Vida Igličar: Rastemo z enim dobrim dejanjem na dan

A Vido Igličar so nenehno delo in težke življenjske preizkušnje pripeljale v izgorelost. V skrbi za svoje duševno zdravje in dobro počutje se je lotila projekta, ki jo je pripeljal nazaj k sebi. Zdaj ga nam vsem predstavlja s knjigo 100 dni za boljšo mene. Z njo je usvojila najdragocenejšo lekcijo: da se po padcu lahko poberemo in vrnemo ne le močnejši, temveč predvsem sočutnejši do sebe in drugih.
 

Predstavili smo vas kot nagrajevano oblikovalko in ilustratorko. Kako pa bi se predstavili sami? Kdo je Vida Igličar?

Danes o sebi rada povem, da sem zagnana iskalka smisla in osebnega zadovoljstva, navdušenka nad naravo, zelenim rastlinjem, hribolazenjem in zdravo prehrano, občudovalka estetike in minimalizma. Sem ženska, ki se trudi biti sprejemajoča do sebe, ljubeča do partnerja, dobra do staršev, iskrena do štirih bratov in sester ter prijateljev in ne nazadnje sočutna, odprta, v podporo in navdih sočloveku. Ko to pišem, sem samostojna umetniška direktorica, grafična oblikovalka in ilustratorka.
 

Povejte nam, kako je prišlo do knjige 100 dni za boljšo mene?

Začelo se je, ko sem pri sebi začela opažati upad v razpoloženju. Namesto zagnanosti in navdušenja sta bili bolj pogosti tesnoba in otožnost, in ker se mi je zdelo, da to ni bila posledica sprememb v okolici, sem sklepala, da mora biti veliko, če ne celo vse v mojih rokah, da spremenim počutje na bolje – tako telesno kot duševno. Zavedala sem se, da se velike spremembe začnejo z majhnimi koraki in da se zadovoljstvo, čeprav klišejsko, največkrat skriva v majhnih stvareh. To me je spodbudilo, da sem začela ustvarjalni in osebnostni izziv, za katerega sem vsak dan naredila eno majhno, boljše dejanje na dan. Izziv mi je v stotih dneh spremenil življenje in danes ga z veseljem delim z vami v obliki knjige, ki vsebuje tudi del, ki deluje kot priročnik. Zato vse vabim, da se mi pridružite na poti k boljšemu sebi.

Kako se je vaše življenje spremenilo v teh stotih dneh?

Pustila sem službo in stopila na samostojno podjetniško pot, končala terapijo, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos. Vse to so bile spremembe, ki so se mi prej zdele nedosegljive, zaradi poglobljenega zaupanja vase pa so se uresničile. Izvedla sem tudi številne manjše korake: preizkusila sem se v novih slogih ilustracije, začela konce tedna preživljati v naravi, namesto za računalnikom, poglobila znanje joge, gradila hvaležnost in boljše odnose z bližnjimi … 
 

Kaj je glavno sporočilo, ki ga nosi knjiga?

S projektom 100 dni za boljšo mene sem se vrnila k sebi in usvojila najdragocenejšo lekcijo, da se po padcu lahko poberem in vrnem ne le močnejša, temveč predvsem sočutnejša do sebe. Spet sem v sebi našla iskrico, na katero sem že skoraj pozabila. Iskrico, ki jo imamo v sebi vsi in z njo odkrivamo, doživljamo, ustvarjamo radost ter jo delimo z drugimi. Obdobje stotih dni me je opomnilo, da je sprememba stalna, in če si pripravljen vlagati, rasti z enim majhnim dobrim dejanjem na dan, se ti bo kmalu vse povrnilo in dvojno obrestovalo.

Česa ste se o sebi naučili med pripravo knjige?

V prvi vrsti sem si potrdila, kateri projekti me osebno izpolnjujejo – tisti, ki v ospredje postavljajo zgodbe, koristijo družbi ali ozaveščajo o pomenu duševnega zdravja, saj prav ta potencial vidim v svoji knjigi. Poleg tega je po že končanem izzivu 100 dni za boljšo mene proces priprave knjige trajal še skupaj več kot leto dni, kar me je učilo potrpežljivosti in sprejemanja, da nekaterih stvari ni moč prehiteti, ampak moraš dovoliti, da se odvijejo ob pravem času.
 

V knjigi napišete tudi zelo ganljivo Pismo trenutni sebi. Kaj bi sebi rekli zdaj, ko je knjiga zunaj?

Opomnila bi se na lekcije, ki sem jih pridobila med projektom. Naj ne pozabim, kdo si želim biti in kako je videti boljša različica mene. Da si zaupam in da se z majhnimi koraki premikam naprej, stran od območja udobja in stran od območja, kjer obtičimo v strahu in nelagodju. Poleg tega bi se opomnila na vse čudovite odzive, ki so prišli ob izdaji knjige, na vse srčne osebne zgodbe, ki so jih ljudje že delili z mano, ki dokazujejo, da je vredno biti ranljiv in da s tem ustvarjamo pristno povezavo.

V knjigi ste si 46. dan zadali, da gledanje filmov in serij zamenjate za branje knjig. Kaj vam dajejo knjige? In kakšne knjige radi berete?

Knjige mi ponudijo umirjeno pot k domišljiji, dobrim zgodbam, učenju novih stvari o sebi in svetu. Najraje berem na deževno popoldne ali ob večerih, pred spanjem. Večinoma berem knjige s področja psihologije, kar občasno prevetrim z romanom ali poezijo.
 

Bi nam katero od prebranih knjig priporočili? 

Nedavno sem prebrala knjigo Matta Haiga Zapisi o živčnem planetu: kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč ter Dušo brez spon avtorja Michaela A. Singerja. V prvi avtor iskreno in konkretno govori o svojih anksioznih mislih, v drugi pa imamo priložnost spremljati raziskovanje notranjega prostora, svojih (pre)glasnih misli in kako jih lahko začnemo sprejemati in spuščati. 
 

Katere teme se vas zdaj najbolj dotaknejo?

Všeč so mi knjige, ki mi dajo misliti. Knjige, ob katerih prepoznavam in spoznavam svoje vzorce in z branjem dobim priložnost, da se o njih preizprašujem in jih po potrebi spremenim. Prav to sta dosegli obe zgoraj omenjeni knjigi. Poleg tega rada berem Murakamijeve romane in poezijo Mile Kačič, saj me vedno odpeljeta v svoj svet.