Muriel Barbery: Pisatelji sežemo, kamor zaželimo

Njen novi roman En sam cvet je visoka pesem o ljubezni. Do zdaj je napisala pet knjig, tri so prevedene v slovenščino – poleg najnovejše še Eleganca ježa in Življenje vilinov. »Zame je uspeh, če ob ponovnem prebiranju presenetim samo sebe in si rečem: A to sem jaz napisala?«

Muriel Barbery je Slovencem naklonjena. Ob dveh svojih obiskih, leta 2006 in 2010, je našo deželo prepotovala od vzhoda do zahoda, obiskala je Maribor, Ljubljano, Koper. In Slovenija jo je navdušila; očaral jo je pogled na gore, zelena barva in ljudje. Muriel je iskrena, izjemno prijetna in skromna gospa, ki je po turbulentnih letih življenja v različnih državah (po uspehu Elegance ježa je živela na Japonskem, v Amsterdamu si je celila rane po ločitvi, prepotovala je ZDA in Evropo, pot pa jo je vodila tudi do Nove Zelandije) zdaj svoj mir našla na francoskem podeželju, kjer živi in ustvarja.
 

Vprašanje samote

Velika ljubiteljica francoskega jezika, piva in jutranjega teka na vprašanje o skrivnosti svojega uspeha skromno odgovori, da se ji sanja ne, zakaj so njena dela bralci vzeli za svoja. Roman Eleganca ježa, ki je izšel leta 2006, so natisnili v več kot deset milijonov izvodih. »Ko so knjigo prvič izdali, sem molila, da bi prodali 4000 izvodov. Založnik mi je celo rekel, da je knjiga pretežka, da bi se prodajala. Priznam, da sem bila povsem presenečena nad takim uspehom. Resnično ne vem, zakaj sem si zaslužila takšno pozornost.« 

Pripoveduje, da je dobila številna pisma o tem, kako bralci simpatizirajo z obema glavnima likoma. »Mogoče gre za vprašanje samote,« razmišlja Muriel. »Bralci zelo različno govorijo o tem, kaj se jih je v knjigi dotaknilo. Vsak bere po svoje, vsak vidi kaj drugega. Mogoče to povzroči tudi tako številne interpretacije.«
 

Teme, ki jo opredeljujejo

Njen novi roman En sam cvet se dotika brezčasnih, a hkrati zelo aktualnih tem, kot so izguba, osamljenost in potreba po pripadnosti. Muriel pripoveduje, kako ga je začela snovati: »Kar nekaj časa sem imela v mislih idejo, da bi napisala zgodbo o ženski od njenega rojstva do smrti. Več desetletij, torej. A sem ugotovila, da me dolga pripoved ne zanima več, da pa me zanima trenutek, ko se nekomu korenito spremeni življenje. Vedela sem tudi, da sem pripravljena pisati o Japonski, da želim v zgodbi rože in da bo moja junakinja doživela nekakšno ozdravitev, da bo svoje trpljenje spremenila v veselje.«

Od tod je šlo vse samo od sebe: mlada botaničarka Rose pripotuje v Kjoto, kjer je živel njen oče, bogat trgovec z umetninami, ki ga ni nikoli spoznala, a ji je kljub temu zapustil vse premoženje. Nesamozavestna Rose je pravkar dopolnila štirideset let in živi precej pusto življenje. Pred petimi leti je v skrivnostnih okoliščinah izgubila mamo. Ko ji umre oče, je nenadoma sirota, njeno življenje pa se obrne na glavo.

Za Muriel je bil zaplet samoumeven: »Japonski oče, osamljenost, izguba, izzivi ljubezni, klic po lepoti. Te teme me opredeljujejo. Najdete jih v vseh mojih romanih, vendar jih vsakič poskušam oblikovati drugače, se jim približati z drugega zornega kota.«
 

Ljubezen do vsega japonskega

Tako kot druge njene knjige je tudi roman En sam cvet poln spoštovanja do Japonske in japonske kulture. »Zgodba se odvija v predelu Kjota, ki je že za japonske razmere svojevrstno mesto. Ta predel Kjota pa je še prav poseben; ne pove veliko o sodobni Japonski, omogoča pa uvid v jedro japonske kulture, ki jo opredeljuje oboževanje lepote in duha skozi naravo in umetnost.«

Pisateljica opisuje, kako je med raziskovanjem Kjota začutila, da skoznjo prehaja starodavna modrost, česar ni doživela še nikoli prej. »To je čuden občutek, ki pravzaprav ni povezan samo z zgodovino, ampak tudi in predvsem s kulturo. Kultura ustvarja povezanost in celo prijateljstvo med ljudmi, ki se še nikoli niso srečali, a drug drugem predajajo dediščino – in dediščina Kjota so ponižnost, lepota, spoštovanje in vera v duha.«
 

Kako se je vse skupaj začelo

Ko je Muriel Barbery pred več kot 15 leti poučevala filozofijo v majhni vasi v Provansi, si ni mislila, da bo nekoč lahko živela od pisanja in zaradi njega prepotovala svet. Roman Eleganca ježa ji je povsem spremenil življenje. Finančno preskrbljena zdaj živi v osrčju Francije, na posestvu ob reki Loari. Vrata njenega doma so vedno odprta in vsakdo je dobrodošel, da se ji pridruži ob klepetu in kozarcu vina. Ne bere kritik, novinarjem ni najbolj naklonjena in se ne obremenjuje z mnenji drugih.

Eleganca ježa je pri nas še vedno priljubljena. Ena od zanimivosti knjige je njen naslov. Novinarji jo pogosto sprašujejo, zakaj v naslovu nastopa jež, ki se v knjigi pravzaprav sploh ne pojavi. Sama je zgodbo z naslovom opisala takole: »Če mi je pisanje v izredno veselje, pa je bila izbira naslova zelo težavna in dolgotrajna. Dolgo mi je na hladilniku visel seznam več naslovov in nobeden od njih se ni zdel pravi. Želela sem si nekaj svežega, sočnega, enigmatičnega. Potem pa mi je enkrat mož omenil eleganco ježa. Takoj sem vedela, da je to to. Naslov sem poslala založniku, ki je bil proti, vendar sem vztrajala. No, založnik se mi je nekaj mesecev po izidu knjige opravičil …«

Njena druga knjiga v slovenščini, Življenje vilinov, je drugačno branje. Zgodba je nastala iz pogovora o Japonski, ko je možu hotela opisati tempeljske vrtove in ni našla besed, s katerimi bi mu pričarala vzdušje, ki vlada v tihih vrtovih, polnih čudovite lepote. Opis je sklenila z besedami, da so vrtovi takšni, kot bi jih ustvarili vilini. Takoj je vedela, da bo to začetek novega romana. Njena inspiracija sta bili poleg Japonske še umetnost in narava. Knjigo je napisala v Amsterdamu, kjer je imela okoli sebe obilo kulture in vode, dreves in narave na sploh.
 

»A to sem jaz napisala?«

Muriel je odraščala na francoskem podeželju, kjer je uživala v naravi, kolesarila naokoli in tako doživljala prve estetske izkušnje. »Ko plezamo po vejah na drevesa, od tam marsikaj vidimo!« Roman je zapisala v tretji osebi, ritem in jezik pa ji je narekovala zgodba. Jezik se ji zdi kot dolga klaviatura. Včasih poseže po čisto levih tipkah, gre daleč v preteklost, včasih pa ji ustreza vsakdanji jezik, močno vpet v prostor, o katerem teče beseda. »Pisateljem je vse na voljo in lahko sežemo, kamor si zaželimo,« je dejala med enim od obiskov v Sloveniji.

Eden od očitkov njenih francoskih bralcev je bil, da so morali ob branju Elegance ježa v roke vzeti slovar. Njej je bilo to dejstvo v veselje: »Ni pomembno razumevanje vsake posamezne besede, pomembna je melodija, glasba besed in stavkov.« In nadaljuje: »Strastno ljubim svoj jezik. Ko pišem, si prizadevam, da tipkam po vseh tipkah tega jezika.«
 

Visoka pesem o ljubezni

»Obstaja samo ljubezen. Ljubezen in potem smrt,« pravi Paul v romanu En sam cvet. Muriel Barbery odgovarja: »Ali obstaja kaj pomembnejšega od ljubezni? In hkrati, ali ni to najbolj zapletena stvar v našem življenju? Ali znamo pravilno ljubiti? Ljubiti dovolj? Ljubiti iskreno? Da ljudem, ki jih imamo radi, naredimo kaj dobrega? Meja med ljubeznijo in njenim nasprotjem je tako tanka, da me očara trenutek, ko se srečanje spremeni v prijateljstvo ali ljubezen. Mislim, da pišem knjige zato, da slavim to skrivnost.«