Simona Semenič: Zmaji seveda obstajajo!

»O čem pa gre?« me je vprašala. Seveda, otroke zanima predvsem zgodba. »In kaj je sploh ta KRVZ?« jo je zanimalo.
»Skupina otrok se potepa po Ljubljani in najde star zemljevid. Eden od njih vidi zmaja, potem pa skupaj raziskujejo, kaj je s tem zemljevidom in kaj je z zmajem. To je vse, kar vem,« sem rekla.
Knjigo sva pričeli brati skoraj hkrati, hči jo je dokončala še pred mano.
»Mami, do kod si prišla? A že veš, kaj pomeni KRVZ? Kaj se ti zgodi, če imaš epilepsijo? A si že tam, ko Erasmus pride v Ljubljano? A misliš, da je Viljem res zelo zloben?«
To sem poslušala, dokler nisem zgodbe tudi jaz prebrala do konca. Ko sem hčer vprašala, kako se ji je knjiga zdela, je rekla samo: »Ful je fajn.« Gotovo je bila iskrena, ker mi zelo odkrito pove tudi, da čisto vsega, kar privlečem iz službe ali iz knjižnice pač ne misli brat ...
 

Ste veseli takšnih pozitivnih odzivov mladih bralcev? Imate na zalogi še kakšno podobno zgodbo, kak komentar bralca?

Joj, ja, neskončno vesela! Še posebej, ker je to prvi in edini odziv, kar sem jih dobila od otrok, ki so sami prebrali knjigo. Tu svojih sinov pač ne štejem, oba sta roman prebrala že pred izidom knjige.

Vedno sem pa zelo vesela odzivov, seveda imam raje dobre kot slabe, ampak se mi pa zdi, da ne bi zmogla ustvarjati brez dialoga s svojo publiko oziroma bralkami in bralci. In žal je roman izšel ravno zdaj, ko knjižnice in knjigarne niso bile odprte, tako da sploh ne vem, ali otroci berejo. In tako tudi nimam nobenih anekdot.
 

V času nastajanja romana Skrivno društvo KRVZ ste imeli ob sebi vsaj enega nadobudnega in, predvidevam, kar kritičnega bralca. V mislih imam vašega sina. Lahko poveste kaj več o nastajanju romana?

Roman je nastajal deset let, tako da sem imela dva nadobudna bralca. Najprej starejšega sina Črtomira, potem pa mlajšega Vitomila. Prvo verzijo sem napisala na željo starejšega sina, z mlajšim, ki je bil takrat še v vozičku, pa skupaj raziskovala Ljubljano po poteh skrivnega društva KRVZ.

Besedilo ni našlo založnika in je potem nekaj let počivalo. Dokler se nisem nekje leta 2016 spet lotila popravkov, ampak spet ni bilo nič iz tega. Nazadnje sem se resno spravila k pisanju lani in potem roman poslala na natečaj modra ptica. In zdaj je tu knjiga.
 

V romanu ste si privoščili nekaj prav drznih avtorskih posegov in domislic, ter čisto osebnih komentarjev. Je močan in prisoten avtorski glas v knjigah za to starost še bolj pomemben? Bi ga lahko enačili z dobrim učiteljem ali skrbnim staršem, ki otroka vodi, kaže pravo pot?

Joj, ne vem, ne, ne bi si upala iti tako daleč, da bi ga enačila s pedagogom ali staršem. Je pa ena od številnih stvari, ki določajo otroka. Ampak to je isto pri pisanju za odrasle. Avtorski glas se mi zdi nasploh pomemben, ne bi rekla, da je za kako starost bolj ali manj pomemben.

Osebnih komentarjev tudi ne razumem kot nekaj posebnega. Saj jih poznamo iz pravljic. Jaz sem si jih najbolj zapomnila iz Puškinovih Pravljic, ki so v prevodu Otona Župančiča in Mileta Klopčiča izšle leta 1980 pri Mladinski knjigi. To sem prebirala še in še. »Jaz sem tudi zraven bil, iz rešeta vino pil.« Leta sem porabila, da sem pogruntala štos rešeta. (smeh)
 

Pripovedovalka romana na začetku pade s stola in se sprva nekaterih reči ne spomni. Kasneje se izkaže, da je šlo za epileptični napad. To je delček vaše realnosti, kajne? O vaši epilepsiji ste že spregovorili v besedilih za odrasle, je pa to verjetno še vedno tabu. Tako med starši, kaj šele med otroki …

Jaz bi drugače formirala zadnji stavek. Tako med otroki, kaj šele med starši. Med otroki ne bi bilo tabujev, če jih ne bi bilo med starši. Ja, mislim, da je epilepsija še vedno kar tabu. Saj zato se mi je tudi zdelo, da je mogoče na mestu, da o njej pišem v otroškem romanu. Da o njej otrokom spregovorim mimogrede v neki zgodbi, ki nima nobene zveze z epilepsijo.

Zveza je pač ta, da je avtorica romana oseba z epilepsijo. Mislim, da je bolj pristno, če bralkam in bralcem povem, da imam sama epilepsijo oziroma da jo ima ta fiktivna pisateljica, ki ni nujno jaz, kot pa če o epilepsiji govorim v neki tretji osebi, se pravi z distanco, neosebno.

Po mojem jim na bolj oseben način epilepsijo lahko bolj približam. No, vsaj tako sem si predstavljala, zdaj bomo pa videli, kako pa kaj. (smeh)

Črtova mama v romanu je učiteljica slovenščine, ki svojemu sinu mimogrede natrosi kakšna zanimiva dejstva o rabi slovenščine, pa o književnosti tudi. Aluzij in citatov iz znanih domačih in tujih knjig za otroke je kar precej. Kateri so vaši najljubši?

Omenila sem že Puškinove Pravljice, ki sem jih sama imela zelo rada. V verzih še Povodni mož Franceta Prešerna. Na moje dojemanje literature je zelo vplivala Čarodejna kreda Zinken Hopp. To sem kot otrok velikokrat prebrala in se ob njej neizmerno zabavala. Za Skrivno društvo KRVZ sem tudi želela, da bi bila na podoben način interaktivna.

Še zdaj imam ta izvod Čarodejne krede, ves raztrgan in polepljen, in ga nezuspešno poskušam podtakniti svojima otrokoma. Njima pač to ni tako vznemirljivo. Zelo rada sem brala Franceta Bevka, predvsem Malega upornika in Pestrno. Potovanje v tisočera mesta Vitomila Zupana. Tajno društvo PGC in Gimnazijko Antona Ingoliča in seveda Genije Slavka Pregla.

Proti koncu osnovne šole  sem se navdušila nad Hobitom J.R.R. Tolkiena in Skrivnim dnevnikom Jadrana Krta Sue Townsend. Pa še marsikaj, saj se niti ne spomnim. Vsekakor sem zelo rada brala. Zdi se mi, da sem še prehitro prešla na literaturo za odrasle, še pred koncem osnovne šole sem prebrala edino knjigo, ki mi jo je mama prepovedala, rekoč, da ni še zame. To je bila Zupanova Igra s hudičevim repom. (smeh)
 

In vendar se premnogi starši hudujejo, da otroci nočejo brati, da jih bolj zanimajo računalniške igrice in vse drugo kot listanje knjig. Imate kak nasvet zanje?

Mogoče to, da jim prepovejo brati? (smeh) Ne vem, verjetno je pri vsakem otroku drugače. Zdi se mi, da je pomembno, da morajo brati tudi starši. Da se otroku zdi branje dejstvo. Da pač vsak bere.

Potem je verjetno nujno tudi to, da starši otrokom od majhnega naprej berejo, ga opominjajo na knjige, na branje, se pogovarjajo z njim o tem. Mu pomagajo poiskati čtivo, ki ga bo začaralo, ne glede na to, da se jim morda zdi butasto ali kaj podobnega. In da vztrajajo pri iskanju knjig za svojega otroka.

Vsekakor se bojim, da prepovedovanje računalnika in televizije ne pomaga pri tem, da bo otrok raje bral. Ampak, kot rečeno, pri vsakem otroku deluje nekaj drugega, tako da se bojim, da nekega splošnega recepta ni ali pa ga vsaj jaz ne vidim.
 

Dogajanje je postavljeno v središče Ljubljane. Morda bi lahko naredili turistični ogled Ljubljane po sledovih zgodbe iz Skrivnega društva KRVZ?

Ja, to je bila ena od idej urednice Alenke Veler. Zdi se mi super! Ampak žal je pandemija tudi to preprečila, zdaj pa ne vem, kako se bo in če se bo razvilo v prihodnje. Točke na zemljevidu v romanu so realne, napisi, ki jih glavni liki romana najdejo in razvozlavajo, prav tako. Zdi se mi, da bi bila bralkam in bralcem pot skrivnega društva KRVZ po Ljubljani lahko zelo zanimiva.
 

Nikakor ne smeva pozabiti na zmajeslovje. Vsekakor se zdi skoraj nujno, da bi ga uvrstili med izbirne predmete v osnovni šoli. Kaj pravite? Ker, saj zmaji v resnici obstajajo, kajne?

Ja, to bi bilo super! (smeh) Sama sem kupila dva učbenika o zmajih, da sem se na tem področju izobrazila, preden sem napisala knjigo.

In sicer sta bila to Zmaji – priročnik za vzrejo in vzgojo Johna Topsella, ki je izšla pri Tehniški založbi Slovenije, in Zmajeslovje Ernesta Draka, ki je izšla pri založbi Kres. Seveda zmaji obstajajo, kakšno vprašanje pa je to? (smeh)
 

Kaj pa uganke in zavozlanke? Pa branje zemljevidov in šifer … Pa še latinščina! Bralec na določenih mestih v knjigi čuti vznemirjenje kot v kakšni sobi pobega …

Ne vem, to verjetno izvira iz mojega navdušenja nad ugankami in zavozlankami. Že od otroštva sem strastna bralka kriminalnih romanov, te sem zgoraj pozabila omeniti, – prav tako kot detektivski pomočnik Ivan Jež iz Skrivnega društva KRVZ.

Z otrokoma smo večkrat prirejali love na zaklad, uganke in zavozlanke so tudi v knjigi Čarodejna kreda. In seveda v Harryu Potterju, ki sva ga v predprejšnjem desetletju s starejšim sinom skupaj brala in se navduševala nad filmi. Glede na to, da sem pisala za točno določena bralca – moja sinova, sem vedela, da jima bo to reševanje ugank zanimivo. Mislim, da je ključ prav v tem, da sem pisala otrokoma, ki ju dobro poznam.

Črt, Vid, Iza in Kaj so navihani in radovedni pobalini. Zvedavi in pogumni. Predvsem pa imajo očitno dovolj časa za igro in raziskovanje. Morda se sprašujem edinole, koliko desetletnikov danes odrašča tako svobodno?

Ja, to je bilo, kot rečeno, napisano pred desetimi leti. Pa že takrat otroci niso tako svobodno pohajkovali po mestu. Moram priznati, da se mi je šele, ko je bila knjiga že natisnjena in v prodaji, utrnilo, da bi bilo verjetno bolje, če bi bili otroci petošolci. To je moja napaka.

Moj mlajši sin, letos poleti bo praznoval enajsti rojstni dan, je šele v tem šolskem letu začel odkrivati mesto in neskončno uživa v pohajkovanju po njem. Je pa tudi res, da otroci v knjigi živijo čisto blizu drug drugega in v centru, kjer ni nobenega prometa, tako da si mislim, da zanje to ne bi bilo tako nemogoče. Seveda pa v knjigi ne pohajkujejo samo po delih mesta, za katera imajo dovoljenje, ampak so v bistvu na prepovedanih teritorijih.
 

Kako pomembno se vam zdi tako sproščeno otroštvo, pa raziskovanje, druženje kar tako?

Mislim, da imajo otroci danes premalo časa za nestrukturirano druženje. Še na rojstnodnevnih praznovanjih jim organiziramo delavnice in podobno, otroci so ves čas okupirani z nečim, nimajo časa in ne prostora, da bi se sprostili, tekali naokoli, kričali. Kaj razbili. Se zravsali.

Ne vem, kako bo to vplivalo na njihovo odraslo življenje. Bojim pa se, da se bodo starostne meje za jemanje antidepresivov in podobnih medikamentov še naprej rapidno nižale.
 

Otroci v knjigi pa so zelo navezani tudi na starejše generacije, na dedka in starše. Iz zgodbe veje zelo toplo vzdušje, ki kljub občasnim kregarijam in kaznim in (pretiranim) izlivom starševske skrbi, kaže  predvsem na zelo veliko ljubezni …

Ja, vse skupaj je verjetno malo preveč idilično.
 

Doslej smo vas bolj poznali po vaši dramatiki za odrasle. Nazadnje je vaše besedilo to jabolko, zlato še letos v začetku leta zaživelo na odru ljubljanske Drame. Potem je prišel virus, svet se je ustavil, odri še vedno samevajo in nihče ne ve, kdaj se bodo dvorane spet odprle … V kakšnem položaju ste se znašli pisatelji, dramatiki in drugi zaposleni v kulturi?

Samozaposleni v kulturi smo zelo različnih profilov. Meni so v tem času odpadle delavnice in podobne stvari, pisala pa sem še vedno lahko, saj pišem za prihodnje sezone. Pandemija me bo seveda udarila po denarnici, ampak ne predstavljam si pa, kako hudo mora biti na primer za samozaposlene igralce, ki so jim odpadle predstave, vaje, snemanja. To pomeni takojšnji stoprocentni izpad dohodka.

Za vse skupaj pa bojo posledice opazne zagotovo tudi v prihodnjih sezonah. Nihče še ne ve, kako huda bo recesija, če bo prišel še drugi val koronavirusa, ne obeta se nič dobrega. Glede na to, kako mačehovski je odnos vsakokratnih vladajočih in drugih razporejevalcev sredstev do kulture in umetnosti, pa domnevam, da bo umetnost tudi tokrat zadnja v vrsti, še največ pa se bojo potrudili prihraniti pri njenih najbolj vitalnih delih, torej pri samozaposlenih in neodvisnih organizacijah. 
 

Vrniva se še malo k vašemu romanu za otroke oziroma za prednajstnike, kot je zapisano na platnicah Skrivnega društva KRVZ. Bi v idealnem svetu, brez virusov in karanten, lahko roman prestavili tudi na oder ali na filmsko platno? Hm, razmišljam, morda pa za ta čas napišete adaptacijo za radijsko igro?

Ja, vsekakor bi lahko roman našel pot na oder, tudi film in tudi na radio. Mogoče ga tudi bo. (smeh)
 

Za konec še vprašanje hčere, ki sem jo – med pripravami na tale pogovor – seveda vprašala, ali še njo kaj zanima in ali naj vas še kaj posebej vprašam. »Vprašaj, kdaj bo napisala naslednjo tako knjigo!« Torej?

Ojej, tega pa ne vem. Trenutno vse svoje sile usmerjam v iskanje službe. Ker mi v Sloveniji po dolgih letih prijavljanja na razpise ni uspelo, se zdaj prijavljam v tujino. Upam, da mi bo sreča mila. V neki nedoločni prihodnosti se zagotovo lotim tudi pisanja novega romana.