Ko bom velika, bom ...
Zahtevna, trmasta, skeptična, ambiciozna, utrujena, cinična in včasih prav vsega in vseh sita.
Še najpogosteje sebe. Ne, tega nisem imela v mislih, ko me je kdaj kakšna tetka uščipnila za lice in se prijazno pozanimala, kaj si želim postati, ko bom velika. Princeska, sem odvrnila pri šestih, bojevnica, pri štirinajstih, pri dvajsetih pa, da bom počela samo tisto, kar res rada počnem. Kaj naj bi to bilo, nisem imela pojma. To so vendarle detajli.
A vrag se skriva v detajlih, pravijo. Ko odraščaš, ugotoviš, kako res je to. Princ in velike romantične zgodbe so privlačne le, dokler princ ne razjaha svojega belega vranca, ti poda vajeti in te vpraša, kaj bo za večerjo. Takrat zavohaš, da smrdi po konju, da so podplati njegovih škornjev spet polni konjskih fig in da je krona nadvse nepraktična reč, ki bi mu, če bi se kdaj sam sklonil in pobral svoje umazane »štumfe«, nedostojno padla z glave. Ne, princeska že nisem, si rečeš v nekem trenutku v življenju. Se bom kar sama rešila iz stolpa, hvala lepa.
In tako postaneš bojevnica, gorečna in pravičniška. Veš, kaj je na tem svetu prav in kaj ni, in za svoja načela si se pripravljena boriti. Tako se pomeriš z vsemi, ki si drznejo podvomiti o tvojih načelih, z vsemi, ki menijo drugače, z vsemi, ki ... no, z vsemi. In ne zmagaš vedno, o ne. Velikokrat jih dobiš po prstih in nekatere zmage se prav zahrbtno prelevijo v poraz, ko so že osvojene. Nato nekega dne po posebno težki bitki sedeš na klop, odložiš svoj jezični meč in obsediš v tišini. Zaslišiš ptičje petje, lajanje psov v parku in začutiš toploto sončnih žarkov na obrazu. Je mar že pomlad? Kako, da nisem opazila? K tebi prisede stara ženica in začne hraniti golobe. Opazuješ jo, desetletja njenih gub in motne sive oči, ki so morale že toliko videti in se še vedno smehljajo. Hm ... morda bi lahko kakšno bitko tudi izpustila, si rečeš. In potem naslednjič, ko ti mama pridiga, le položiš roko na njeno dlan in ji doliješ kave. Ko soprog po dolgem dnevu omeni, da je lačen, odvrneš, da si ravno hotela predlagati, da gresta na pico. K vragu dieta. Ko prijateljica opeva svojega popolnega novega ljubimca, ji veselo nazdraviš in ji šepneš, da le nikoli ne bi razjahal. In ko na Facebooku prebereš žolčno debato o tem ali onem, le izklopiš povezavo in raje z otroki gledaš risanko. Ne, vseh bitk ni treba biti. Le tiste pomembne, male ali velike.
In kar se tiče zadnje iluzije – boš v življenju res počela, kar rada počneš? Absolutno. Če si le pripravljena za to početi še nešteto stvari, ki niso ne zabavne ne lepe in ne lahke in zanje ne pri šestih, ne pri štirinajstih in ne pri dvajsetih nisi mislila, da jih boš kdaj počela. Ker velika punca pač naredi, kar mora narediti. Velika punca ne jaha na visokem vrancu za princem, temveč hodi z roko v roki s svojim partnerjem. Velika punca ne bije nepomembnih bitk in pusti, da ima glavno besedo kdaj tudi kdo drug. Velika punca sama izbira, koga bo imela ob sebi in kaj bo v življenju počela, sama izbira, koga ne bo imela v svojem življenju in česa ne bo počela. In velika punca sama prevzame odgovornost za svoje življenje, da bo lahko s svojim zadnjim dahom rekla: Hehehe, no, tako je bilo po moje. Tako sem bila jaz velika.
Preberite knjigo Žive Šorn
Ta knjiga je za vse velike punce, ki po svetu hodijo z dvignjeno glavo, ponosne na to, kar so. Knjiga v stripu in besedi, v kateri se bo našla marsikatera sodobna ženska.
