Damjana Bakarič: Prizadeti ni ok

»Instagram in druga družabna omrežja uporabljajo za vse mogoče, tudi za žaljenje in sramotenje sošolcev in sošolk.«

»Kako to misliš?«

»Preprosto. Nekaj posameznic, deklic, starih dvanajst let, se spravlja na ene in iste mladostnike in dela fotomontaže iz njihovih fotografij, zraven pa pripisujejo besedila, ki so žaljiva in ponižujoča.«

»Temu danes rečemo medvrstniško psihično nasilje, in kolikor vem, je kaznivo. Oziroma vsaj naj bi bilo.«

»Ja, ampak nihče ničesar ne naredi.«

Ne vem, koliko spremljate novice, razvoj in življenje najstnikov, članke o sodobni vzgoji, a vem, da je v najstniških letih nadvse pomembno mnenje vrstnikov, stališča staršev pa počasi povsem poniknejo v ozadje; postanejo manj pomembna ali celo nepomembna. Ne vem, koliko se kot družba sploh zavedamo, vendar so večinoma vsi najstniki zelo občutljivi, še posebej, če imajo doma težave s svojimi starši ali prihajajo iz disfunkcionalnih družin, iz družin, kjer eden od staršev pije ali na kakršen koli drug način zlorablja otroke in druge družinske člane.

Zato jih lahko takšna in podobna dejanja vrstnikov pahnejo čez rob. Sramotenja in ponižanja, ki prizadenejo dušo odraščajočega mladostnika, imajo lahko strašljive posledice. Osebno menim, da bi morali takšno ravnanje, ki se mnogim staršem ne zdi omembe vredno, češ, saj se bodo mladostniki sami dogovorili, zaznati in se z njim ukvarjati, nikakor ga ne bi smeli spregledati. Kakršno koli sramotenje, poniževanje drugega in ravnanje z namenom, da se nekoga prizadene, v družbi ne bi smelo veljati kot sprejemljivo. A živimo v družbi, ki je s takšnim načinom komuniciranja prežeta. Sramotenje in ustrahovanje ter poniževanje so povsem sprejemljivi, kar pa je narobe. Še huje, nemalokrat takšno obnašanje celo nagrajujemo.

»Moja hči je jokala, strašno je bila prizadeta zaradi tega, o čemer je pisala njena sošolka javno na enem izmed družabnih omrežij. Dejala je, da ne želi več v šolo, doma smo jo komaj prepričali, da dejanja njene sošolke resnično niso pomembna, ker o njej ne povedo ničesar, povedo pa veliko o njeni sošolki. Na koncu sem celo izvedela, da se takšna komunikacija sošolke dogaja že vsaj leto dni.«

Kot odrasli smo odgovorni za ustvarjanje komunikacije, odnosov, družbe. In zato ne bi nihče od nas smel dovoliti, da bi se dejanja, ki nekoga prizadenejo, dopuščala. Do sramotenja in poniževanja bi morali razviti ničelno toleranco. Ker prizadeti nekoga drugega namenoma ni dobro. To ni prav. A vse bolj se zdi, da nam je za to povsem vseeno. Na primer o tem, kako začeti ustvarjati boljšo družbo, kako poskrbeti, da bomo doma imeli sočuten pristop do svojega otroka, in kako se zdravo povezovati v dobre odnose, je veliko napisanega v odlični knjigi Vzgoja po dansko, ki sta jo napisali Američanka in Danka Jessica Joelle Alexander in Iben Dissing Sandahl.

Zato bodimo mi sami ta sprememba in ustavimo sramotenje, ustrahovanje in poniževanje, ki je storjeno z namenom, da nekoga prizadene. Bodimo ta zgled, predvsem z empatijo, sočutjem in razumevanjem sebe ter drugega, bližnjega. Manj bomo trpeli, boljša družba bo lahko delovala kakovostnejše, naši odnosi pa bodo veliko bolj zadovoljujoči.

Ne pozabimo, človek za svoj zdrav razvoj potrebuje dobre in zdrave odnose z drugimi. To je ena od njegovih najosnovnejših potreb. In samo človek, ki se z drugimi povezuje v dobre, kakovostne ter harmonične odnose, ki temeljijo na sodelovanju, je lahko zadovoljen.