Miša Margan Kocbek: Pisana beseda je zelo močna

Miša Margan Kocbek pravi, naj vas Mesto prevar ne izigra in naj vam pusti, da si ustvarite svojo lastno sliko o tem, kaj je resnično in kaj ne ... Komu zaupati, koga sovražiti in koga ljubiti ...
 

Kako bi z enim stavkom opisali svoj prvenec Mesto prevar. 

Imam res na voljo samo en stavek? (smeh)
 

Ja, za začetek. (smeh)

Strastna, napeta, zapletena in nevarna ljubezenska zgodba, ki vas bo do zadnje strani obdržala pri knjigi.
 

Kako je knjiga nastajala?

Pisanje je nekaj, kar počnem iz dneva v dan, in ta strast se je pri meni pokazala že zelo zgodaj v otroštvu. Leta 1991 mi je babica Hilda iz Murske Sobote kupila prvi dnevnik. Seveda ga nisem pisala vsak dan, ampak tako, kot so se stvari pač dogajale. Zagotovo pa vsaj enkrat na teden. Na ta spomin me danes veže šest knjig, ki so zapolnjene z dogajanji odraščajoče deklice, mladenke in šolarke. Nenadomestljivi spomini, ki so ostali zapisani v mojih dnevnikih.

Potem sem po naključju zajadrala v novinarske vode in pisanje je postalo del mojega vsakdanjika. Leta 2005, po moji udeležbi v resničnostnem šovu, so me številni nagovarjali, da bi napisala svojo knjigo, v kateri bi popisala svoje izkušnje s tovrstnimi šovi in se dotaknila tudi svojega življenja. Nastala naj bi nekakšna knjiga z naslovom »Zvezde resničnostnih šovov«, saj je število tovrstnih knjig takrat naraščalo in številni zvezdniki so se postavljali z njimi. Pisala sem in spisala nešteto vrstic, a sem ugotovila, da me tovrstno pisanje ne izpolnjuje. Da ne želim biti še ena od slovenskih estradnic, ki bi imela svojo »avtobiografijo«. Ne na takšen način ...

Nato me je odneslo drugam in zajadrala sem v fikcijski roman. Prve vrstice so tako nastale pred več kot desetimi leti in se končale leta 2016. Zakaj? Ne vem. Morda zato, ker v tistem trenutku nisem točno vedela, kakšna bo zgodba. Ali bo glavna akterka Emilja postala super zvezdnica, ki bo čez dan delala na policijski postaji in ponoči lovila zmikavte, ali pa bo zgolj dekle, ki išče ljubezen svojega življenja. Ampak to je bilo že malo preveč filmsko in podobno hollywoodskim zgodbam. Potem sem pisanje opustila vse do poletja leta 2016. Takrat se je namreč zgodila prelomnica.
 

Zaupajte nam to zgodbo …

V okviru dogodka Klub 466, ki sem ga povezovala v Mariboru (med svojim delom namreč vodim številne prireditve na našem koncu in sodelujem pri različnih dogodkih, namenjenih modi, lepoti, ženskam), sem dobila navdih, da končam svoje začeto delo. Na enem od starih trdih diskov sem našla tiste prve vrstice, ki sem jih takrat spisala, in zgodba me je prevzela. Zgodba je postala nekakšna mešanica akcije, kriminalke in ljubezenske zgodbe in prva jo je prebrala moja najboljša prijateljica.

Seveda je bila navdušena, ampak iskala sem nekoga, ki bi mi povedal strokovno mnenje o sami knjigi. Nekega dne, ko je beseda dala besedo in so se dobre energije povezale, me je Alenka Kesar povezala z urednico Urško Kaloper. Ne morem vam razkriti, kako močno mi je razbijalo srce, ko mi je povedala svoje mnenje o knjigi. Danes je tukaj pred vami in upam, da vas bo tako prevzela, kot je mene.
 

Roman je ljubezenska kriminalka, seks in kri pa že od nekdaj veljata za formulo uspeha. Zakaj ste izbrali prav ta žanr?

Zelo rada prebiram knjige z lahkotno, berljivo vsebino in ljubezensko tematiko. Pritegnejo me tudi napete kriminalke, kar verjetno izvira še iz časa mojega študija prava in varstvoslovja. Nisem sicer posnemala 50 odtenkov sive, ker teh knjig nisem prebrala, sem pa izhajala iz svojega občutka, kaj bi kot bralka želela brati in kaj bi me pritegnilo.

Vedela sem, da ženske obožujemo knjige z erotično vsebino, spet pa ne tako zelo, da bi nas k branju pritegnilo samo to. Zato sem tudi sama zgodbo pripravila tako, da je vsega dovolj, a ne premalo. (smeh)

Je v glavni junakinji tudi kanček vas?

Vsak pisec z likom v knjigi poosebi tudi nekaj svojih lastnosti. Emilija ima nekaj jutranjih navad, ki jih imam tudi sama, v bistvu pa se od mene precej razlikuje. Glavna junakinja je moderna mlada ženska in mislim, da se bo glede na njene značajske značilnosti v njej prepoznala marsikatera bralka. Po vrhu pa ima tudi nekaj zanimivih prijateljic, ki s seboj prinesejo tudi svoje življenjske zgodbe. Prav te njene prijateljice poosebljajo številne ženske iz našega okolja. So pa izključno vse osebe v knjigi fiktivne.
 

Kaj vam daje pisanje?

Že vrsto let opažam, da je pisana beseda zelo močna, čeprav se je premalo zavedamo. Sama sem v otroštvu prebrala številne knjige, sodelovala v bralni znački, listala romane po dolgem in počez.

V času internetne prevlade zato ne smemo dopustiti, da bi tiskana beseda izgubila stik z ljudmi, in prav zato se trudim pisati. Objavljati in ustvarjati. Ena od mojih skritih želja je bila napisati knjigo, ki bi se dotaknila bralk in bralcev. Da ne bi bila zgodba le del internetnih vsebin, ampak zgodba s težo. Najlepše je, ko primeš v roke knjigo in zavonjaš njene potiskane strani.

Da pa se vrnem nazaj k vprašanju: pisanje me izpolnjuje, daje mi moč, da izlijem v besede tisto, kar mi ne gre v govorjeni besedi.
 

Kje in kako pišete?

Ko pišem tekste, ki so vezani na članke in zgodbe za objave v medijih, najraje pišem v hčerkini sobi. Ima najlepšo lego in prostor. Očitno je tukaj dobra energija. (smeh) Včasih me kakšna zgodba tako pritegne, da šele po treh, štirih urah ugotovim, da bi se lahko sprehodila do kuhinje in spila kozarec vode.

Samo zgodbo romana pa sem pisala na morju. Moja hčerka se je igrala z otroki, babica je kuhala kosilo, jaz pa sem tipkala s pogledom na morje in obdana z vonjem borovcev. Zgodba me je tako prevzela, da ko nisem mogla več razumno pisati, se mi je odvijala pred očmi. Takrat sem si v zvezek zapisovala iztočnice, da jih ne bi do naslednjega dne pozabila.

Letos sem pisala nadaljevanje knjige v Aziji, ko sem ležala pod palmami na otoku Koh Samui. Inspiracija za zgodbo je bila idealna. Bi si kar predstavljala, da živim na kakšnem takšnem otoku in pišem. V neskončno ...

Kako vaši bližnji sprejemajo in spremljajo vaše pisanje?

V bistvu sva s taščo veliki ljubiteljici romanov in je z navdušenjem sprejela novico o knjigi. Tudi moja mama je bila vesela. Moj mož pa do izdaje knjige še ni prebral zgodbe. Rekel je, da si jo želi prebrati, ko bo imel knjigo v rokah. Je pa seveda zelo ponosen in spremlja vsak moj korak.
 

Kaj pa branje? Kaj radi berete?

Kadar imam čas, navadno je to ob večerih, berem knjige. Na sploh poskušam biti na tekočem s tem, kar se trenutno objavlja in kar je novega izšlo. Na svojem spletnem blogu objavljam tudi različne zapise na temo knjig. Letos me na morju čaka knjiga Dekle, ki si ga zapustil avtorice Jojo Moyes, Labirint duhov Carlosa Ruiza Zafóna in Živi pesek Malin Persson Giolito. To so predvsem tuji avtorji.

Od domačih naslovov bi priporočala knjigo Ivana pred morjem Veronike Simoniti, odličen izbor sta tudi Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič Slavka Pregla in Leona Pogelška in Sodni dnevi Vasje Jagra in Petra Čeferina. 

Uživam ob prebiranju različnih slogov pisanja. Včasih hitro ugotovim, kaj mi ne bo všeč in katere knjige bom prebrala v trenutku. Priznam tudi, da sem prebrala že številne knjige Susan Elisabeth Phillips, Paule Hawkins in Lise Kleypas.
 

Kaj berete doma svoji hčerki? Kako izbirate otroške knjige?

Joj, to pa je moje najljubše vprašanje. Moja hčerka Kiana obožuje pravljice. Vsak večer me prosi, naj ji kakšno preberem. Prav tako se zelo rada uči pesmice. Lani sva se naučili skoraj vse pesmice iz zbirke Drobtine iz mišje doline Anje Štefan. Čudovita knjiga z enkratnimi ilustracijami Alenke Sottler.

Pred letom in pol je Kiana prejela podpisano knjigo ilustratorja Axla Shefflerja z naslovom Mamica, kje si. Tako zelo ji je bila všeč, da se jo je naučila na pamet in jo predstavila tudi svojim prijateljčkom v vrtcu v okviru bralnega natečaja Palček bralček. Ne smem pozabiti zgodbic Polonce Kovač v knjigi Kaj se komu sanja, ki je prav tako na seznamu najinega branja. Zadnja, ki sva jo listali in izbirali pesmice, je bila knjiga Rasla je Jelka s podobami Jelke Reichman.

Knjige si hčerka izbere sama in opažam, da si izbira predvsem takšne z zanimivimi ilustracijami. Pri njenih skoraj šestih letih so ilustracije zelo pomembne, saj sama še ne zna brati. Tako ji je všeč recimo knjiga Deček in hiša, ki jo je ilustrirala Maja Kastelic. Knjiga nima vsebine, zgolj slike, in za Kiano je največji izziv, da mi sestavlja in pripoveduje zgodbo. Mislim, da je to neprecenljivo, saj spodbuja otrokovo domišljijo, ne da bi jo ukalupili z besedo. In prav slednje je najboljša popotnica za naše otroke.