Norman Ohler: »Zgodovina je predragocena, da bi jo prepustili zgodovinarjem«

Popolna omama se je takoj uvrstila na seznam najbolje prodajanih knjig New York Timesa. V njej Ohler popisuje tudi, kako je Nemčija postala dežela drog, kako je sam führer od svojega osebnega zdravnika dr. Morella dnevno prejemal opojne substance in kako so si vojaki na fronti pomagali s farmakološkimi sredstvi.

Njegova druga knjiga, Harro in Libertas, je tragična resnična zgodba para Harra in Libertas, dveh idealistov, ki sta med najhujšo nacistično diktaturo kljubovala Hitlerju. 

Norman Ohler bo svoje delo predstavil tudi pri nas - 13. septembra mu prisluhnite v Mariboru, 14. septembra pa v Kopru.
 

Nam lahko za začetek poveste, kako ste prišli na idejo, da bi pod drobnogled vzeli odnos nacistov do drog. Nacisti so vendarle veljali za askete …

Začelo se je kot povsem zasebna zgodba. Moj prijatelj, sicer DJ, mi je povedal, da je znanec v svojem berlinskem stanovanju našel stare tablete pervitina iz 40. let preteklega stoletja. Pervitin je metamfetamin, ki je danes po svetu prepovedan, takrat pa ga je povsem zakonito izdelovala farmacevtska hiša Temmler. Poživilo z nevarno močnim učinkom, ki mu pravimo tudi crystal meth, sicer danes velja za eno najpriljubljenejših drog sodobne družbe. Prijatelj je te tablete poskusil in še po sedemdesetih letih so imele zelo močan učinek, še vedno so bile zelo spodbujevalne. Vse se je torej začelo s tem naključjem in prijateljevim »pogumom«.

Dokler javnost tega ni prebrala v vaši knjig Popolna omama, ni vedela, da je bil Hitler pravzaprav narkoman. Ste že takoj na začetku raziskovanja vedeli, da odkrivate zelo eksplozivno zgodbo?

Ko sem sedel v Zveznem arhivu Nemčije in bral zapiske Hitlerjevega osebnega zdravnika Tea Morella, sem vedel, da gre za veliko stvar. Ti zapiski odkrivajo, da je bil Hitler, ki je v javnosti veljal za abstinenta, ki ne kadi in ne pije, kar je bilo del propagande, še kako hud odvisnik.

Kaj vas je pri raziskovanju najbolj presenetilo?

Z zanimanjem sem v Morellovih zapiskih prebiral, kako je zdravnik injekcijo najprej vbrizgal Hitlerju, nato pa prazne neoznačene ampule preprosto odvrgel v stranišče. Mislil sem si: »Ali je to sploh mogoče? So se takšne stvari lahko dogajale v štabu?« Očitno so se.

Ključni za knjigo so prav zapisi Hitlerjevega zdravnika dr. Morella, ki ste jih našli v zveznem arhivu v Koblenzu. V uvodu opišete, kako ste vedno znova prelistavali ta dnevnik, skrivnostne zapise in oznake ... Je dr. Morell ključ do rešitve enigme Hitler?

Ja, imate prav, njegova vloga pri razumevanju Hitlerja je ključna. Dr. Morell je namreč s Hitlerjem preživel veliko časa, več kot kdorkoli drug. Kot se je izkazalo v zapiskih, je nanj tudi vplival veliko močneje kot kdorkoli drug.

Pišete, da so bile droge v takratni Nemčiji zelo razširjene. Kako to, da je bila prav Nemčija dežela drog?

Nemčija je proizvajala veliko večino drog, ki so danes prepovedane – izdelovali so tako heroin, kokain in metamfetamin kot opioide, kakršen je oksikodon (močno protibolečinsko zdravilo se med drugim uporablja pri onkoloških bolnikih, ko druga protibolečinska zdravila niso učinkovita, op. ur.). Ta proizvodnja se je začela že v 19. stoletju, ko je nemško prebivalstvo hrepenelo po učinkovitih zdravilih. Nemčija namreč ni imela kolonij, v katerih bi lahko prišla do močnih naravnih zdravil, zato je morala učinkovite preparate izdelati sama.

Kakšen je bil v tistem času odnos do drog?

Preden so nacisti prevzeli oblast, je bil odnos zelo liberalen. Leta 1928 je bilo samo v berlinskih lekarnah povsem legalno na recept prodanih 73 kilogramov morfija in heroina. Kdor si je lahko privoščil, je užival kokain, najboljše sredstvo za intenzivnejše doživljanje trenutka. Nacisti so nato prepovedali določene droge, kot je bil denimo kokain, saj je veljal za »judovsko« drogo. Po drugi strani pa je trg prav v tistem času preplavil metamfetamin, ki je hitro postal zelo priljubljen.

Izjemen uspeh knjige po vsem svetu kaže, da je zanimanje za to obdobje res veliko. Zakaj je tako, kaj menite?

Druga svetovna vojna je še zadnja velika pripoved, ki združuje vse ljudi na tem planetu. Ta vojna je vse spremenila. Ko se pojavi nov vidik, ki bi vojno razložil, to zanima vse.

Kakšne razprave lahko knjiga, kot je vaša, odpre glede preteklosti?

Zgodovina je predragocena, da bi jo prepustili zgodovinarjem. Zgodovina se spreminja. Spreminjajo se tudi naši pogledi na vrednotenje resničnosti, spreminjajo se tehnike (vrednotenja) ter globina in obseg razumevanja sprememb. Zato je preteklost na neki način fluidna, izmuzljiva. In to je lahko nevarno ‒ ali pa osvobajajoče. Upam, da je moja knjiga pripomogla k temu zadnjemu.