Dr. Ana Kandare Šoljaga odgovarja na najpogostejša vprašanja o najstnikih

Avtorica knjige Najstniki odgovarja na klasična vprašanja o vzgoji najstnikov – od tega, kako obvladovati otrokove izbruhe besa do spodbud, ki jih potrebuje vsak tinejdžer.
 

Kako se odzvati, ko ima najstnik izbruh besa?

Zaradi intenzivnega razvoja možganov v obdobju najstništva najstnike pogosto preplavijo čustva. Posledica so tudi eksplozivni izbruhi jeze, ki so s perspektive odraslega videti pretirani, zato starše ob njih pogosto zaskrbi.

Pomembno je ohraniti v mislih, da se morajo starši, ko pride do izbruha jeze, odzvati mirno in se izogniti prepiru. To pa ni vedno lahko. Najbolje je z mirnim glasom najstniku povedati, da se ne morete pogovarjati z njim, dokler se ne pomiri, potem pa se izogniti kakršni koli interakciji. Dobro je tudi, da se fizično umaknete iz prostora. Cilj je, da najstnik izgubi »občinstvo«, ker tako najhitreje popusti silovitost čustev in najstnik jih lažje in mirneje upravlja.

Ker smo starši svojim otrokom vzor, je seveda ključno, da svojemu najstniku pokažemo dober način, kako izraziti jezo. To je še posebno pomembno, če pomislimo, da so današnji najstniki bolj kot kadar koli prej v moderni zgodovini izpostavljeni gledanju nasilja.

Če ima najstnik težave z obvladovanjem jeze v smislu, da uničuje predmete ali se starši celo bojijo, da bi se lahko poškodoval, je dobro obiskati strokovnjaka, ki ga bo naučil tehnik obvladovanja jeze. Več o različnih tipih agresije lahko preberete v knjigi Najstniki (poglavje Petnajst najpogostejših tem, podpoglavje Nasilje).
 

Kako spodbuditi otroka, naj bo vztrajen in naj ne vrže puške v koruzo, takoj ko mu kaj spodleti?

Razvoj vztrajnosti je proces, ki gre nekaterim otrokom lažje, drugim pa težje od rok. Tako so tudi nekateri najstniki že po značaju vztrajnejši, nekateri pa hitro obupajo. Slednjim je treba pomagati, da vztrajnost razvijejo. Ponujam vam nekaj zamisli, kako to storiti.

1. Z nagrajevanjem vztrajnosti. Pri tem je pomembno, da nagrajujemo proces, ne rezultata. Trud, ne pa ocene ali medalje. Najstnik, ki se trudi po najboljših močeh, je že tako ali tako zmagovalec, ker razvija vztrajnost in moč značaja.

2. Vztrajnost se v domačem okolju gradi tudi s spoštovanjem tiste vztrajnosti, ki staršem včasih ni najbolj po volji ali jih utruja, kot denimo pri domačih razpravah o temah, ki so najstniku pomembne. Ta vrsta krepitve vztrajnosti od staršev zahteva veliko potrpljenja in živcev, saj je treba vztrajnost pohvaliti, hkrati pa najstniku pojasniti, da je cilj razprave sodelovanje ter spoštovanje mnenj in argumentov vseh drugih, ki v razpravi sodelujejo.

3. Najstniku je skozi primere drugih, najbolje športnikov, dobro pojasniti, da kdor zmaguje, mora kdaj tudi izgubiti. In da je uspeh pravzaprav vedno kombinacija zmag in porazov. Najstnikom, s katerimi delam, navadno predstavim primer vrhunske košarkarske tekme, ki se zaključi z rezultatom 98 : 96. Zmagovalna ekipa je dala le en sam koš več, kot jih je prejela. Ko najstnik sprevidi, da tudi najbolj priljubljeni in uspešni posamezniki pogosto doživljajo neuspehe, lažje prenese tudi lastne občasne neuspehe.
 

Nekoč so se otroci več igrali in družili, zdaj so večinoma doma pred televizijskimi, računalniškimi ali telefonskimi zasloni. Kaj menite o tem?

Drži, nekoč je zabava najstnikom pomenila odhod od doma, četudi so potem le posedali pred hišo ali blokom ali v bližnjem parku. S televizijo, internetom in video igricami so se izzivi in zabava preselili v najstnikovo sobo.

Znano je, da najstniki žal fizično niso dovolj dejavni in jim telesna dejavnost tudi ne pomeni nečesa prijetnega. Celo najstniki, ki so se vse otroštvo ukvarjali s športom, pogosto konec osnovne ali na začetku srednje šole opustijo športne dejavnosti. Razlogov za to je več.

• Prvič, v šoli se zahtevnost precej poveča; in ko se je treba čemu odpovedati, je najprej na vrsti prav šport.
• Drugič, zgledujejo se po starejših od sebe, ki telesno prav tako niso aktivni.
• In nazadnje, a ne najmanj pomembno, adolescenca je čas, ko športne aktivnosti postajajo vse bolj tekmovalne, kar pa mnogim najstnikom ni všeč. Najstniki imajo zelo radi izbiro, zato pomaga, če postavimo pravilo, da morajo biti telesno aktivni, aktivnost pa naj si izberejo sami. Nekateri raje izberejo eno in pri njej bolj ali manj vztrajajo, drugi pa aktivnosti raje menjajo. Oboje je v redu, da le gredo iz hiše in se gibljejo.

Vožnja s kolesom po soseski, nogomet ali košarka na bližnjem igrišču, pešačenje do šole, ples – vse to je gibanje, četudi ni organizirana športna dejavnost, in vse šteje. Idealno bi bilo, če bi se najstnik gibal do dve uri dnevno. Odlično je, če se lahko najstnik in starši dogovorijo, da kaj počnejo skupaj, denimo gredo v hribe, kolesarit, rolat ali samo na dvorišču metat na koš. Več o pomembnosti telesne dejavnosti preberite v knjigi Najstniki, v poglavju Trije testi zdravja.