Slovenščina – jezik za čudenje

Še eno strast sem imela: imela sem založbo z lastnimi knjigami. Pisala sem zbirke pesmi in cikluse zgodb. Avtorica se je podpisovala z Maksi. Da se ne bi razkrila z ničimer, niti s spolom.

Tretja strast: branje. V knjižnico, ki ni bila daleč od mojega doma, sem že petletna smela sama. Takrat je bilo pravilo, da si sme otrok sposoditi samo tri knjige naenkrat. Zato se je zgodilo, da sem bila v enem dnevu po petkrat v knjižnici. Dokler niso uvideli, da je tako pravilo nesmiselno.

To pripovedujem zato, ker sem iz tega zrasla. Postala sem bralka, pisateljica, profesorica slovenščine in prevajalka iz italijanščine. Zbrane otroške igre je nadomestilo delo.

Spomnim se, kako napeta sem bila kot profesorica v prvih mesecih poučevanja, stroga in nepopustljiva, a v resnici preplašena, da bodo dijaki prepoznali mojo negotovost. Skoraj tretjina jih je ob koncu ocenjevalnega obdobja imela grajo pri slovenščini. Zgrožena sem bila nad njihovim neznanjem in prisegala, da bom izkoreninila njihovo neznanje jezika in jih pripravila k branju.

Zelo hitro sem se zmehčala. Vzljubili smo se. Videla sem, da mi verjamejo, pa za to niso bile potrebne grožnje in negativne ocene. Pred dijaki sem postajala vse pristnejša. Priznavala sem jim, da tudi sama ne razumem vseh jezikovnih pravil, a da je naš jezik lep, ker je tako večplasten. Skupaj z njimi sem občudovala, kako da smo v slovenščini ohranili takšno razgibanost s skloni, toliko arhaičnih slovanskih besed in – navsezadnje najlepše – oklepamo se dvojine, njene razpetosti med enostjo, osamljenostjo, individualnostjo in množico, skupnostjo, gnečo. (Ne morem si pomagati, a ko govorim ali pišem o dvojini, postanem sentimentalna.) Slišali so me, da je slovenščina jezik za čudenje in ne za zavrnitev. Ko so videli žar v mojih očeh, so mi verjeli. Pripovedovala sem jim tudi o literaturi. Skupaj smo brali in se o prebranem pogovarjali. Najlepši trenutki so tisti, ko se mlademu človeku sproži plaz misli, ki jih zna ubesediti z vsemi odtenki maternega jezika. Spoznala sem, da si tega želijo. A ni bilo učbenikov, zlasti ne za poklicne šole.

Tako sem proti koncu 90. let za dijake svoje šole napisala prvi jezikovni priročnik. Dijaki so ga takoj vzeli za svojega, kolegi tudi. Pošel je, zato so me kolegi z drugih šol prosili za ponatis. Popravila sem napake (in naredila nove), razširila sem ga in samovšečno imenovala Preproste besede. Ne da bi hotela, je priročnik našel pot po vsej Sloveniji in ga je še zdaj, čeprav se ga sramujem, mogoče dobiti v knjižnicah.

Da sem potem napisala paket petih učbenikov in delovnih zvezkov za poklicne šole, je prišlo samo od sebe. K meni je pristopila založba sama. Učbeniki in delovni zvezki so si utrli pot po šolah, kjer triletnemu poklicnemu šolanju sledita še dve leti tehničnega izobraževanja, prav tako pa tudi v zamejskih licejih, v katerih pouk traja pet šolskih let.

Med tem časom sem zamenjala poklicno in strokovno šolo za gimnazijo. Tako sta iz želje, da gimnazijcem olajšam pot do mature in jim utrdim jezikovno znanje, nastala še dva priročnika, namenjena prav njim. Presenetilo me je: v desetletju od prve izdaje je sledilo več ponatisov, da je številka izvodov že petmestna, kar kaže, da Slovenci želimo dobro poznati svoj jezik. Spomnim se, kako sem v času nastajanja svojih priročnikov v rokah večkrat držala Slovensko slovnico dr. Antona Breznika iz leta 1916 in si želela, da bi imeli Slovenci svoj jezik spet v vajetih. Vendar revolucije nisem mogla narediti, bila sem samo profesorica na gimnaziji.

Pred nekaj leti sem po dolgem času spet pristala med prvošolci. Pravkar so zapustili osnovnošolske klopi in bili zmedeni, koliko vsega nenadoma zahtevamo od njih: naštevanje besednih vrst, imenovanje stavčnih členov, pravila za veliko in malo začetnico. »Mi tega nismo delali!« je bil pogost odgovor, ko sem od njih želela, da mi na primer imenujejo pridevniške zaimke. Pa sem vedela, da so, prelistala sem prav vse delovne zvezke, ki so jim na voljo v osnovni šoli. Samo vedeli niso, da se temu tako reče.

Niso krivi, če tega ne prepoznajo. Novi pristopi k jeziku prisegajo na uporabnostno znanje iz besedila. Nihče jim ni pomagal razvrstiti znanja, ki pa ga v srednji šoli od njih zahtevamo. Tako me je vodila skrb na novo, tretjo skupino iskalcev jezika: za vse, ki se učijo jezika, a ga ne znajo spraviti v red. Za osnovnošolce, srednješolce, odrasle, mlade in manj mlade vseh starosti – za vse, ki potrebujejo zgradbo jezika.

Tako je nastala Slovenščina – po korakih do odličnega znanja pri založbi Mladinska knjiga. Urednica Alenka Kepic Mohar je takoj razumela. Pod recenzentsko taktirko dr. Kozme Ahačiča, ki je s svojima slovnicama že odprl pot urejenemu sestavu slovnice, sem unovčila svoje pedagoške pristope ter izkušnje pri ustvarjanju učbenikov in stiku z dijaki. Trudila sem se zajeti vse, kar potrebuje tako trenutni šolar kot človek, ki se uči vse življenje. Da pa mora tak priročnik biti razberljiv, pisan in živahen, všečen sodobnemu zahtevnemu bralcu, je bilo jasno tudi tehnični urednici Barbari Jenko in ilustratorju Mateju de Ceccu. Zato smo bili veseli, da je bil naš priročnik na knjižnem sejmu nagrajen kot najlepše oblikovani učbenik. Kaj veseli, navdušeni!

Ko vidim, da je zanimanje za priročnik veliko, sem mirna – ni nam vseeno, kakšen jezik uporabljamo, koliko vemo o njem. In hkrati sem nemirna. Sem naredila dovolj, da bi zbudila zanimanje, občudovanje? Ali pa je to šele začetek?

Kajti če si Slovenec, je slovenščina tvoje zrcalo. Ni vseeno, kako govoriš in pišeš. Če slabo voziš, boš naredil prekršek, v naslabšem primeru nesrečo. Če slabo uporabljaš slovenščino in delaš napake, jih dela tvoja osebnost, to je tvoja odločitev. Sama se trudim, da pomagam k boljši izreki, k pravilnejšemu pisanju, k praviru odločitve, kdo in kaj smo.

Vrnimo se k tisti Maksi z začetka. Tudi ona je zrasla. Založbe z lastnimi knjigami nima. A knjige še piše, daje jih v tisk drugim založbam. In upa si jih podpisovati s pravim imenom.

Pravzaprav ne vem, kaj me tako žene. Skupaj s prvimi učbeniki sem namreč začela tudi z literarno ustvarjalnostjo. Hčerke so postale samostojnejše, imela sem več časa, skupaj z njimi pa so se mi odpirali novi svetovi otroške domišljije. Obudila sem vse troje iz otroštva: proučevanje jezika, ustvarjanje in poglobljeno branje. Snovanje kratke proze in romanov me je povedlo v svet odraslih, a še bliže mi je otroška in mladinska literatura. Tako izčiščeno pristna je. Otrok se dvigne in gre naprej. Vedno znova se mu čudim, tistemu bitju, človeškemu, živalskemu ali nezemeljskemu, ki pride v mojo domišljijo in si sposodi moje pero, da pokaže, kako je kljub teži odraščanja vztrajno in iščoče.

Ko oddaš rokopis, ni več tvoj. Gre skozi strogo oko uredništva, ki ga sprejme ali zavrne. Brusiš ga, da je čim boljši za bralce. Zaplešeš intimni ples z ilustratorjem, oblikovalcem. In nazadnje pride iz tiskarne v knjigarno, na polico, v izložbo, v knjižnico. Vrne se tudi k tebi, seveda, v tvoje veliko veselje, ko ga vidiš tako ukročenega, čednega. A zdaj je last vseh.

Notranji imperativ, da ustvarjam, je neutrudljiv, pa čeprav na svoji poti doživljam tudi zavrnitve in kritične presoje. Popravim, se brusim in grem naprej. Splača se – zaradi slovenščine, ki je tako lepa, bogata in naša, presegajoča čas, ustroj, ovire.

O avtorici