Pavle Učakar: Vedno sem govoril, da je to najlepša služba

Kot likovni urednik se je Pavle Učakar podpisal pod na stotine knjig in slikanic. Na letošnjem, že 37. slovenskem knjižnem sejmu, je dobil Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo. 
 

Pavle, dobil si Schwentnerjevo nagrado – koliko oziroma kaj ti pomeni ta nagrada?

Hm, Schwentnerjeva nagrada … Kadar jo je dobila kakšna kolegica ali kolega, sem si vedno mislil, uf, ta si jo je pa res zasluži, in zdaj, ko sem je deležen tudi sam, si mislim, pa saj sem le počel tisto, kar bi ves čas delal tudi zastonj. Vedno sem govoril, da je to najlepša služba, ki jo lahko opravljaš. Nenehno si v stiku s knjigami in njihovimi ustvarjalci. To so talentirani, hiper občutljivi in pametni ljudje. Včasih je bilo tudi težko, a sem ves čas tudi užival. Nagrade so krasna stvar in v moji karieri jih je bilo kar precej. Vsake sem bil vesel, ta je pa nekakšna krona za vse opravljeno. Fino, ni kaj.
 

Rišeš že od otroštva, študiral si slikarstvo. Kje se je začela tvoja delovna pot? Kaj te je pripeljalo na mesto likovnega urednika Mladinske knjige, kjer si ostal do upokojitve?

Da bom slikar, sem bil odločen že v petem razredu osnovne šole. Ko smo nekoč šli z likovnim krožkom na obisk v srednjo šolo za oblikovanje, sem bil presenečen, da se odrasli ljudje igrajo kot jaz, kadar rišem, in to počnejo čisto zares. Takrat sem vedel, da bom to počel tudi sam.

Od tam dalje je vse šlo v tej smeri brez plana B. Kako mi je uspelo brez hujših sinkop do magistrske diplome, se niti ne sprašujem, a videti je bilo, kot bi šlo vse po maslu in samoumevno. Mogoče je temu botrovala nekakšna nenavadna osredotočenost iti prav tja, ker druge poti ni. Ta lastnost se me je držala tudi v Mladinski pri mojem delu; včasih sem bil pri tem precej trmast. Nekateri bi rekli, da imam nos za talente, jaz bi pa raje rekel, da je šlo za zaupanje v sodelavce in gotovost, da bo uspelo vse, kar si zamislimo. No, včasih se tudi ni izšlo.

Mogoče je pa imela nos zame Marija Lucija Stupica, ki me je priporočila na Mladinski in potem prepričala še mene. Takrat so bile moje ambicije čisto drugje in trajalo je kar nekaj časa, da sem rekel: »Ja, ampak samo za kakšno leto, dve.« Pa se je razpletlo drugače. Danes vem, da sem delal račune brez krčmarja, saj je v naravi knjig to, da se vanje zaljubiš, če si zraven takrat, ko nastajajo, pa sploh. Kar nekaj let sem nato delal kot dvoživka, dopoldan v založbi, popoldan družina, nato ‒ včasih do jutra ‒ slikal v ateljeju. Kajpada sem bil razdvojen med dvema ljubeznima, a pride trenutek, ko se moraš odločiti. Odločil sem se za knjige, s težkim srcem, a tega nisem nikoli obžaloval. Ugotovil sem, da je kreativnost pri knjigah včasih še veliko bolj vznemirljiva in da se v resnici ukvarjam z velikim konceptualnim projektom, ki je celo finančno podprt. 

Bi med tisoči naslovov, ki si jih uredil, lahko izbral naslov (ali tri), ki ti največ pomeni(jo)?

Zelo težko, vsak knjižni projekt je bil svojevrsten izziv. S knjigami – ilustriranimi pa sploh ‒ je tako, da ima vsaka svojo zgodbo. Ena takih je Bratovščina Sinjega galeba. To je tragična zgodba o Matjažu Schmidtu, ki je ilustriral to zgodbo do trenutka smrti. Ves čas bolezni sva bila v stiku in sva se zmenila, da dokler bo šlo, bo šlo. Vedel je, da je to njegov zadnji projekt, obenem pa je bila to knjiga, ki si jo je vedno želel naslikati. To sem opisal v spremni besedi. Kasneje sem ilustracije še nekoliko obdelal, a ves čas s cmokom v grlu, predvsem pa velikim spoštovanjem. 

Ena takih pomembnih knjig je bila slikanica Uganke Lile Prap iz zbirke Čebelica. Napisala je uganke in naslikala ilustracije. Uganke smo vzeli, ilustracije pa sem zavrnil, ker so bile – hm, tako tako. Mislim, da me je takrat Lila zasovražila, ampak ni kaj, bile so precej zanič. Minilo je kar nekaj časa, da se je znova oglasila na Mladinski, tokrat z Živalskimi uspavankami. Takrat sem pa sedel na rit in rekel, to je to, genialno! To je bila prava Lila. Preostalo vemo, a ne?

Tretja taka bi lahko bila Angeli Toneta Pavčka. To je knjiga, pri kateri sva se z Andrejem Ilcem precej pričkala o vsem. Pokojni Tone je že izbral ilustratorko za knjigo, format, prejkone žepni, je bil ravno tako določen. A bolj ko sem bral pesmi, bolj mi je bilo jasno, da sploh niso za otroke in da izbrana ilustratorka ni prava za to delo. Vztrajal sem in trmaril, da se dobim s Sašo Pavček, saj je vmes Tone preminil.

Ko sva se s Sašo dobila in sem ji povedal, kako si zamišljam to knjigo, je samo rekla: »Prav imaš, naredi, kot misliš, da je treba, popolnoma ti zaupam.« Izšla je z ilustracijami Danija Demšarja v velikem formatu in … Danes ne sledim več, koliko je natisnjenih in prodanih, a mislim, da je presegla vsa pričakovanja, večkrat. Domišljam si, da bi bil Tone zelo zadovoljen. Podobnih situacij je bilo veliko.
 

Čeprav si že v pokoju, si ostal aktiven. Lansko leto si se kot likovni urednik podpisal pod knjigo Nepozabne, pri kateri je sodelovalo dvajset avtoric in deset ilustratork. Kaj se te je pri tem projektu najbolj dotaknilo? Kaj ti bo ostalo v spominu? 

Pri Nepozabnih mi je ostal v spominu prizor prvega sestanka z avtoricami besedil, ki ga je sklicala Alenka Veler. V naši sejni sobi v četrtem nadstropju so sedele same gospe in jaz. Ideja je bila, da so tudi ilustratorke samo ženske. Edini moški sem bil jaz. A sem jim obljubil, da bom mobiliziral vso svojo žensko naravo in se bom držal osnovnega koncepta. Videti je bilo, da nimajo zadržka.

Na koncu sem jim še rekel, da bi bila moja pokojna mama zelo ponosna name v tej zgodbi, saj je bila tudi sama podobne sorte kot junakinje te knjige. Kajpada sem bil ponosen tudi sam. Na koncu je izšla lepa knjiga z močnim sporočilom. Žal se je nekaj zapletlo z vabili na tiskovno konferenco in nisem bil prisoten. Škoda, da sem zamudil priložnost, da spet sedim s samimi damami ob predstavitvi tako ženske knjige.

Ali je zdaj, ko si v pokoju, več časa za slikanje? Ali morda branje? Katera knjiga je trenutno na tvoji nočni omarici?

Misel na slikanje me ne preganja. Pri teh stvareh je tako, da se umetnost živi. Ves moraš biti v tem, drugače je to le konjiček. Počnem cel kup kreativnih stvari in preprosto puščam, da me nosijo po navdihu. Všeč mi je kaotičnost, igre, kjer je rezultat nepomemben. Pomemben je samo proces, konceptualna  doslednost je pa v nekem drugem planu.

Ko se danes ozrem na svojo založniško pot, se zavedam, da sem se na neki način ves čas igral, skrajno odgovorno, predano in z natančnimi konceptualnimi cilji, a kljub temu je bila to igra. Naj mi vsi garači oprostijo, a v svoj kokpit v četrtem nadstropju sem hodil z velikim veseljem, resnostjo, spoštovanjem in odgovornostjo. Če me pa na moji poti, ki jo hodim zdaj, sreča kakšen čopič ali platno, tudi prav, toda zaenkrat ju ne iščem.

Odkar sem se naučil brati, sem rad bral knjige. Zdaj je pa tako, da so na kupu ob vzglavju različni naslovi, ki se kar naprej menjajo. Stalnica je izbor Nezbrani komadi, ki ga je naredil Andrej Ilc, in Mediteranski brevir Predraga Matvejevića do katerega sem se lani s težavo in zvezami zopet dokopal.