredno obširen in globok pojav. In tako je tudi z vidika samega razumevanja. Da bi jo lahko opisali in razumeli pri enem samem paru, moramo najprej poznati psihično strukturo obeh partnerjev in njun t. i. medpartnerski ples, torej vse vzorce in navade, ki jih nosita v sebi in v odnosu prihajajo na plan.

Razlogi za nezvestobo so tudi povsem individualni in po drugi strani medpartnerski. Tukaj vključujemo za globlje razumevanje temeljne mehanizme psihoterapije, kot sta na primer projekcijska identifikacija in kompulzivno ponavljanje. Včasih je nezvestoba posledica slabega odnosa, drugič pa je slab odnos (in ločitev) posledica nezvestobe. Sicer pa je zvestoba želja vsakega posameznika: da je nekdo zvest tebi, da si ti lahko zvest nekomu in da si sam zvest samemu sebi.

Kateri del ločitve je najtežji?

Izraziti na glas željo po razvezi in razvezo dejansko izpeljati. Sama izpeljava nosi s seboj vrsto korakov, od dejanskega odhoda v nov dom, zamenjave npr. šole, vrtca, uskladitve stikov, delitve premoženja itn., še najtežje pa je, če se stvari ne končajo in jih par vleče v nedogled. Pri tem imam v mislih razna nagajanja, tožbe in blatenje.

Ljudje so pogosto prepričani, da ločitev otroke preveč prizadene in jih zaznamuje za vse življenje. Vi pravite, da so takšne trditve zmotne. Kako ločitev dejansko vpliva na otroke?

Res je, da nas vsaka stvar zaznamuje. Vendar pa nas negativno zaznamuje predvsem nekaj, kar traja v nedogled in je negativno, boleče in zlorabljajoče. Če pomislimo na dva, ki sta skupaj in se stalno prepirata, se ne marata, se drug drugega izogibata, da ne govorimo o različnem nasilnem vedenju znotraj družine – kaj imajo otroci od tega? Kaj jim sporočamo? To je tisto, kar zaznamuje najbolj negativno.

Če dvema uspe iti dobro narazen, imajo prav vsi, torej tudi otroci, od tega veliko dobrega. To jih zaznamuje tako, da vedo, da se da nekaj narediti in da jim ni treba nekoč v prihodnosti vztrajati v nečem slabem, če je slabo. Še več pa je vredno to, da stvari pri sebi, ko so morda malo starejši, ovrednotijo in spoznajo svoje vzorce. Iz vsakršnih vplivov se lahko vedno nekaj naučimo in gremo naprej.

Je kdaj smiselno v zakonu »potrpeti« zaradi otrok?

Kjer trpi eden, v bistvu trpijo vsi. Kaj ima potem kdorkoli od tega? Sicer pa so otroci najbolj srečni, ko so srečni starši in ko se imajo starši radi. To je tisto, kar šteje. 

Kako otrokom povedati za ločitev?

V prvi vrsti starosti primerno in pa seveda tako, da jih dodatno po nepotrebnem ne obremenjujemo. S tem mislim predvsem na to, da jih ne vpletamo v nerazčiščene zgodbe, ki jih imamo s partnerjem med seboj. Otroke tovrstna vsebina vedno zgolj boli in z njo nimajo kaj početi. Oni želijo le očeta in mamo.

Kaj pa ločitve v zrelih letih – zakaj se sploh ločiti na jesen življenja?

To je predvsem pojav zadnjih let, ko so se predvsem starejše gospe nekako osvobodile preteklih občutkov stigmatizacije in si danes dovolijo živeti življenje, kot si ga v resnici želijo. Ta korak bi sicer naredile že pred leti. Mnogi ljudje danes niso več pripravljeni tiščati stvari v sebi, trpeti in nič storiti oziroma spremeniti.

Je res, da se največ odločitev za ločitev sprejme prav med prazniki?

Prazniki nas, če hočemo ali nočemo, spomnijo na tisto, kar je v človeku najbolj človeškega – na odnos, ljubezen, pripadanje. In kjer tega znotraj družine ni, si še posebej ob prazničnih dneh, ko se ljudje tudi malo ustavijo, rečejo, da nima smisla.

Kako ustvariti praznično vzdušje? Imate kakšen preverjen nasvet, ki se ga držite tudi zasebno?

Da imamo pristno, lepo in toplo družinsko življenje, mora biti za to izpolnjen najprej predpogoj –  dober odnos. In ko imamo dober odnos, imamo hitro tudi lepo vzdušje.

Kako je pri vas doma na dan, ko nimata službenih obveznosti? Kako vaša družina preživlja praznike?

Pri nas doma je vedno pestro, že zaradi tega, ker nas je veliko. (smeh) Vsak dan se vsaj enkrat srečamo za mizo in klepetamo o različnih stvareh. In prav tako je v bistvu tudi za praznike. Radi smo vsi skupaj, takrat po navadi kaj spečemo, kuhamo, ustvarjamo … Rada preživljam čas s svojimi najdražjimi.

Kakšen je vaš recept za družinsko srečo?

Predvsem je pomembno delovati v dobro drug drugega, pomembna pa je tudi dobra komunikacija. Da vsi govorimo o sebi, da drug drugega poslušamo in iščemo skupne rešitve. Teh rešitev se mora potem vsak zase tudi držati, da se dogovor lahko izpelje. Tako smo lahko srečni in zadovoljni vsi.

Kako vzgajate svoje otroke?

Veste, vsak otrok je svoja zgodba. In nekaj, kar deluje pri enem, pogosto ne deluje pri drugem. Mislim, da smo sami največji zgled. Vsekakor pa obstajajo tudi določena pravila, ki se jih je treba držati.

Kaj si najbolj želite za svoje otroke?

Zdravja in tega, da bi se v življenju dobro znašli. Da bi ljubili in bili ljubljeni. Oh, tukaj bi lahko naštevala in naštevala …

Kaj pa obdarovanje? Kaj najraje podarjate za praznike?

To pa je čisto odvisno od posameznika, ki ga obdarujem. Všeč mi je, če je unikatno. Mora biti všeč tistemu, ki mu je namenjeno.

Nam zaupate svoje novoletne želje – tako na poslovnem kot na zasebnem področju?

Da bi bila zdrava in obdana s pozitivnimi ljudmi ter z ljudmi, ki jih imam rada in mi pomenijo največ na svetu. Vse drugo pride zraven. (smeh)