Kenan Crnkić: Najlepša zgodba, kar jih je kdaj bilo, se skriva v vseh nas

7 skrivnosti uspeha govori o uspehu, Pazi, katerega volka hraniš o sreči. O čem govori knjiga Več od življenja?

O življenju, seveda. Obstaja pet vrst ljudi. Ljudje, ki samo obstajajo, dihajo, jedo, pijejo, spijo. Drugi so tisti, ki dopuščajo, da jih življenje izrabi, ki so sprejeli vlogo žrtve. Tretji so ljudje, ki se samo prebijajo ‒ teh je največ. Ti rečejo: »Kaj hočeš, treba je živeti.« Potem so še ljudje, ki resnično živijo, na polno. Ki vedo, da je življenje darilo. In obstajajo še redki ljudje ‒ verjamem, da bi jih moralo biti več ‒ ki življenje doživljajo kot darilo, ampak ne kot darilo, ki ga je treba kar najbolj izkoristiti, ampak kot darilo, za katero je treba biti hvaležen.
 

Komu je namenjena vaša knjiga?

Vsem, ki mislijo, da zmorejo več. Največje darilo, ki nam ga da bog, je potencial. In njegovo darilo nas zavezuje, da ta potencial čim bolje izživimo, uresničimo. Vsak je dobil drugačno nalogo, drugačno poslanstvo in potencial … Študije na Univerzi Stanford so pokazale, da ljudje izkoriščajo v povprečju samo devet odstotkov tega potenciala. Zadovoljili smo se s povprečjem. S svojo knjigo bi rad spodbudil ljudi, da od življenja zahtevajo več.
 

V knjigo ste vpletli ogromno zgodb, anekdot in legend z vsega sveta. Zakaj?

Vsako poglavje se začne z zgodbami, v nekaterih poglavjih je tudi po več zgodb. Nevrolingvistika kaže, da ljudje razmišljamo in sanjamo na treh nivojih. Skozi misli, slike in občutja. Ko nekomu poveste zgodbo, on to zgodbo vidi, jo občuti. In zgodba nekako vstopi v človekovo srce in tam ostane. Verjamem, da se zgodbe pripovedujejo zato, da bi uspavale otroke in zdramile odrasle.
 

Prvo poglavje knjige ste naslovili Najlepša zgodba, kar jih je kdaj bilo. Katera zgodba je to?

Najlepša zgodba, kar jih je kdaj bilo, se skriva v vseh nas. Vsaka prazna stran, s katero se začenja moja knjiga, predstavlja nov dan. Bralec jo lahko napolni z najboljšimi mislimi, najboljšimi dejanji in najplemenitejšimi dosežki. Postati mora pisec in ne zgolj bralec knjige svojega življenja. In tako njegovo življenje nazadnje postane najlepša zgodba, kar jih je kdaj bilo.

Katere so poleg tega še glavne teme vaše knjige?

Kako se soočiti s prevarami, izdajami, skušnjavami, govoricami, izzivi in problemi. Kdo so naši pravi in nepravi prijatelji, skriti sovražniki, razlika med dobrim in zlom. Zelo pomembna tema so tudi spremembe. Na svetu so tri vrste ljudi: tisti, ki so avtorji sprememb, ki jih predvidijo, se informirajo. Drugi ljudje se jim samo prilagodijo, tretji pa so rigidni in se spremembam upirajo.
 

Zakaj se je ljudem tako težko spremeniti?

V knjigi Več od življenja sem odgovor na to ponazoril z zgodbo o psu in žeblju. Nekako takole gre: neki moški se vsak dan sprehaja mimo bogataševe hiše. Gospodar sedi na verandi in bere, njegov pes leži v kotu in cvili. Po nekaj dneh moški vpraša gospodarja, zakaj pes nenehno cvili. Odgovori mu: »Zato, ker se je ulegel na žebelj.« Moški se začudi in vpraša, zakaj se potem pes ne premakne. Gospodar reče: »Ker ga ne boli dovolj.«

Bolečina je namreč eden najboljših sprožilcev sprememb. Večina ljudi se bo spremenila, šele ko bodo prehudo trpeli. Njihovo življenje ali okoliščine, v katere so zašli, jih bolijo toliko, da jadikujejo, ne pa toliko, da bi se zganili, ukrepali in stvari spremenili.
 

V nekem intervjuju ste rekli, da s(m)o narodi, ki živimo na Balkanu, svetovni prvaki v “jamranju”. Da se torej ves čas pritožujemo, a ker nas premalo boli, ničesar ne spremenimo. Kakšen je vaš nasvet v zvezi s tem?

Odgovoril vam bom z rekom Indijancev plemena Sjuj, ki je postalo geslo številnih organizacij: Bog, nakloni mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da sprevidim razliko.

V knjigi zapišete, da je treba bogu verjeti, ljudi pa preveriti. Lahko razložite?

Stara ljudska modrost pravi, da junaka prepoznamo v trpljenju, pa tudi, da prijatelja prepoznamo v nesreči. Oboje je popolnoma res. Znano je tudi, da se nam sčasoma vselej razodene prava resnica, le da žal nikoli pravočasno.

Kadar ste razočarani, se opomnite, da nas pravzaprav nikoli ne razočarajo ljudje, temveč naša pričakovanja. In nikoli ne pozabite tega, kar je rekel Edgar Alan Poe: »Ne verjemi ničesar, kar slišiš, in samo polovico tistega, kar vidiš na lastne oči.«
 

Zanimiva je tudi vaša teza, da je dobro največji sovražnik odličnega.

Dandanašnji je vse preveč dobrih odvetnikov, premalo pa odličnih, preveč dobrih zdravnikov in premalo odličnih … Tako dobri kot odlični so strokovnjaki, a le odlični so avtoritete.
 

Ampak kako postati avtoriteta na svojem področju?

Edini zanesljivi način, da dosežemo več, je, da postanemo več. Marsikaj se da doseči tudi s prevaro ali prek zvez, ampak to se človeku vedno maščuje. Moj poslovni trener me je naučil, da je vedeti veliko o malem skrivnost vsakega velikega uspeha. Malcolm Gladwell v knjigi Prebojniki govori o t. i. pravilu 10.000 ur.

Ljudem svetujem, naj se iz velikega kroga zaskrbljenosti ‒ kjer jih skrbi zaradi stvari, ki jih ne morejo spremeniti ‒ prestavijo v manjši krog vpliva. V tem krogu je vse tisto, kar je odvisno izključno od nas samih. S kom se bomo sestali? Kaj bomo prebrali? Zakaj bomo naredili to, kar delamo? Kaj bomo naredili, da bi bili boljši? Neuspešni ljudje 80 odstotkov življenja preživijo v velikem krogu zaskrbljenosti.
 

Dandanes premnogi pridigajo o pomembnosti odpuščanja ‒ odpustiti moraš sam sebi in tudi drugim. Vi pa pravite: »Pozabi, a ne odpusti.« Zakaj?

Vsi smo v življenju izkusili krivice in bridkosti. Če pozabimo zamero, jo odrinemo na stran in se raje posvetimo novim uspehom, se bomo najbolje maščevali tistim, ki so nas prizadeli. Zavedati se moramo, da proces pozabljanja terja čas, a tako kot povsod tudi tu velja, da vaja dela mojstra. Šele ko pozabimo, lahko začnemo razmišljati o odpuščanju.

Po mojem odpuščanje ni nujno. Nekaterih stvari preprosto ne moremo odpustiti. Verjamem, da zasluži drugo priložnost vsak, ki nas je prizadel nehote, ne pa tudi tisti, ki so nam namerno škodili. Ne smemo dovoliti, da bi nas kača iz iste luknje pičila dvakrat.
 

Eden meni najljubših naukov vaše knjige je tisti o pomembnosti duševne higiene in duševne hrane.

Ja, mislim, da preveč govorimo o zdravi prehrani telesa, premalo pa o zdravem prehranjevanju misli in duha. O tem sem pred kratkim govoril v neki oddaji. Voditeljico sem vprašal, kaj bi storila, če bi v njen dom prišel človek in ji na preprogo v dnevni sobi stresel kup smeti. Odgovorila je, da bi ga nagnala.

Zakaj potem najrazličnejšim ljudem in medijem dovoljujemo, da stresajo na nas smeti? Edino smiselno je, da smeti sploh ne sprejmemo v dom svojih misli. Kdor nam je namenil tako darilo, naj ga kar odnese.
 

Lahko za konec pokomentirate svojo izjavo, da je za vas včerajšnji dan na kontu smrti in ne na kontu življenja?

V računovodstvu sta dva ključna termina ‒ dolg in povpraševanje. Povpraševanje je usmerjeno v prihodnost in kot tako vedno negotovo, tako kot je negotovo, kaj nas čaka jutri. Po drugi strani se dolgovi nanašajo na tisto, kar dolgujemo, in so natančno opredeljeni tako kot leta, ki smo jih že preživeli.

Večina ljudi dela veliko ‒ največjo ‒ napako, ker na smrt gleda kot na nekaj, kar jih čaka v prihodnosti, morali pa bi se zavedati, da življenje, ki je za nami, že zdavnaj pripada smrti. Šele ko začnete živeti v skladu s to filozofijo, boste vsak dan živeli v polnem pomenu te besede.