Suzana Koncut: Prevajanje je preizkus ljubezni do branja in literature

Roman Cona so ga kritiki ob izidu razglasili za eno od najizvirnejših knjig desetletja. Delo francoskega pisatelja Mathiasa Enarda v enem samem, nekaj več kot 500 strani dolgem stavku popisuje tok misli in spominov tajnega agenta, pol Francoza, pol Hrvata, ki z nočnim vlakom in s kovčkom, polnim kočljivih dokumentov o vojnih zločinih, potuje iz Milana v Rim. 517 kilometrov, 517 strani. Kako se je lotila prevajanja knjige, ki je skorajda brez ločil? S Suzano Koncut smo se pogovarjali tudi o njeni prevajalski poti in knjigah, ki so se je dotaknile.

Cona je prav poseben roman – ne le, da ima več kot 500 strani, ima tudi le nekaj povedi. Kako ste se lotili prevajanja?

Cono sem si najprej predvsem dvakrat prebrala, s kar precejšnjim časovnim presledkom. In si nato preposlušala še nekaj intervjujev z Mathiasom Enardom. Ker je ta roman zaznamoval njegov pisateljski prodor, so ga na srečo o njem kar precej spraševali. Nisem si pa vnaprej pripravljala kakšnega dokumentarnega gradiva – pri tako številnih, raznorodnih in arbitrarno povezanih podatkih je bilo bolj smiselno raziskovati sproti.

Kaj je bilo pri prevajanju najtežje?

Roman ni samo brez pik, ampak ima tudi zelo samovoljno in razredčeno raztresene vejice, zaradi česar se ritem pripovedi izrazito prelamlja in ob odsotnosti vejic prehaja v hlastajočo naglico – ki ni samo naglica napredujočega vlaka, na katerem pripovedovalec sedi, ampak predvsem neustavljiv plaz njegovih omotičnih misli.

Pravila o postavljanju ločil so v vsakem jeziku drugačna, zato je tudi njihovo kršenje zelo drugačno, ni bilo prav lahko najti ustrezne »nepravilnosti«, ki poleg tega ni smela postati nekaj mehaničnega in preveč sistematičnega – ohranjati je morala presenetljivost, ki spodbuja bralčevo pozornost.

Poleg zgodovinskih dejstev, ki podpirajo fikcijo, je skozi ves roman prisotna senca Iliade kot skoraj arhetipskega besedila o vojni. Vpletena je z dejanskimi ali ponarejenimi citati in aluzijami, ki so zelo organsko vpeti v gosto pripoved in jih ni bilo vedno lahko zaznati. Poleg tega pa je prav v času prevajanja izšel nov prevod izbranih spevov Iliade (J. Isak Kres) in se je kar nekajkrat zastavljalo vprašanje, kateremu prevodu slediti. Včasih je bilo treba prej upoštevati nekakšen »obči spomin«.

Imate najljubši citat iz knjige?

matere nas kolikor morejo vlečejo k sebi, mislimo, da smo jim podobni, mislimo, da imamo njihovo popolnost umetnost lepoto dobroto, pa se zavemo, da je to laž, da smo moški, portreti molčečega očeta, posnetki, živi kipi, in ne vemo več, kam nas pošiljajo, proti čemu gremo po nevidnih sledeh, zakaj se tako zanesljivo oddaljujemo od mame in sestre, magnet nas vleče v odvraten svet krikov v temi

Upam, da citat sam pove dovolj. Vojna je pač moška stvar (prim. L. Mauvignier, Moški).

Kako bi knjigo, ki ima en stavek, opisali z enim stavkom?

Le na videz en stavek.

Komu bi Cono priporočili v branje?

Že v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije in po njej sem prebrala kar nekaj leposlovnih del, ki so jih o tej temi pisali tuji avtorji – ne glede na njihove razloge za izbor teme (občutek nuje, človeške vpletenosti ali preprosto aktualna modnost) so bili večinoma neumestno branje, bodisi zaradi plehkosti bodisi zaradi pokroviteljske vsevednosti.

Cona je daleč od tega, ker pripoved o tej vojni vstavlja v okvir nenehno ponavljajočih se nasilnih konfliktov v sredozemskem območju, ki jih avtor ne obravnava distancirano, ampak z intimno zavezanostjo.

Priporočam tistim, ki imajo radi zmes fikcije in zgodovine, intimnega in družbenega oziroma političnega.

Prevajanje je za vas …

… samoten in intimen posel?

… preizkus ljubezni do branja in literature?

Kako ste začeli svojo prevajalsko pot?

Moj prvi prevod je bilo kratko dramsko besedilo Samuela Becketta Pojdi in pridi, ki nam ga je med študijem francoščine dala v branje naša tedanja lektorica. Zaradi svoje jedrnatosti in misterioznosti me ni zanimalo samo jezikovno, ampak predvsem kot podlaga za rahlo ekspresionistično plesno predstavo, ki smo jo pripravile z dvema soplesalkama. Sodobni ples me je takrat zanimal bolj kot francoščina.

Morda se mi zame najpomembnejši (superlativi so vedno problematični) zdi roman Georgesa Pereca Življenje, navodila za uporabo – roman, za katerega sem imela pogosto občutek, da zajema celoten univerzum, vse se lahko navezuje nanj. Velikansko, zapleteno in osupljivo delo.

Iz drugih razlogov sem zelo ponosna na dva prevoda Antoina Volodina, Nižji angeli in Pisatelji, s katerima sem poskusila slovenske bralce navdušiti za tega čudaškega pisatelja, ki ustvarja popolnoma svojski literarni svet. Od nedavnega pa sem zelo ponosna tudi na Kritiko črnskega uma Achileja Mbembeja, ki je nadvse tehtna in pomembna knjiga.

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je navdušila?

Šele pred nedavnim (žal mi za nefrancoske avtorje velikokrat zmanjka časa) sem prvič brala Olgo Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Pravek in drugi časi. Komaj čakam, da začnem še Begune.

Katere knjige bi kot strastna bralka še priporočili v branje?

Naj ostanem pri Francozih …

• Jean-Baptiste Del Amo, Živalsko kraljestvo, prevod Saša Jerele (brezumnost človekovega odnosa do živali, literarno izpiljen jezik)
• Tanguy Viel, 353. člen Kazenskega zakonika, prevod Aleš Berger (zelo aktualna, boleče ironična zgodba o pohlepu in (ne)krivdi)
• Emmanuelle Pagano, Jamski najstniki, prevod Živa Čebulj (občutljiva pisateljica, še vedno delikatna tema)